Jedro

V sporu o obsegu zapuščine morajo sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani. Spor o tem, ali določena stvar spada v zapuščino, je zato mogoče rešiti samo na enak način za vse sodediče. To velja tako v primeru, ko je spor med sodediči na eni ter tretjimi na drugi strani, kot v primeru, ko je spor med samimi sodediči. Bistveno je, da je bil zapustnik imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, to pravico pa je izgubil, ko je to stanovanje na podlagi pogodbe zamenjal za drugo stanovanje, na katerem je s tem pridobil stanovanjsko pravico. Na spornih prostorih, ki so prej predstavljali del stanovanja in jih je obdržal v uporabi za opravljanje odvetniške dejavnosti, zapustnik ni več imel stanovanjske pravice. Te prostore je imel v „trajnem“ najemu, kar je pomenilo, da je omenjena pogodba imela v tem pogledu naravo najemne pogodbe, na podlagi katere je imel pravico uporabljati te prostore. Pri tem je šlo za pravico uporabe iz obligacijskega razmerja, kar pomeni, da zapustnik ni bil nosilec pravice uporabe na stvari v družbeni lastnini, ki se je v stvarnopravnem pomenu transformirala v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, ki je bil uveljavljen v letu 1997. Zapustnik kot najemnik spornih prostorov ni mogel biti v dobri veri, zato od leta 1997 dalje tudi ni mogla teči priposestvovalna doba, ki bi lahko vodila (ob izpolnjenih ostalih pogojih) do pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil pokojni S. K. solastnik dela nepremičnine (ki je podrobneje razvidna iz izreka izpodbijane sodbe), da to premoženje sodi v zapuščinsko maso po S. K. in da je prešlo na tožnico (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 1.266,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je prvo sodišče v bistvenem pomenu odstopilo od sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2244/2015 z dne 24. 11. 2015. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A. je arbitrarna. Do njegove izjave se prvo sodišče ni opredelilo. Vedel bi povedati, da so obstajale listine za vpis, da je obstajal dogovor za ureditev prenosa lastninske pravice na S. K. in da so te listine izginile. A. A. bi vedel povedati tudi o volji pogodbenih strank prenesti lastninsko pravico na S. K. Sklicuje se na izpoved A. A., ki jo je podal v zadevi P 138/2000 19. 10. 2005. Prvo sodišče napačno razlaga pogodbo, sklenjeno v letu 1964. Iz pogodbe izhaja, da je šlo za del stanovanjskega prostora, na katerem je S. K. pridobil stanovanjsko pravico. Napačno je stališče prvega sodišča, da je šlo za poslovni prostor. Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi I Cp 2244/2015 že ugotovilo, da je šlo dejansko za prehod lastninske pravice na S. K. Tudi pogodbeni stranki sta imeli ob sklepanju pogodb pred očmi dejansko prenos lastninske pravice. Napačno je stališče, da je pogodba z dne 21. 7. 1964 najemna pogodba. Ob menjavi stanovanj je šlo za trajen najem in za pravico uporabe spornih prostorov, česar ni mogel nihče odpovedati. Napačno je tudi stališče prvega sodišča, da ni šlo za pravico trajne uporabe na podlagi navedene pogodbe. Izpolnjeni so tudi vsi zakonski pogoji za pridobitev lastninske pravice na spornih prostorih na podlagi priposestvovanja, zato je drugačno stališče prvega sodišča napačno. Tako je napačen tudi zaključek, da S. K. ni bil dobroveren. Ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) je bil S. K. imetnik pravice uporabe, ki se je na podlagi navedenega zakona transformirala v njegovo lastninsko pravico.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnica ni edina dedinja pokojnega S. K. Ker tožnica s tožbo ni zajela dedinje S. T., ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka (dediči so nujni sosporniki), je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek že zaradi zgrešene pasivne legitimacije. Pritožba tega stališča prvega sodišča sicer ne izpodbija, ker pa gre v tem pogledu za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. V sporu o obsegu zapuščine morajo sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani. V trenutku zapustnikove smrti nastane glede zapuščine skupnost sodedičev, ki praviloma traja do razdelitve dediščine, do delitve pa dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi odstavek 145. člena Zakona o dedovanju). Spor o tem, ali določena stvar spada v zapuščino, je zato mogoče rešiti samo na enak način za vse sodediče. To velja tako v primeru, ko je spor med sodediči na eni ter tretjimi na drugi strani, kot v primeru, ko je spor med samimi sodediči. V teh sporih so sodediči vedno enotni in nujni sosporniki (sodba II Ips 267/2006).

