Jedro

Neutemeljene so navedbe, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali ni morebiti toženec deloval v dovoljenem silobranu, saj dejstvo, da bi se toženec branil pred tožnico ni bilo dokazano oziroma je sodišče verjelo tožnici in njenemu opisu dogodka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o pravdnih stroških v II. točki izreka spremeni tako: - da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža na 501,20 EUR (z 1.251,71 EUR), - da stroški, ki jih je tožena stranka dolžna nakazati na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu znašajo 289,70 EUR (namesto 1.040,21 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (tožnici) odškodnino za utrpelo nematerialno škodo v znesku 4.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe ter odškodnino za utrpelo materialno škodo v znesku 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.251,71 EUR, in sicer neposredno tožnici v znesku 211,50 EUR, stroške v zvezi z izdelavo izvedeniških mnenj v znesku 1.040,21 EUR pa na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev sodišča napačna. Kot izhaja iz obrazložitve, se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Zatrjuje, da je sodišče storilo kršitve določb pravdnega postopka, ker ni ravnalo v skladu z določili 12. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 285. členom ZPP. Toženec je bil neuka stranka, zastopal se je sam in brez ustrezne pravne pomoči in znanja. Sodišče bi zato moralo poskrbeti, da uporabi vse svoje procesne pravice. Toženec je v odgovoru na tožbo postavil dokazni predlog, in sicer zaslišanje policistke D. M., po potrebi tudi izvajanje drugih dokazov, če tožnica tožbe ne bo umaknila. Predlagal je tudi pribavo policijskega zapisnika, ki je bil pribavljen. V namenu je imel, da bo sodišče zaslišalo tudi druge priče. Res je, da dokaznega predloga ni postavil, to pa zato, ker je prava neuka stranka in mu ni bilo pojasnjeno, da mora to storiti najkasneje na prvi glavni obravnavi. Sodišče ni uporabilo pooblastila iz 12. in 285. člena ZPP na tak način, da bi tožencu omogočilo, da v postopku uporabi vse svoje pravice. Zaradi tega toženec ni podal ugovora zastaranja, ki ga podaja v pritožbi. Navaja, da je bilo zdravljenje tožnice zaključeno najkasneje 12. 5. 2010, zastaralni rok je pričel teči najkasneje 13. 5. 2016 (2010?). Tožba je bila vložena 23. 1. 2014, terjatev je zastarala in je bila tožba vložena prepozno. Sodba je napačna tudi zato, ker je bila tožencu dejansko vzeta pravica do izjave, saj je sodišče upoštevalo dokaze, ki so v tujem jeziku. Več izvidov bolnišnice je bilo priloženih v hrvaškem jeziku. Težave z razumevanjem izvidov je imel tudi izvedenec A. A. Ker sodišče toženca ni opozorilo na njegove procesne pravice, je tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Oprlo se je le na subjektivno oceno, brez konkretne podlage v dokazih. Sodišče navaja, da dopušča kot verjetno, da se je tožnica po udarcu toženca udarila v kuhinjske elemente in da je ob udarcu v kuhinjske elemente utrpela poškodbo prvega nosilnega zoba. Sodišče tako ni odločilo s potrebnim standardom za odločitev v pravdi. Teorija stoji na stališču, da je treba za meritorno odločanje trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati s stopnjo prepričanja. Povzema ugotovitve B. B., ki ga sodišče ni povzelo v dokazni sklep in se do njega ni opredelilo. Profesor C. C., sodni izvedenec za stomatologijo, ni mogel ugotoviti, če je bil udarec, ki naj bi ga utrpela tožnica, neposreden oziroma posreden. Izvedenec D. D. je izpovedal, da smatra, da tožnica ob škodnem dogodku ni utrpela pretresa možganov, medtem ko izvedenec A. A. smatra, da naj bi utrpela pretres možganov. Tožnica je izpovedala, da v preteklosti ni imela zdravstvenih težav, iz izvidov izhaja drugače. Zaslišana policistka je izpovedala, da so na podlagi zbiranja obvestil ugotovili, da naj bi bila tožnica tista, ki je izvajala nad tožencem psihično nasilje. Obstajajo velika neskladja. Če bi sodišče upoštevalo načelo pomoči prava nevešči stranki in ob upoštevanju načela materialnega vodstva postopalo pravilno, bi izvedlo dokaze, s katerimi bi bila potrjena izpoved toženca. Trditve tožnice niso dokazane in gre zgolj za enostranske izjave. Sodišče ni upoštevalo, da je bila fotografija z razbitim stekelcem na očalah posneta šele 9. 