Jedro

Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato je očitek o neobrazloženosti sodbe neutemeljen. Dokazna ocena pa tudi ni pristranska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača znesek 16.478,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, povečanimi za 50%. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške tega pravdnega postopka v višini 1.615,52 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik brez izrecne navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da ni resnična navedba v obrazložitvi, da je tožnik pristopil do zakoncev A. s poslovnim predlogom, da svoja finančna sredstva investira v družbo B., d. o. o. Neresnična je tudi trditev v točki 10 obrazložitve, da sta stranki šele kasneje začeli sklepati pogodbe, ter v 11. točki obrazložitve, da sredstva niso bila vrnjena z medsebojnim sporazumom strank. O očitni neresničnosti navedbe, da je bilo v septembru 2019 dogovorjeno plačilo 90.000,00 EUR do konca leta 2020, je pisal že v pripravljalni vlogi in v obrazložitvi ni o tem podanih utemeljitev. Nedokazana je navedba v 12. točki, da je tožnik izročil toženki le največ 12.000,00 nemških mark. Očitno je, da toženka ni bila lojalna do tožnika, ker ni hotela vrniti posojila ob dogovorjenem in podpisanem datumu zapadlosti posojila. Sodišče v obrazložitvi upošteva tudi plačilo v letu 2012 kot izpolnitev pogodbe iz leta 2014, kar očitno ni pravilno. Tudi na ustnem zaslišanju je bilo dokazano, da ob dogovarjanju v septembru 2019 niso vedeli za posel s Čehi, temveč le za druge posle s slovenskimi elektrarnami, ki jih bo družba B., d. o. o. izvajala tekom leta 2019, ki bodo omogočili dogovorjeno plačilo do konca leta 2019. Ker sodišče verjame le eni stranki brez vsakršne utemeljitve oziroma zadostnih dokazov, je sodba neobrazložena. Več trditev toženke je očitno neresničnih, predvsem okrog dogovora o 16 mesečnem dogovorjenem roku zmanjšanega plačila, o neteku obresti, o prenovitvi posojilne pogodbe, o oderuškosti posojilne pogodbe, o izročitvi le manjšega navedenega zneska denarja pred več leti, o zaprosilu o izročitvi izračunov obresti. Sodba je neobrazložena in pristranska.

3. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema skrbno in prepričljivo dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 10 do 17 obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v dokazno oceno, da sta se pravdni stranki v avgustu ali septembru 2019 ustno dogovorili, da toženka tožniku iz naslova posojila vrne 90.000,00 EUR do konca leta 2020 in to je toženka nato tudi izpolnila. Neprepričljiva je pritožbena navedba, da je bilo dogovorjeno plačilo do konca leta 2019. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo toženki in priči C. C., ki sta povedala, da so menili, da bodo do takrat ta znesek lahko pokrili z naročili. Tožnik v pritožbi navaja, da takrat še niso vedeli za posel s Čehi, pri čemer pa se sam, ko je bil zaslišan, o tem ni spominjal. Zato dokazne ocene sodišča prve stopnje s svojimi navedbami ne omaje. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato je pritožbeni očitek o neobrazloženosti sodbe neutemeljen. Dokazna ocena pa tudi ni v ničemer pristranska, kot to meni pritožba. Glede na dogovor pravdnih strank v avgustu ali septembru 2019 o višini obveznosti toženke, s čimer sta stranki prekinili dotedanji spor, pa je nerelevantno, kolikšna je bila v takratnem času obveznost toženke, upoštevajoč pravilen obračun glavnice in obresti. Nerelevantne so tako ostale pritožbene trditve o tem, katera toženkina plačila je sodišče smelo upoštevati, kolikšen je bil točen znesek posojenega denarja, kdo je bil pobudnik, da je do prvotnega posojila prišlo, kdaj sta stranki začeli sklepati pogodbe, zakaj sredstva niso bila prej vrnjena.

6. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki za sestavo odgovora na pritožbo priznalo 625 točk, materialne stroške 12,5 točk, ter 22% DDV 84,15 EUR, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša skupaj 466,65 EUR. Te stroške mora tožnik toženki povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.