Jedro

V skladu s prvim odstavkom 376. člena ZOR odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Za začetek teka zastaralnega roka je tako odločilen dan, ko je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Vedenje o škodi ne pomeni, da mora biti znan konkreten znesek, ampak da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino. Dejstvo, da škoda še vedno nastaja, sicer lahko vpliva na višino škode, toda na njen obstoj in utemeljenost terjatve ne more vplivati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in oba podredna tožbena zahtevka iz naslova odškodnine za materialno in nematerialno škodo v višini 759.472,54 EUR, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Primarni tožbeni zahtevek tožnika glasi na plačilo pravične odškodnine za materialno škodo in sicer v višini razlike med njegovimi dohodki, ki jih je sam imel v obdobju od 10.4.1990 do 23.9.1996 in dohodki člana uprave pri toženi stranki. Za čas nadaljnjih 8 let je zahteval 50 % iste razlike med dohodki, ter pojasnil, da navedena razlika, upoštevaje tudi obresti znaša skupno najmanj 625.938,90 EUR (150.000.000,00 SIT). Če sodišče ne bi sledilo njegovemu zahtevku je predlagal, da mu kot prvo podredno prisodi razliko med plačo oziroma prihodki za primerljivo osebo M. K.. To razliko dohodkov, vključno z obrestmi, tožnik ocenjuje najmanj na 417.292,60 EUR (100.000.000,00 SIT). Drugo podrejeni zahtevek tožnika pa glasi na plačilo materialne škode, ki jo je utrpel v obliki izpada plače oziroma dohodkov, ki bi jih prejemal po rednem toku stvari. V primeru, da bi uspešno dokončal pripravništvo, bi se takoj zaposlil pri toženi stranki ali kje drugje in kot diplomirani pravnik prejemal primerno plačo. Tožnik zahteva za čas od 10.4.1990 do 23.9.1996 plačilo izpada dohodka, ki bi ga prejemal, z zapadlostjo vsakega 20. dne v mesecu. Za nadaljnjih 8 let prav tako zahteva izpad dohodka v pavšalnem znesku 125.187,78 EUR (30.000.000,00 SIT). Tožnik je v okviru drugo podrejenega zahtevka zahteval tudi plačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 133.533,63 EUR (32.000.000,00 SIT), ki jo je utrpel v obliki duševnih bolečin zaradi posledic nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zaradi telesnih bolečin, zmanjšanja življenjske aktivnosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode in za strah. Sodišče je ugotovilo, da je ugovor tožene stranke o zastaranju zahtevka utemeljen. Poleg tega je zavzelo stališče, da če se disciplinski postopek vodi v skladu s postopkovnimi pravili ne gre za civilni delikt in tudi ni objektivnega razloga za duševne bolečine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Štelo je, da je potekel tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve. Presodilo je, da ni mogoče šteti, da so zastaralni roki za uveljavljanje odškodninske terjatve zoper toženo stranko začeli teči šele s pravnomočnostjo sodne odločbe opr. št. Pd 302/97, ki je razveljavila odločitve disciplinskih organov, saj je tožnik zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil že 9.1.1990, ko je prvič uveljavljal sodno varstvo zoper odločitve disciplinskih organov. Najkasneje pa so mu bile te okoliščine znane 15.3.1994, ko je toženi stranki predlagal sklenitev sodne poravnave.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej sodišču očita, da se ni izjavilo o pritožbenih navedbah, da bi zastaranje začelo teči šele s pravnomočnostjo odločitve o nezakonitem ravnanju tožene stranke in vztraja, da se odškodnina lahko vtožuje šele po pravnomočnosti spornega škodnega razmerja. Niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje ni obravnavalo odškodninske postavke dolgotrajnosti postopka, saj je tožnik zahteval odškodnino od tožene stranke, ki je poleg države odgovorna za dvanajstletno kalvarijo tožnika. Meni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, saj zastaranje ne more teči preden je dokončna disciplinska odločba razveljavljena. Tako stališče zavzema tudi sodna praksa. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik v reviziji ni določno navedel in konkretiziral bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerim naj bi bila obremenjena izpodbijana sodba. Zato sodišče z vidika bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodbe sodišča druge stopnje ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki je veljal v spornem obdobju, v 73. členu določa, da če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu mora delodajalec povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Če se delodajalec in delavec v 30 dneh ne sporazumeta o odškodnini, ima delavec pravico zahtevati odškodnino pred pristojnim sodiščem. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/89 in 57/89) pa določa splošna načela o odškodninski odgovornosti in zastaralne roke za zastaranje odškodninskih terjatev. V skladu s prvim odstavkom 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (subjektivni rok). V skladu z drugim odstavkom tega člena pa v vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok).