7. Tožnica je predložila le pravnomočen sklep o dedovanju I D 465/2012 z dne 14. 2. 2013, iz katerega izhaja, da sta po S. K. dedovali tožnica kot oporočna dedinja (do 9/10) in S. T. kot nujna dedinja (do 1/10), ostali dediči D. K., M. K. in E. K. pa niso uveljavljali nujnih dednih deležev. Drugih listin v povezavi z dedovanjem po S. K. tožnica ni predložila. Tudi v primeru, ki bi bil za tožnico najugodnejši (če so se dediči D. K., M. K. in E. K. odpovedali dedovanju po S. K. in bi zato izgubili položaj zakonitih dedičev), je poleg tožnice sodedinja (vsaj) še zapustnikova hči S. T. Tožnica po neizpodbijani ugotovitvi prvega sodišča ni izkazala, da bi se S. T. odpovedala dedovanju, zato bi tožnica morala s tožbo zajeti na pasivni strani tudi S. T. kot nujno sospornico. Toženka sama ni stvarno legitimirana za tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da sporna nepremičnina spada v zapuščino po S. K., zato je tožena napačna pravdna stranka. Ker tožnica ni tožila tudi S. T. kot nujne sospornice, je tožbeni zahtevek neutemeljen že zaradi zgrešene pasivne legitimacije.

8. Ker se je prvo sodišče ukvarjalo tudi s presojo ostalih razlogov neutemeljenosti tožbenega zahtevka (v primeru, da ne bi bila zgrešena pasivna legitimacija), katerih pravilnost tožnica izpodbija v pritožbi, pritožbeno sodišče dodaja še naslednje. Izpodbijana sodba je pravilna tudi v tem pogledu. Bistveno je, da je bil S. K. imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v S., to pravico pa je izgubil, ko je to stanovanje na podlagi pogodbe z dne 21. 7. 1964 zamenjal za drugo stanovanje (v „12. nadstropju nove stolpnice v K.“ - II. točka pogodbe), na katerem je s tem pridobil stanovanjsko pravico. Na spornih prostorih, ki so prej predstavljali del stanovanja v S. in jih je S. K. obdržal v uporabi za opravljanje odvetniške dejavnosti (III. točka pogodbe z dne 21. 7. 1964), S. K. ni več imel stanovanjske pravice. Te prostore je imel v „trajnem“ najemu, kar je pomenilo, da je omenjena pogodba imela v tem pogledu naravo najemne pogodbe, na podlagi katere je S. K. imel pravico uporabljati te prostore. Pri tem je šlo za pravico uporabe iz obligacijskega razmerja, kar pomeni, da S. K. ni bil nosilec pravice uporabe na stvari v družbeni lastnini, ki se je v stvarnopravnem pomenu transformirala v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, ki je bil uveljavljen v letu 1997. S. K. kot najemnik spornih prostorov ni mogel biti v dobri veri, zato od leta 1997 dalje tudi ni mogla teči priposestvovalna doba, ki bi lahko vodila (ob izpolnjenih ostalih pogojih) do pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

9. Ob takšnem stanju ni bilo potrebno zaslišanje priče A. A. (priča o okoliščinah sklepanja pogodb v letu 1964 iz lastnega zaznavanja ne bi vedela ničesar povedati). Razlaga pogodb je pridržana sodišču, ne pa pričam, zatrjevani dogovor o ureditvi prenosa lastninske pravice oziroma volja strank, da se lastninska pravica na spornih prostorih prenese na S. K., pa sama po sebi (ob dejstvu, da ustrezna pogodba, ki bi predstavljala pravni naslov za pridobitev lastninske pravice S. K. na spornih delih nepremičnine, ni bila sklenjena) ne bi zadoščala za ugotovitev, da je S. K. pridobil lastninsko pravico na spornih prostorih (v primeru, da pasivna legitimacija ne bi bila zgrešena).

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

11. Tožnica ni uspela s pritožbo, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).