Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, s katero je oba obdolženca spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po čl. 216/I v zvezi s čl. 25 KZ, samo ugotovilo, da je vozilo vzel, ga spravil v pogon in se z njim odpeljal le prvi od obeh obdolžencev, pri čemer je drugi po nekaj 100 metrih vožnje le prisedel in skupaj s prvoobdolženim vozil do zaustavitve s strani policistov. Zmotna je zato pravna ocena sodišča prve stopnje, temelječe na vedenju drugoobdolženca, da vozilo ni od prvoobdolženega, da so v ravnanju obeh podani znaki očitanega kaznivega dejanja, storjenega v sostorilstvu, saj sama vožnja v vozilu, ki ga je storilec vzel zaradi protipravne vožnje, brez kakršnekoli aktivne udeležbe drugoobdolženca pri storitvi dejanja, ne vsebuje elementov očitanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi drugoobdolženca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da ga je obtožbe oprostilo.

Izrek

Pritožbi obdolženega M.H. se ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obd. M.H., sin S. in M.,; iz razloga po 3. točki 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e , da sta z B.Z.B. vzela tuje motorno vozilo z namenom, da ga protipravno uporabita za vožnjo s tem, da sta dne 9.12.2004 ob 14.20 uri vstopila v odklenjeno tovorno vozilo znamke K., naloženo z gradbeno opremo, sicer last S.V., ki ga je B.B.Z. spravil s ključi, ki so bili v ključavnici, v zagon in se z vozilom odpeljala do S., kjer so ju ustavili policisti in jima vozilo zasegli; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po čl. 216/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ.

Po čl. 96/I ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžena B.Z.B. in M.H. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po čl. 216/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ ter vsakemu od njiju izreklo kazen dva meseca zapora, ju oprostilo plačila stroškov postopka in povprečnine ter z nagrado zagovornice obdolženega B.Z.B. obremenilo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženi M.H. ter ob smiselni uveljavitvi pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona predlagal "ugodno rešitev pritožbe".

Višji državni tožilec J.Š. je v pisnem mnenju predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženega H., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze in s potrebno zanesljivostjo ugotovilo, da je kritičnega dne obdolženi B.Z.B. vstopil v odklenjeno vozilo oškodovanca in ga odpeljal ter med potjo naložil še obdolženega M.H.. S tem je sodišče prve stopnje v bistvu pritrdilo zagovoru obdolženega H., da on ni vzel avta in da je bil B. tisti, ki je z njim "priletel", na kar sta še skupaj nekaj spila, nato pa sta se odšla vozit. Jasno je tedaj, da pri samem odvzemu oškodovančevega vozila obdolženi M.H. ni sodeloval in čeprav je po prepričanju sodišča prve stopnje prav dobro vedel, da so obdolženi B.Z.B. ni lastnik nobenega vozila in da torej ni upravičen do vožnje, takšnega vedenja obdolženca ni mogoče enačiti s sostorilstvom, tedaj z obliko udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja, kot je opredeljena v 25. čl. KZ. Prav ima zato obdolženec v svoji pritožbi, ko v njej smiselno opozarja na kršitev kazenskega zakonika v njegovo škodo, s čimer se utemeljeno strinja tudi višji državni tožilec v pisnem mnenju. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeni pritožbi obdolženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženega M.H. obtožbe oprostilo in v skladu s takšno odločitvijo s stroški tega dela kazenskega postopka obremenilo proračun.