Jedro

Če je do uvedbe stečaja in s tem prekinitve postopka po samem zakonu prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje, sme pritožbeno sodišče izdati odločbo, sprejeto na njegovi seji.

Izrek

1. Revizija zoper sklep se zavrže. 2. Revizija zoper sodbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja, njegovi napotitvi na koriščenje letnega dopusta in prenehanju vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi na delu direktorja tožene stranke. Zavrnilo je tudi zahtevek za razveljavitev sklepov disciplinske komisije in zbora delavcev, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ga pozvati na delo. Hkrati je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnik odgovoren za očitane kršitve, razen za kršitve, kjer je postopek zastaran. Zato mu je bil zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in s sklepom razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča glede razrešitve s položaja direktorja tožene stranke in stroškov postopka in v tem obsegu vrnilo temu sodišču zadevo v novo sojenje. Izrek v 2. odstavku 1. točke in v 2. točki, ki se nanaša na razveljavitev sklepa zbora delavcev o napotitvi tožnika na koriščenje letnega dopusta in na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke, pa je s sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku in priznalo tožniku vse pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki, kolikor ni teh pravic pridobil pri drugih delodajalcih. Toženo stranko je zavezalo, da pozove tožnika na delo v osmih dneh. Presodilo je, da o disciplinski odgovornosti tožeče stranke ni odločal organ, ki je po 3. odstavku 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja edini pristojen za odločanje o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa.

Proti sklepu in sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Pritožbenemu sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Ker je bil zoper toženo stranko dne 12.4.2000 uveden stečajni postopek, bi moralo sodišče druge stopnje skladno določilu 4. točke 1. odstavka 205. člena ZPP postopek prekiniti. S tem, ko je postopek brez prekinitve nadaljevalo, je zagrešilo očitano bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. V obrazložitvi nadalje izraža nestrinjanje s pravnim stališčem sodišča, da bi moral o disciplinski odgovornosti tožnika odločati organ iz 3. odstavka 59. člena ZTPDR. Če bi o disciplinski odgovornosti tožnika odločal zbor delavcev, bi moral o njegovem ugovoru odločati drug organ, katerega pa tožena stranka v svojih avtonomnih aktih nima predvidenega. Zato predlaga, da revizijsko sodišče napadeno sodbo in sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - še uporabiti).

K 1. Revizija zoper sklep ni dovoljena.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98 - ZDSS) je revizija dovoljena zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. Po določbi 1. odstavka 400. člena ZPP-77 v zvezi s 1. odstavkom 14. člena ZDSS lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S takšnim sklepom so mišljeni sklepi, s katerimi sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi potrdi (2. točka 380. člena ZPP-77) sklep sodišča prve stopnje, ki je s formalno odločbo, pa naj bo ta konstitutivne ali deklaratorne narave, končalo postopek (npr. z zavrženjem tožbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk - 1. odstavek 282. člena in 2. odstavek 288. člena ZPP-77 ali z ugotovitvijo konca postopka zaradi umika tožbe - 193. člen ZPP-77) ali s katerim je zavrglo pravno sredstvo (1. odstavek 358. člena ZPP-77). Nadalje so mišljeni tisti sklepi, s katerimi je sodišče druge stopnje samo s formalno odločitvijo končalo postopek s tem, da je zavrglo pritožbo zoper prej omenjene sklepe prvega sodišča kot prepozno, nepopolno ali nedovoljeno (1. točka 380. člena ZPP-77), zavrglo iz takšnih razlogov pritožbo zoper sodbo (367. člen) ali kadar je samo razveljavilo sodbo in zavrglo tožbo (2. in 3. odstavek 369. člena).

Ne sodi pa med takšne sklepe sklep sodišča druge stopnje, s katerim je razveljavilo sodbo prve stopnje zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. odstavek 369. člena ZPP-77) ali, če misli, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja opraviti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 370. člena). Zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo v novo obravnavanje, revizija ni dovoljena.

K 2. Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, na katero pazi po uradni dolžnosti. Tudi uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP-77 ni podana.

Zoper toženo stranko je bil, kot izhaja iz podatkov spisa, (priloga B65) pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. St 70/2000 z dnem 12.4.2000 uveden stečajni postopek. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka 212. člena ZPP-77). Pravilo je, da sodišče ne more v postopku, ki je v teku - to je od litispendence do pravnomočnosti - opravljati nobenih procesnih pravnih dejanj. Izjemo od tega pravila vsebuje 2. odstavek 214. člena ZPP-77, ki določa, da lahko sodišče, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, na podlagi te obravnave še izda odločbo.

Omenjeno izjemo dovoljuje zakon zato, ker so bila pred prekinitvijo postopka opravljena že vsa procesna dejanja v postopku, razen izdaje odločbe. Na to dejanje, ki je procesno dejanje izključno samo sodišča, pa prekinitev postopka ne vpliva, niti niso zaradi njega kakorkoli ogrožena procesna upravičenja strank. To pa zato, ker ima prekinitev postopka za posledico prenehanje teka vseh rokov določenih za pravdna dejanja strank (1. odstavek 214. člena ZPP-77), torej tudi prenehanje teka rokov za vložitev pravnih sredstev.

V obravnavanem primeru je do uvedbe stečaja in s tem prekinitve postopka po samem zakonu prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje. Izdati je bilo potrebno samo še odločbo (pritožbeno sodišče je odločalo na seji). Ker je izdaja odločbe druge stopnje na seji procesno dejanje izključno sodišča, ne predstavlja kršitve določb ZPP-77, če je pritožbeno sodišče izdalo odločbo tudi v času po prekinitvi postopka.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Temeljna načela o disciplinskem postopku so vsebnovana tako v III/7 poglavju temeljnega zakona o pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) in VI. poglavju zakona o delovnih razmerjih. V omenjenih zakonskih določilih je opredeljena pristojnost disciplinskih organov za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti in izrekanje ukrepov, njihova sestava, uvedba in izvedba disciplinskega postopka in delavčeve pravice v njem.

V 1. in 2. odstavku 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je določena pristojnost organov, ki odločajo o disciplinski odgovornosti delavcev glede na težo storjene kršitve (poslovodni organ oziroma disciplinska komisija). V 3. odstavku pa je vsebovano pooblastilo organu, ki imenuje oziroma postavi poslovodnega organa, da odloča o njegovi disciplinski odgovornosti. To pooblastilo je neprenosljivo, saj prenosa pristojnosti na drug disciplinski organ, za kar se zavzema revizija, zakon ne dovoljuje. Ker je o očitanih kršitvah delovnih obveznosti tožnika, ki je v času njihove storitve opravljal funkcijo direktorja pri toženi stranki, odločala v nasprotju z zakonom (3. odstavek 59. člena ZTPDR) disciplinska komisija, torej organ, ki za meritorno odločanje o zadevi absolutno ni bil pristojen, je njegova odločitev, tudi po presoji revizijskega sodišča, nezakonita. V posledici te ugotovitve je bilo potrebno razveljaviti vsa procesna dejanja in odločitve disciplinske komisije, ki je odločala o zadevi, za katero po zakonu ni stvarno pristojna in kar je bilo ves čas postopka pravilno ugovarjano.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77). Izrek o revizijskih stroških je zajet v zavrnilnem delu sodbe.