Jedro

Pogodbeno določilo, da se izvajalcem osebne asistence, ki po Zakonu o osebni asistenci niso obvezni zaposlovati strokovnega vodje za izvajanje osebne asistence, ne prizna stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence, je v nasprotju s prisilnimi predpisi in torej nično.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Ugotovi se, da je nična 2.a točka prvega odstavka 6. člena Pogodbe o izvajanju osebne asistence za leto 2020, ki sta jo dne 6. 1. 2020 sklenila tožnica A. A. s. p. in tožena stranka Republika Slovenija oziroma zanjo Ministrstvo, v delu, ki določa, da se izvajalcem osebne asistence, ki po Zakonu o osebni asistenci niso obvezni zaposlovati strokovnega vodja za izvajanje osebne asistence, ki ima opravljen strokovni izpit po predpisih, ki urejajo področje socialnega varstva oziroma usklajevalca osebne asistence, stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence ne prizna.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 1.434,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 2. 2020 dalje do plačila.

III. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne.

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila toženka. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica ima status izvajalke osebne asistence in je vpisana v register izvajalcev osebne asistence. Storitve je opravljala že v letu 2019, 6. 1. 2020 pa je podpisala novo pogodbo o izvajanju osebne asistence za leto 2020 (v nadaljevanju: Pogodba). Toženki je 3. 2. 2020 izstavila račun v višini 12.996,08 EUR, s katerim je za tri uporabnike zaračunala opravljenih 892 ur osebne asistence po urni postavki 14,99 EUR, a je toženka račun zavrnila. Nov račun za 6.825,00 EUR, in sicer za 576 ur po 12,50 EUR je toženka plačala. V tem postopku tožnica vtožuje razliko, to je neizplačanih 315 ur in razliko v urni postavki, 2,49 EUR na uro. Uveljavlja ničnost 6. člena Pogodbe, ker cena storitev ni določena v Pogodbi (zaradi česar ne pokrije vseh stroškov, povezanih z zaposlovanjem osebnih asistentov), nezakonitost omejitve števila ur, ki jih lahko opravijo osebni asistenti, vključeni v obvezna socialna zavarovanja za polni čas na drugi podlagi na največ 20 ur mesečno, trdi še, da je Pogodbo sklenila pod prisilo oziroma pod vplivom grožnje ter da je ta oderuška.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi najprej ugotovilo, da tožnici ni uspelo izkazati, da bi sporno Pogodbo sklenila pod vplivom nedopustne grožnje v smislu 45. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), niti ne gre za oderuško pogodbo, cena storitve v njej pa je določljiva (prim. 38. člen OZ) in tudi iz tega razloga Pogodba ni nična. Omejitev opravljanja dela osebnega asistenta, ki je kot s. p. vključen v obvezna socialna zavarovanja na drugi pravni podlagi na 20 ur na mesec, je skladna z veljavnimi predpisi (Zakon o delovnih razmerjih), po katerih polni delovni čas takega asistenta ne sme biti daljši od 40 ur na teden.

7. V zvezi z nezakonitostjo odvzema pravice do povračila stroškov za strokovno vodenje in usklajevanje osebne asistence je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da količina opravljenega dela, povezanega s strokovnim vodenjem in usklajevanjem osebne asistence, ni nujno povezana le s številom uporabnikov, za katere skrbi posamezen izvajalec, temveč predvsem s številom ur pomoči, ki jo potrebuje posamezen uporabnik, iz relevantnih določb Zakona o osebni asistenci (v nadaljevanju: ZOA) in Pravilnika o osebni asistenci (Ur. l. RS, št. 57/2018 in naslednji) pa omejevanje upravičenosti do povračila stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence tistim izvajalcem osebne asistence, ki nimajo več kot pet uporabnikov in ne zaposlujejo strokovnega vodje za izvajanje in usklajevanje osebne asistence (kot je to pri tožnici), ne izhaja. Zato je pogodbeno določilo 2.a točke prvega odstavka 6. člena, ki določa, da se izvajalcem osebne asistence, ki po ZOA niso obvezni zaposlovati strokovnega vodje za izvajanje osebne asistence, ne prizna stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence, v nasprotju s prisilnimi predpisi in torej nično. Zato je sodišče prve stopnje delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti tega dela Pogodbe. Upoštevaje maksimalen obseg ur dela je, vključujoč razliko v urni postavki (2,49 EUR na uro izvedene osebne asistence), tožnici prisodilo 1.434,24 EUR, preostanek (v višini 4.736,84 EUR na račun nadur), pa je zavrnilo.