2. 2010. V bolnišničnih dokumentih in izvidih niso opisane poškodbe ustnice, podplutbe in tudi ne poškodba mostička. V spis je vložen policijski zapisnik, iz katerega izhaja dogajanje kritičnega dne. Glede na psihično stanje tožnice, ki je bila dejansko nasilna do toženca in njegove družine, sodišče ni ugotavljalo, ali ni morebiti toženec deloval v dovoljenem silobranu. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do vseh predlaganih in izvedenih dokazov in listin v spisu. Angažiralo je izvedenca B. B., vendar njegovega mnenja ni povzelo v dokazni sklep in dokaza ni izvedlo. Sodišče je upoštevalo samo tožničine priloge od A3 do A14, čeprav je v spisu več prilog. Pri ugotavljanju dejanskega stanja ni upoštevalo izpovedi toženca niti osnovnih fizikalnih zakonitosti. Toženec se opredeljuje do samega udarca in povzema izpoved tožnice ter navaja, da glede na izpoved tožnice toženec ni mogel s pestjo udariti tožnice v levo stran njenega obraza. Trditve tožnice so neresnične in nikjer ni ugotovljeno, s katero stranjo glave naj bi zadela v kuhinjsko omarico. Ob upoštevanju osnovnih zakonov fizike je razplet dogodkov neverjeten. Sporna je zato odločitev sodišča o temelju tožničinega zahtevka, še posebej ob dejstvu, da je izpoved toženca o tem, da se je tožnica poškodovala naknadno, dopustil tudi sodni izvedenec A. A. Glede nematerialne škode za telesne bolečine navaja, da tožnici zagotovo ni nastal pretres možganov, kljub mnenju izvedenca A. A. Odločitev sodišča je zato po višini neutemeljena, obrazložitev iz 11. točke je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP, saj iz sodbe ne izhaja, na podlagi česa in za katere telesne poškodbe je sodišče prisodilo denarno odškodnino in v kakšni višini. Odškodnina za strah ni utemeljena ne po temelju ne po višini. Tožnica ima večletne anksiozno depresivne težave. Strah ni mogel nastati, saj je tožnica pričela napadati toženca. Tožnica tudi ni zletela v kuhinjske elemente. Njena poznejša reakcija kaže, da ni trpela nobenega strahu. Tudi sekundarni strah ni mogel nastati, saj je bila v bolnišnici, rentgen in preiskave niso pokazali nobenega hudega poslabšanja zdravstvenega stanja. Izvedenec psihiatrične stroke C. C. navaja, da izvida psihiatra, ki bi govoril o trajnih motnjah, ni. Glede nematerialne škode iz naslova duševnih bolečin navaja, da je ta neutemeljena in nepravilno odmerjena. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da je s tem, ko je toženec uporabil zoper tožnico fizično silo, brez dvoma posegel v njeno telesno integriteto in da naj bi tožnica zagotovo utrpela duševne bolečine. Te naj bi bile še večje iz razloga, ker naj bi se to zgodilo v prisotnosti več oseb, ker so bili o tem seznanjeni policisti in zdravstveno osebje. Sodišče zanemari, da je takšna razlaga v nasprotju z naravo zdravstvenega in policijskega osebja. Policisti so na kraj prišli na klic tožnice, ravno tako je zdravniško osebje storilo vse, da bi ji pomagalo. Tožnica je napadla toženca, torej je sama oskrunila svojo čast in dobro ime. Ker je tožnica že več let bolehala za anksiozno depresivnim sindromom, ta ni posledica škodnega dogodka in tožnica ni utrpela nobenih trajnih posledic. Navaja, da je tožnica opisovala še določene zdravstvene težave, ki jih je imela že pred škodnim dogodkom, in je bila torej že več