Jedro

Pravilne so pritožbene trditve tožnika o tem, kako sodna praksa razlaga določilo drugega odstavka 943. člena OZ in zakaj v izpostavljenih okoliščinah konkretnega primera ne gre za takšne izjemne okoliščine, kot jih določa drugi odstavek 943. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati še zakonske zamudne obresti od zneska 13.293,87 EUR od 19. 5. 2018 do vključno 21. 6. 2022. II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem delu odločitve pod točko II izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati pritožbene stroške v znesku 458,88 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 14. 10. 2022 odločilo: - pod točko I izreka toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plača zakonske zamudne obresti od zneska 13.293,87 EUR za čas med 22. 6. 2022 in 14. 7. 2022; - pod točko II izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v presežku, kolikor presega v I. točki izreka prisojen znesek; - pod točko III izreka toženki naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 5.242,28 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - pod točko IV izreka glede na delno skrčitev tožbenega zahtevka postopek v tem delu ustavilo.

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II izreka. Uveljavljal je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi v pritožbeno uveljavljenem delu.

V pritožbi je navajal, da pritožbeno izpodbija zavrnjen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 13.293,87 EUR od 13. 4. 2016 do 21. 6. 2022, ki preračunano znaša 6.581,44 EUR. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago odločitve o zamudnih obrestih uporabilo 943. člen OZ in navedlo, da je toženka izkazala obstoj posebnih okoliščin, zaradi katerih ni mogla brez postopka, izvedenega pred sodiščem, ugotoviti obstoj svoje odškodninske odgovornosti. Toženka je v odgovoru na tožbo v točki 5 prerekala tožnikov zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti in navedla zgolj, da je odškodninski zahtevek tožnika prejela šele 4. 5. 2018 in da prične 14-dnevni rok za izpolnitev obveznosti teči šele, ko razpolaga z vsemi potrebnimi podatki. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 9. 10. 2018 navajal, da ne drži, da bi bil odškodninski zahtevek vložen šele v letu 2018, glede na to, da je toženka odškodninski zahtevek prvič odklonila že 29. 3. 2016. Odklonitev zahtevka se nahaja v spisu, ker ga je predložila toženka. Tožnik je ob tem tudi navedel, da ne ve, kdaj je bil zahtevek prvič vložen, je pa bila takrat najkasneje toženka obveščena o zahtevku in je zato od takrat tudi začel teči 14-dnevni rok iz 943. člena OZ. Torej bi glede na 943. člen OZ 14-dnevni rok iztekel 12. 4. 2016 in bi tako toženka dolgovala zakonske zamudne obresti od 13. 5. 2016 dalje. Iz odločbe VSC Cpg 62/2021 izhaja, da je uporaba drugega odstavka 943. člena OZ utemeljena le v primerih, ko zavarovalnica izkaže obstoj posebnih okoliščin, da škode ni bilo mogoče ugotoviti prej. Iz odločbe VSMB I Cpg 514/2014 izhaja tudi, da je za nastop zamude zavarovalnice pomembno, kdaj bi ta morala, upoštevajoč profesionalno skrbnost, ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti. Če si ob tem zaradi nestrokovnega ravnanja ustvari napačno predstavo o dejanskih okoliščinah in pravnih učinkih, se na drugi odstavek 943. člena OZ ne more sklicevati. Iz odločbe VS RS II Ips 525/2002 pa tudi izhaja, da iz določbe drugega odstavka 919. člena ZOR (smiselno enak 943. členu OZ) ni mogoče sklepati, da pride v upoštev vselej, kadar zavarovalnica odkloni izplačilo zavarovalnine. Smisel kratkih rokov za izplačilo, kot jih določa prvi in drugi odstavek 919. člena ZOR je v tem, da začne 14-dnevni rok teči takoj, ko zavarovalnica dobi na voljo potrebne podatke in dokazila, na podlagi katerih lahko kot skrben strokovnjak sama presodi obstoj svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Če si ob tem zaradi nestrokovnega razmišljanja ustvari napačno predstavo o dejanskih okoliščinah in pravnih učinkih, se ne more uspešno sklicevati na ugodnosti, ki ji jih nudi določba drugega odstavka 919. člena ZOR. Iz navedenega izhaja, da to, da je toženka napačno interpretirala obstoj hude malomarnosti, ne more predstavljati opravičljivega razloga za njeno zamudo, ne glede na to, da sta mu zmotno sledili tudi redni sodišči. Iz spisa izhaja, da je toženka zahtevek prvič odklonila 29. 3. 2016 in svojo odločitev, da njena obveznost ne obstoji, tudi obrazložila. Torej je presodila svojo obveznost iz zavarovalne pogodbe, česar ne bi mogla storiti, če za odločitev ne bi imela potrebnih podatkov in dokazov. Posledično je tožnik najmanj od 15. dne od njene odklonitve upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

3. Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V predmetni zadevi, kjer je bilo (med drugim) sporno tudi pravno vprašanje, ali je podano zavarovalno jamstvo toženke iz zavarovalne pogodbe za škodo, ki jo je uveljavljal tožnik in v kateri je Vrhovno sodišče RS z vmesno sodbo II Ips 119/2021 z dne 1. 6. 2022 ob ugoditvi reviziji sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo glede zahtevanega obrestnega zahtevka tožnika (s katerim je ta zakonske zamudne obresti zahteval od dneva nastanka škode tožniku, to je od 15. 8. 2015 dalje) temu od ugotovljene škode1, na podlagi drugega odstavka 943. člena OZ prisodilo zakonske zamudne obresti od 22. 6. 2022, ko je bila toženki vročena odločba II Ips 119/2021, do 14. 7. 2022 (torej do dneva toženkinega plačila). Presodilo je, da je šele Vrhovno sodišče rešilo sporno pravno vprašanje, to pa drugače kot nižji sodišči, zato pa je toženka izkazala, da ni mogla ugotoviti obstoja svoje odškodninske odgovornosti brez sodišča, s tem pa izkazala obstoj posebnih okoliščin, ki opravičujejo uporabo drugega odstavka 943. člena OZ2. 6. Pravilne in zato v tem delu utemeljene so pritožbene trditve tožnika o tem, kako sodna praksa3 razlaga določilo drugega odstavka 943. člena OZ in zakaj v izpostavljenih okoliščinah konkretnega primera ne gre za takšne izjemne okoliščine, kot jih določa drugi odstavek 943. člena OZ, ampak za okoliščine iz prvega odstavka 943. člena OZ. Na podlagi prvega odstavka 943. člena OZ pa je toženkina obveznost plačila zavarovalnine oziroma odškodnine zapadla po 14-dnevnem roku od prejema obvestila in bi zato, glede na določila 299. in 378. člena OZ, bila podana tožnikova upravičenost do zakonskih zamudnih obresti od poteka tega roka dalje. Pritožbene trditve o zmotni uporabi drugega odstavka 943. člena OZ namesto zgolj prvega odstavka 943. člena OZ so tako pravilne in utemeljene.

7. Le delno utemeljene pa so nadaljnje pritožbene trditve, da bi glede na izpostavljene trditve pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje glede začetka teka po tožniku zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, bil tožnik upravičen do le-teh že od 13. 4. 2016 dalje. Toženka je svoje izrecne trditve in navedbe v odgovoru na tožbo, da je tožnikov odškodninski zahtevek prejela šele 4. 5. 2018, dokazno podprla s predložitvijo tožnikovega odškodninskega zahtevka z dne 4. 5. 2018. Tožnikovih zgolj pavšalnih trditev v pripravljalni vlogi z dne 9. 10. 2018 pa toženkina zavrnitev oziroma odklonitev zahtevka z dne 29. 3. 2016 (priloga B3), na katero se je skliceval, ne potrjuje. Iz te je namreč razvidno, da je z njo toženka odklonila odškodninski zahtevek A. d.o.o. Zato pa toženka s takšno zavrnitvijo ni mogla priti v zamudo v razmerju do tožnika. Do tega je lahko prišla v zamudo le po preteku 14-dnevnega roka po prejemu njegovega odškodninskega zahtevka, torej s 19. 5. 2018. 8. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika v obrestnem delu delno ugodilo in toženki naložilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 13.293,87 EUR za obdobje od 19. 5. 2018 do 21. 6. 2022. Nadaljnjo pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem delu odločitve pod točko II izreka potrdilo.

9. Sodišču prve stopnje se niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče zaradi delno spremenjene odločitve, ki se sicer nanaša zgolj na stransko terjatev, ni imelo razloga, da bi poseglo v po sodišču prve stopnje priznani uspeh pravdnih strank in s tem v dosedanjo stroškovno odločitev, ki je temeljila na uspehu pravdnih strank glede glavnice (tretji odstavek 154. člena ZPP).

11. Tožnik je s pritožbo uspel do višine 2/3, zato je sorazmerno s takšnim pritožbenim uspehom upravičen tudi do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

12. Pritožbeni stroški tožnika znašajo 688,32 EUR in jih predstavlja sodna taksa za pritožbo v znesku 315,00 EUR, sestava pritožbe po tar. št. 22/1 OT 500 točk, oziroma (1 točka je 0,6 EUR) 300,00 EUR, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT 6,00 EUR in 22 % DDV v znesku 67,32 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je tako tožnik upravičen do povračila 458,88 EUR, v primeru toženkinega zamudnega plačila pa tudi do zakonskih zamudnih obresti od nastopa zamude dalje.

1 ki jo je toženka sicer tekom postopka plačala 2 Določba prvega odstavka 943. člena OZ določa, da če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Določba drugega odstavka 943. člena OZ pa določa, da če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. 3 ob pritožbeno izpostavljenih odločbah tako tudi VS RS v odločbah II Ips 16/2021, II Ips 176/2008 in drugih