Jedro

V sporu o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas zaradi začasnega povečanja dela mora delodajalec dokazati obstoj zakonitega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Delovno razmerje, ki traja več kot dve leti ni začasno ( po 30. členu ZDR se za začasnost n.pr. šteje šest mesecev ali manj).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnica s toženo stranko sklenila delovno razmerje za nedoločen čas in toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo ter ji za čas, ko pri toženi stranki po 30.6.1994 ni delala, izplača plačo z zamudnimi obrestmi, kot da bi delala. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica 1.6.1992 sklenila delovno razmerje za določen čas, za opravljanje del, ki niso bila začasno povečanega značaja. Delovno razmerje za določen čas je bilo sklenjeno v nasprotju z zakonom, zato je šteti, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Sodišče ugotavlja, da pri toženi stranki v decembru 1993 niso bili podani razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas oziroma za podaljšanje takega delovnega razmerja, ker ni šlo za začasno povečan obseg dela, temveč za normalni obseg dela. Značaj dela tožnice ni bil tak, da bi pri toženi stranki trajalo le določen čas. Zato je delovno razmerje bilo iz razlogov na strani tožene stranke sklenjeno v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih in se po določbi 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih šteje, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas.

Tožena stranka je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili 17. in 18. člen Zakona o delovnih razmerjih, ker je delovno razmerje s tožnico bilo sklenjeno za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se je začasno povečan obseg dela končal sredi leta 1994. Znaki upadanja naročil so bili prisotni že koncem leta 1993. Torej je bil v času sklenitve delovnega razmerja za določen čas dne 16.12.1993 podan razlog začasnega povečanja obsega dela.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožena stranka s tožnico v skladu z zakonom sklenila delovno razmerje za določen čas. Tožena stranka zatrjuje, da je s tožnico sklenila delovno razmerje za določen čas, ker se je začasno povečal obseg dela. V pogodbi o zaposlitvi za določen čas razlog za tako zaposlitev ni naveden, čeprav bi glede na določila 17. in 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) moral biti naveden. Drugače ni možna presoja, ali je pogodba o delovnem razmerju za določen čas sklenjena v skladu z zakonom. Zakon o delovnih razmerjih v 17. členu določa, kdaj se lahko sklene delovno razmerje za določen čas, to je dovoljeno tudi, če se začasno poveča obseg dela. V primeru spora mora delodajalec dokazati, da je za sklenitev delovnega razmerja za določen čas obstojal zakoniti razlog. V obravnavanem primeru ni ugotovljeno, da je pri toženi stranki prišlo do začasno povečanega obsega dela in da je zato tožena stranka s tožnico sklenila delovno razmerje za določen čas. Pri tem revizijsko sodišče pripominja, da glede na to, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP), ne more preizkusiti ugotovljenega dejanskega stanja in je pri presoji uporabe materialnega prava vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je v spornem primeru bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno s tožnico v nasprotju z zakonom, zato se po določilu 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih šteje, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. Pri tem revizijsko sodišče pripominja, da začasno povečan obseg dela ne more trajati dve leti, ali še več. Saj se n. pr. po določbi 30. člena Zakona o delovnih razmerjih šteje začasnost šest mesecev ali manj. Ob taki ugotovitvi je tožnici delovno razmerje lahko prenehalo le iz razlogov, ki veljajo za prenehanje delovnega razmerja sklenjenega za nedoločen čas, in ne s potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Revizijsko sodišče ob preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).