8. Toženka napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s pogodbeno določbo 2.a točke prvega odstavka 6. člena Pogodbe tožnici samovoljno odrekla z veljavnimi predpisi zagotovljene pravice. V zvezi s tem višje sodišče ugotavlja, da se v pritožbi sklicuje na svoja nosilna stališča, podana v odgovoru na tožbo. Vendar bi morala toženka te pritožbene razloge navesti v pritožbi, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo, v kateri mora stranka zatrjevane kršitve pojasniti in konkretno opredeliti. Glede na to višje sodišče ni preizkušalo navedb, ki so bile po pritožbenih trditvah podane v odgovoru na tožbo.

9. Pritožnica se nadalje sklicuje na novelo ZOA, v kateri je v prehodnih in končnih določbah predviden rok šestih mesecev od uveljavitve (to je 13. 5. 2022) za statusno preoblikovanje izvajalcev osebne asistence, ki so pridobili status izvajalca osebne asistence še kot samostojni podjetniki posamezniki po ZOA. Trdi, da so bili ti z novelo izključeni kot izvajalci osebne asistence, saj je to nepridobitna dejavnost, ki jo v javnem interesu prvenstveno izvajajo neprofitne, humanitarne, invalidske organizacije. Priznavanje stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence izvajalcu osebne asistence (ne glede na s. p.) je po stališču pritožnice v nasprotju z opravljanjem nepridobitne dejavnosti. Vendar bi, ne glede na vsebinske pomisleke pritožnice, uporaba novele v tej zadevi dejansko pomenila enostranski poseg v pogodbeno razmerje, ki se nanaša na leto 2020, in s tem prepovedano retroaktivno veljavo pravnega akta (prim. 155. člen Ustave RS1), zato sklicevanje nanjo v tem postopku ni relevantno. Višje sodišče pa se ne strinja niti s stališčem, da bi priznavanje stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence izvajalcu osebne asistence predstavljalo prihodek v smislu opravljanja pridobitne dejavnosti.

10. Pritožnica se nadalje sklicuje na določbo prve alineje drugega odstavka 12. člena ZOA, po kateri se izvajalec osebne asistence vpiše v register izvajalcev osebne asistence, če ima zaposlenega strokovnega vodjo za izvajanje osebne asistence, ki ima opravljen strokovni izpit po predpisih, ki urejajo področje socialnega varstva, v kolikor izvaja osebno asistenco za več kot pet uporabnikov. Vendar je že sodišče prve stopnje v 32. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da iz navedenih določil ZOA in Pravilnika ni mogoče zaključiti, da bi izvajalcem osebne asistence omejevali upravičenost do povračila stroškov strokovnega vodenja in usklajevanja osebne asistence, če nimajo več kot pet uporabnikov in ne zaposlujejo strokovnega vodjo za izvajanje in usklajevanje osebne asistence. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na odločbo tega sodišča I Cpg 455/2021 z dne 3. 3. 2022, ki ji višje sodišče v tej odločitvi pritrjuje.

11. V zvezi s trditvami, da izvajalci osebne asistence, ki so izvajali osebno asistenco za manj kot šest uporabnikov, po ZOA niso bili obvezani zaposliti strokovnega vodje z opravljenim strokovnim izpitom, zaradi česar po stališču pritožnice stroški, povezani z zaposlitvijo strokovne vodje oziroma stroški, povezani s strokovnim vodenjem in usklajevanjem niso nastali, pa višje sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje v 34. do 37. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe. Namen zaposlovanja strokovnega vodje je v doseganju strokovnih standardov pri izvajanju osebne asistence, kot dejavnosti v javnem interesu, ne pa merilo za priznanje pravice do povračila stroškov, povezanih s strokovnim vodenjem in organizacijo ter usklajevanjem osebnih asistentov. Višje sodišče zato v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje glede določanja cene za opravljanje osebne asistence in v tem okviru tudi stroškov, povezanih z organizacijo in izvajanjem osebne asistence.

12. S tem je višje sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožba toženke neutemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. VSL I Cp 1610/2020 z dne 9. 2. 2021.