let v slabem psihofizičnem stanju. Tudi glede odškodnine za materialno škodo je sodišče odločilo napačno. Odločitev je nepravilna in nima podlage ne v izvedenem dokaznem postopku ne v trditvah tožnice. Sodišče je uporabilo 216. člen ZPP, vendar ni navedlo, zakaj je odločalo po prosti presoji. Le pavšalno je navedlo, da je vpogledalo fotografijo (priloga A8), na kateri naj bi se videl poškodovan ali izbit mostiček in poškodovana očala. Ugotovitev, da je toženec tožnici izbil nosilni zob ter izbil in zlomil štiričlenski mostiček ter ji povzročil materialno škodo, povezano s sanacijo njenega zobovja, je protispisna in v nasprotju s trditvami tožnice, saj ta ne pove, da ji je te poškodbe povzročil ravno toženec. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca A. A. takšne poškodbe ne izhajajo. Nasprotno, A. A. je izpovedal, da ne more potrditi niti komentirati, ali bi šlo za svežo kri ali kaj podobnega. Ravno tako tega, kako je bil tožničin zob v resnici čvrst, ni mogel povedati stomatolog. Dopuščal je možnost, da je bil zob, na katerem je bil protetični nastavek, slabe kvalitete. Izvedenci so potrdili možnost, da bi se tožnica poškodovala tudi naknadno. Povzema ugotovitve B. B. Napačna je tudi odločitev o višini materialne škode za počeno steklo na očalih, fotografija poškodovanih očal je nastala naknadno. Iz spisa ne izhaja, niti tožnica ne zatrjuje, da je imela v času napada na sebi očala. Tožnica bi dokazno breme zmogla s preprostim obiskom pri optiku. Glede stroškov je sodišče ugotovilo, da je bil uspeh tožnice 27,85 %. Neutemeljena in napačna je odločitev sodišča, ki je tožencu v celoti naložilo plačilo pravdnih stroškov v zvezi z izdelavo izvedeniških mnenj dveh sodnih izvedencev medicinske stroke. V obrazložitvi je navedlo, da je bila ne glede na delni uspeh tožnice v tem pravdnem postopku izdelava izvedeniških mnenj nujna. Sodišče ni obrazložilo, katere so okoliščine primera, iz katerih bi izhajalo, da bi moral toženec povrniti celotne stroške izdelave izvedeniških mnenj. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je storilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče ni ravnalo v skladu z določili 12. člena ZPP v zvezi z 285. členu ZPP in iz tega razloga tožencu ni bilo pojasnjeno, da mora predlagati zaslišanje dodatnih prič, ki jih je imel toženec namen predlagati, najkasneje na prvi glavni obravnavi. Navedba ni utemeljena, saj je bil toženec vabljen na prvi narok za glavno obravnavo z obrazcem, ki vsebuje tudi pravni pouk stranki o tem, da mora na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Sicer pa je sodišče tožencu dopustilo, da je dokaze predlagal tudi v nadaljnjem postopku (glej l. št. 78 in 103). Neutemeljen je tudi očitek, da zaradi kršitev sodišča toženec ni podal ugovora zastaranja, ki ga podaja v pritožbi. Ugovor zastaranja je ugovor materialnopravne narave, na zastaranje se sodišče ne sme ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje (tretji odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Tudi iz načela pomoči prava nevešči stranki ne izhaja dolžnost sodišča, da bi poučevalo stranke o pravicah materialnega prava, kamor sodi tudi zastaranje. Vsi očitki glede tega so neutemeljeni. Materialnopravni ugovor zastaranja lahko stranka poda do konca glavne obravnave, ne pa več v pritožbi, zato vsebinskega odgovora na tovrstne navedbe sodišče druge stopnje ne podaja. Neutemeljena je tudi navedba, da je bila tožencu odvzeta pravica do izjave, ker je sodišče upoštevalo dokaze, ki so v tujem jeziku. Sodišče se namreč ni oprlo neposredno na izvide v tujem (hrvaškem) jeziku. Oprlo se je na izvedeniško mnenje, v katerem je izvedenec res upošteval tudi izvide, ki so v hrvaškem jeziku, vendar je izvedeniško mnenje v slovenskem jeziku, zato ne drži, da je bila tožencu odvzeta pravica do izjave.