Glede na ugovor tožene stranke, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaran in glede na navedeno normativno ureditev, so bile za odločitev sodišča pomembne naslednje dejanske ugotovitve: – Tožnik je bil pri toženi stranki od 10.4.1989 dalje zaposlen kot pravnik – pripravnik, za določen čas enega leta (torej do 10.4.1990). – Tožena stranka mu je dne 19.12.1989 izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. – Tožnik je dne 9.1.1990 prvič uveljavljal sodno varstvo zoper odločitve disciplinskih organov pravnega prednika tožene stranke in uveljavljal tudi plačilo odškodnine. – Tožnik je dne 15.3.1994 predlagal toženi stranki sklenitev sodne poravnave. Predlagal je, da mu v posledici nezakonitih disciplinskih sklepov izplača 6.000.000,00 SIT, kot nadomestilo za materialno in nematerialno škodo. – Sodišče prve stopnje je z odločbo opr. št. Pd 59/94 z dne 10.5.1994 tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je s sklepom in sodbo pod opr. št. Pdp 2008/94-6 z dne 24.5.1996 po uradni dolžnosti razveljavilo 3. točko izreka, v katerem je bilo odločeno o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine in v tem delu postopek ustavilo. Sklep o ustavitvi postopka je postal pravnomočen. – Delovno sodišče v Mariboru, oddelek na Ptuju je s sodbo opr. št. Pd 302/97 z dne 13.10.1998 razveljavilo odločitve disciplinskih organov pravnega prednika tožene stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za sporno obdobje od 23.12.1989 do 10.4.1990 plačati nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, mu za isto obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu povrniti stroške sodnega postopka. – Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo z opr. št. Pdp 77/99 z dne 12.1.2001 zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Citirana sodba pritožbenega sodišča je bila vročena tožnikovemu pooblaščencu in pooblaščencu tožene stranke dne 29.1.2001. – Tožena stranka je izvršila pravnomočno sodbo opr. št. Pd 302/97. – Tožnik je ponovno zahteval plačilo odškodnine za čas po 10.4.1990 s tožbo z dne 12.1.2004. Odškodninska obveznost se v skladu z 186. členom ZOR šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. V skladu s prvim odstavkom 376. člena ZOR odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Za začetek teka zastaralnega roka je tako odločilen dan, ko je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Vedenje o škodi ne pomeni, da mora biti znan konkreten znesek, ampak da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino. Dejstvo, da škoda še vedno nastaja, sicer lahko vpliva na višino škode, toda na njen obstoj in utemeljenost terjatve ne more vplivati.

Ker ZOR veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka na nastanek škode, ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju, tožnikove navedbe, da je lahko odškodnino uveljavljal oziroma, da je lahko začel teči zastaralni rok šele po pravnomočnosti odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, niso utemeljene.

Tožnik v primarnem in prvem podrednem zahtevku uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo in sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo kot kapitalizirano odškodnino, v drugem podrednem zahtevku pa premoženjsko škodo iz istega naslova v mesečnih zneskih. Tožnik je že 9.1.1990 uveljavljal sodno varstvo zoper odločitve disciplinskih organov in bi že takrat lahko uveljavljal morebitno odškodnino za škodo, ki mu je po njegovih trditvah nastajala že vse od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Utemeljena je tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da so mu bile te okoliščine znane najmanj 15.3.1994, saj je že takrat predlagal toženi stranki sklenitev sodne poravnave glede škode, ki jo sedaj uveljavlja.

Glede na navedeno je sodišče na ugovor tožene stranke pravilno ugotovilo, da sta do vložitve tožbe dne 12.1.2004 že potekla tako triletni subjektivni kot petletni objektivni zastaralni rok iz 376. člena ZOR.

Za dolgotrajnost sodnega postopka ne odgovarja delodajalec oziroma tožena stranka.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na to, da navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožena stranka glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.