Jedro

Odvetnik kot mandatar ni dolžan dejstev, ki so v spoznavnem področju stranke, raziskovati na lastno pest ali jih celo preverjati. Glede na to, da je tožeča stranka nesporno prejela tožbo, je bila o tem dejstvu dolžna obvestiti toženo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke terjala plačilo 250.103,73 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih pravdnih stroškov, toženi stranki pa naložilo, da svoje stroške postopka nosi sama.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku-ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala in pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S tožbenim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala v posledici kršitve pogodbene obveznosti tožene stranke. Tožeči stranki (in njenemu zakonitemu zastopniku) je bila v pravdni zadevi I Pg 605/2011 vročena tožba s pozivom, da odgovori nanjo, in sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je za zastopanje v tej zadevi pooblastila toženo stranko, ki ni vložila odgovora na tožbo, zaradi česar je bila zoper tožečo stranko (kot toženo stranko v zadevi I Pg 605/2011) izdana zamudna sodba. V postopku na prvi stopnji je bilo sporno, ali je tožeča stranka ob naročilu zastopanja toženo stranko obvestila o vročeni tožbi in pozivu, da nanjo odgovori (po navedbah tožene stranke ji je faksirala samo sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe); in, ali bi morala tožena stranka v okviru dolžne skrbnosti sama preveriti pri sodišču, če je bila tožba vročena tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo vse ključne osebe na strani obeh pravdnih strank, ki so sodelovale pri naročilu zastopanja, zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je izročila tožbo toženi stranki in da v standard zahtevane skrbnosti odvetnika ne sodi tudi dolžnost, da preverja pri sodišču, ali je bila njegovi stranki tožba vročena.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita predvsem napačno dokazno oceno, ki da je izrazito pristranska, saj naj bi sledilo le izpovedbi odvetnice, zaposlene pri toženi stranki, ki je iz tega razloga kar precej zainteresirana za izid tega postopka.

7. Pritožbeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ne najde podlage za navedene pritožbene očitke. Dokazni oceni prvostopnega sodišča ni kaj očitati, predvsem pa ne kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, skladno s katerim mora sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Argumentacija prvostopnega sodišča je jasna, skladna in logična. Med razlogi o odločilnih dejstvih ni nasprotij, kot tudi ne med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov o izpovedbi stranke oziroma prič. Pritožba ni uspela izkazati resnih in tehtnih pomislekov v pravilnost dokazne ocene prvostopnega sodišča. Očitek, da je odvetnica M. G. povezana s toženo stranko in zato zainteresirana za izid pravde, je v obravnavani zadevi nesmiseln, saj so bile vse v postopku zaslišane osebe povezane bodisi z eno bodisi z drugo stranko in potemtakem tudi vse enako zainteresirane za takšen ali drugačen izid postopka. Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje izpovedbi M. G. sledilo nekritično in brez argumentov. Pojasnilo je, da je bila že trditvena podlaga tožene stranke skladna in konsistentna in da je izpovedba M. G. v celoti potrdila vse navedbe tožene stranke o spornih dejstvih. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku, da v trditvah tožene stranke niti v izpovedbi priče ni bilo zaznati nobenih nasprotij, nelogičnosti ali protislovij. Potek dogodkov, kot ga je opisala tožena stranka, je bil skladen s pričakovanim potekom dogodkov v primerljivih situacijah in nepristranemu opazovalcu ni odpiral vprašanj ali razumnih dvomov. Nasprotno pa je bila tožeča stranka že v svojih trditvah o ključnih dejstvih nedosledna, saj jih je med postopkom spreminjala, pri čemer pa je zlasti pomembno, da ni šlo za naključne spremembe, ki bi jih bilo mogoče pripisati njeni pozabljivosti, pomoti ali trenutni raztresenosti. Trditve je spreminjala izključno v odzivu na trditve in dokaze nasprotne stranke, ki se jim je sproti prilagajala. S takšnim prilagajanjem, iskanjem vedno novih razlogov in mašil za pomanjkljivosti, nadaljuje tudi v pritožbi. Tožeča stranka je tako najprej v tožbi trdila, da je v prostorih tožene stranke podpisala originalni pooblastili; po tem, ko je tožena stranka (ki je zanikala, da bi se s tožečo stranko osebno srečali) dokazala, da je pooblastili tožeči stranki poslala po faksu in ju podpisani po faksu tudi prejela nazaj, pa ni znala prepričljivo pojasniti, zakaj ni podpisala originalnih pooblastil, ko je njen zakoniti zastopnik po lastnih navedbah tožbo z vso priloženo dokumentacijo osebno prinesel k toženi stranki. Da zato, ker ni imel s seboj žiga, je objektivno šibek argument, saj tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da bi lahko v tem primeru zakoniti zastopnik podpisal pooblastilo vsaj kot fizična oseba, saj sta bila v zadevi I Pg 605/2011 tožena oba, tako tožeča stranka kot njen zakoniti zastopnik. Dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki obe pooblastili (za tožečo stranko in njenega zakonitega zastopnika) posredovala po faksu, je tako sodišču upravičeno vzbudila povsem razumen dvom v trditve tožeče stranke, da se je istega dne njen direktor osebno zglasil pri toženi stranki prav zaradi te zadeve.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo pomen pisnega poziva tožene stranke tožeči stranki z dne 17. 8. 2011 (B7), da ji sporoči, če je že prejela tožbo, in predvsem pomen tega, da se tožeča stranka na ta poziv ni odzvala. Njeno pojasnilo, da je bil zanjo navedeni poziv brezpredmeten, ker, da je toženi stranki že dne 14. 6. 2011 posredovala tožbo, je tako očitno neprepričljivo, da posebne razlage niti ne potrebuje. Od zgolj povprečno skrbnega naročnika bi se razumno pričakovalo, da po prejemu takšnega poziva nemudoma razčisti s svojim odvetnikom okoliščine v zvezi z vročitvijo tožbe. O izpovedi priče A. G., ki je menila, da se poziv tožeče stranke nanaša na neko drugo zadevo, pa se sodišču prve stopnje ni bilo treba izjasnjevati, saj tega tožeča stranka ni zatrjevala. Okoliščino, da je tožena stranka poziv tožeči stranki poslala prav dne 17. 8. 2011 (po poteku roka za odgovor na tožbo), je tožena stranka prepričljivo pojasnila. Poglavitni namen in razlog za dopis tožene stranke z dne 17.8.2011 ni bil v pozivu tožeči stranki, da ji sporoči, ali je prejela tožbo, pač pa v obvestitvi tožeče stranke, da je bila zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe vložena pritožba, ki je bila temu dopisu tudi priložena. To tudi povsem jasno izhaja iz vsebine dopisa z dne 17.8.2011. Datum prejema tega dopisa se z ozirom na dejanske okoliščine primera izkaže mnogo bolj obremenjujoč za tožečo stranko. Celo ob hipotetični predpostavki, da je tožbo dne 14./15.6.2011 izročila toženi stranki, je tožeča stranka najkasneje ob prejemu dopisa (17/18.8.2011) nedvomno izvedela, da tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila (saj jo sprašuje, če je tožbo sploh prejela), in je prav tako nedvomno vedela, da je rok za odgovor na tožbo že zamujen. Z zatrjevano kršitvijo skrbnosti tožene stranke je bila torej tožeča stranka v polni meri seznanjena že ob prejemu dopisa z dne 17.8.2011, pa nanj sploh ni odreagirala, ni stopila v stik s toženo stranko, ni zahtevala od nje nobenih pojasnil ali preverjanja, niti ji ni ničesar očitala. Sodišče prve stopnje je torej imelo dovolj tehten razlog, da ni sledilo tožeči stranki.

9. Vsekakor sodišče prve stopnje svojih zaključkov ni oprlo zgolj na izpovedbe zaslišanih prič, pač pa tudi na podlagi ocene listinskih dokazov. Povsem pravilno je tudi ugotovilo, da bi lahko tožeča stranka zatrjevano dejstvo, da je tožbo poslala toženi stranki po faksu, dokazala s potrdilom faksa o oddani pošiljki, pa tega ni storila.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ne drži pritožbeno stališče, da bi morala tožena stranka v okviru zahtevanega standarda skrbnosti sama preveriti pri Okrožnem sodišču v Celju, ali je bila tožeči stranki vročena sodba v zadevi I Pg 605/2011. Mandatno razmerje med tožečo in toženo stranko je v osnovi zaupno razmerje, ki terja tudi od naročnika, da mandatarju (odvetniku) odkrito in pošteno predstavi vsa odločilna dejstva, da lahko ta dano naročilo izpolni. Glede na to, da je tožeča stranka nesporno prejela tožbo, je bila o tem dejstvu dolžna obvestiti toženo stranko. Odvetnik kot mandatar ni dolžan dejstev, ki so v spoznavnem področju stranke, raziskovati na lastno pest ali jih celo preverjati.

11. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je tožena stranka dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, v skladu s stališčem prvostopnega sodišča, da odvetnik nima pravice do povrnitve stroškov odvetniških storitev v lastni zadevi, pa je tudi tožena stranka dolžna nositi svoje pritožbene stroške.