5. Glede temelja odškodninske odgovornosti toženec navaja, da se je sodišče oprlo le na subjektivno oceno, brez konkretne podlage v dokazih. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje v 10. točki, je sodišče navedlo, da je ugotovilo kot nesporno, da je toženec zoper tožnico uporabil fizično silo. Glede načina nastanka poškodb je sledilo tožničini izpovedi. Navedeno pomeni, da je tožnici verjelo. V zvezi s tem je res zapisalo, da dopušča vsaj kot verjetno, da je potem, ko je toženec udaril tožnico, slednja zaradi sile udarca poletela proti kuhinjskim elementom in se udarila vanje, tako kot je opisala sama. Glede poškodb, ki jih je utrpela tožnica, je sodišče prav tako kot verjetno dopustilo možnost, da je tožnica ob udarcu v kuhinjske elemente utrpela poškodbo prvega nosilnega zoba in posledično zlom mostička, vezanega na ta zob. Obrazložitev je res zapisana nekoliko nespretno, vendar je sodišče v nadaljevanju zapisalo tudi, da je z gotovostjo zaključilo, da je temelj odškodninske odgovornosti podan in da je ravno toženec tisti, ki je odgovoren za poškodbe in škodo, ki jo je utrpela tožnica, to pa je povzročil namenoma. Toženec tako pretirano poudarja opisano navedbo sodišča ("kot verjetno"), ki je verjelo tožnici in podalo končni zaključek, da je gotovo, da je temelj odškodninske odgovornosti podan, s čemer je zadoščeno dokaznemu standardu, na katerega toženec opozarja v pritožbi (stopnja prepričanja). Sodišče je tožnica očitno prepričala. Glede na to, da je sam toženec priznal, da je tožnico udaril oziroma zoper njo uporabil fizično silo in ob upoštevanju ostalih ugotovljenih okoliščin - torej dejstva, da je tožnica utrpela poškodbe, zaradi katerih je bila odpeljana v bolnišnico, da so poškodbe razvidne tudi iz fotografij (in toženec zato neutemeljeno opozarja, da podplutbe niso razvidne iz izvidov), nastalih v bolnišnici, kjer je tožnico fotografirala medicinska sestra naslednji dan po poškodbi ? 3. 2. 2010 ? glej ugotovitev na l. št. 19 spisa - ter dejstva, da je toženec po drugi strani le navajal razne možne variante, po katerih naj bi tožnica te poškodbe utrpela na drug način, ki jih ni dokazal, je tudi sodišče druge stopnje prepričano, da je poškodbe tožnici povzročil ravno toženec in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Zgolj možnost, da so poškodbe nastale na drug način, ne zadošča, ob tem da je bil ravno toženec tisti, ki je zoper tožnico uporabil fizično silo. Toženec tudi neutemeljeno izpostavlja policijski zapisnik, saj so policisti dogajanje povzeli po opisu prič, neposredno ob dogodku pa niso bili navzoči. 6. Toženec opozarja na razna protislovja ter navaja, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo mnenja izvedenca B. B. Navedba ni utemeljena, saj je B. B. pojasnil, da ne more odgovoriti na zastavljeno vprašanje in torej dela, ki mu je bilo naloženo kot izvedencu, ni opravil. Sodišče je namesto njega postavilo drugega izvedenca. Glede pretresa možganov se sodišče druge stopnje opredeljuje v nadaljevanju. Glede D. M., ki je izpovedala, da so ugotovili, da naj bi bila tožnica tista, ki je nad tožencem izvajala psihično nasilje, pa je ugotoviti, da se navedeno ni nanašalo na konkretni škodni dogodek. Sodišče tožencu ni verjelo, tudi po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno. O fotografiji z razbitim stekelcem in poškodbi mostička se bo sodišče druge stopnje prav tako izjasnilo v nadaljevanju.

7. Neutemeljene so navedbe, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali ni morebiti toženec deloval v dovoljenem silobranu, saj dejstvo, da bi se toženec branil pred tožnico ni bilo dokazano oziroma je sodišče verjelo tožnici in njenemu opisu dogodka.

8. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh predlaganih in izvedenih dokazov in listin v spisu. B. B. namreč na vprašanja sodišča ni mogel odgovoriti, zato je sodišče postavilo drugega izvedenca in mnenja B. B. pravilno ni povzelo v dokazni sklep. Nadalje toženec neutemeljeno navaja, da je sodišče upoštevalo samo tožničine priloge od A13 do A14, v spisu pa naj bi bilo več prilog, saj je sodišče vpogledalo vse priloge v spisu. Očitno je izvedenec C. C. napačno navedel, da je pogledal fotografijo na strani A18 (pravilno A8).

9. Končno toženec neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo osnovnih fizikalnih zakonitostih in pojasnjuje svojo verzijo dogodka. Zatrjuje, da nikakor ni mogel tožnice udariti v levo stran njenega obraza. Glede na to, da je do udarca v levo stran njenega obraza dejansko prišlo (sam toženec je priznal, da je tožnico "klofnil" po levem licu), so vse takšne trditve neutemeljene. Dejstvo je, da je toženec tožnico udaril, posledično je prišlo do poškodb in toženec neutemeljeno opozarja na drugačne možnosti nastanka poškodb. Kot že navedeno, zgolj dopustitev možnosti naknadnega poškodovanja tožnice ob siceršnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje odločitve ne more spremeniti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo.

10. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti toženec neutemeljeno in pretirano poudarja dejstvo, da je izvedenec D. D. izpovedal, da smatra, da udarec pri tožnici ni povzročil pretresa možganov, ki ga je ugotovil izvedenec A. A. Zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje iz tega razloga neutemeljena in da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP, ker iz sodbe ne izhaja, za katere telesne poškodbe je sodišče prisodilo denarno odškodnino in v kakšni višini. Navedbe so neutemeljene, saj so za prisojo in odmero višine odškodnine iz te postavke odločilne ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti. Te je sodišče ugotovilo in navedlo v 11. točki obrazložitve, tako da so drugačne navedbe neutemeljene. Tako je ugotovilo, da so srednje hude bolečine kumulativno trajale teden dni, lahke bolečine kumulativno 10 dni. Tožnica je utrpela tudi nevšečnosti med zdravljenjem, med drugim 4 dni hospitalizacije, štiri rentgenska sevanja, sedem pregledov pri zdravnikih različnih specialnosti, jemala je sredstva proti bolečinam. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (179. člen Obligacijskega zakonika, OZ), ko je tožnici prisodilo odškodnino iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR, pri čemer tožnik konkretizirano te višine ne izpodbija.

11. Neutemeljene so tudi navedbe, da ni utemeljena odškodnina iz naslova strahu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, in sicer je na podlagi mnenj izvedencev ugotovilo, da je tožnica utrpela primarni strah ter sekundarni strah. Zaradi tega je tožnica, ki ima večletne anksiozno depresivne težave, utrpela tudi reaktivno depresivno stanje, zaradi katerega je potrebovala pomoč psihiatra in zdravila za pomiritev. Glede na to, da primarni strah ni bil hud, sekundarni pa je povzročil tudi reaktivno depresivno stanje, ki je izzvenelo v treh do petih tednih, je odškodnina iz tega naslova v višini 800,00 EUR primerna in v skladu s 179. členom OZ. Drugačne pritožbene navedbe, da tožnica ni utrpela strahu, ker je pričela napadati toženca in da se tožnica ni zaletela v kuhinjske elemente, glede na že ugotovljen temelj, niso utemeljene. Prav tako niso utemeljene navedbe, da so ugotovitve sodišča v nasprotju z ugotovitvami izvedenca psihiatrične stroke D. D., ki navaja, da izvida psihiatra, ki bi govoril o trajnih motnjah ni, saj gre za odmero odškodnine za pretrpljeni strah in ne zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi ne drži, da reaktivno depresivno stanje ni v vzročni povezavi s škodnim dogodkom, saj iz mnenja izvedenca jasno izhaja, da je dogodek povzročil strah, zaradi tega pa je prišlo do reaktivnega depresivnega stanja.

12. Toženec neutemeljeno izpodbija tudi prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin tožnice zaradi posega v osebno integriteto ter razžalitve časti in dobrega imena. Sodišče je iz tega naslova tožnici prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR, potem ko je ugotovilo, da je toženec, ki je uporabil zoper tožnico fizično silo, brez dvoma posegel v njeno telesno integriteto in je s tem v zvezi tožnica utrpela duševne bolečine. Zaključilo je, da so bile te še večje, ker se je to zgodilo v prisotnosti več oseb. Nadalje je ugotovilo, da sta bila prizadeta tudi čast in dobro ime tožnice, ker je za to izvedelo več ljudi, potem, ko je predhodno navedlo tudi, da se je tožnica ob tem, ko jo je toženec udaril, čutila močno ponižano in užaljeno. Tudi po oceni sodišča druge stopnje se kršitev osebnostne pravice v konkretnem primeru manifestira v obliki pravno priznane škode. Ugotovljene težave tožnice na psihičnem področju, to je reaktivno depresivno stanje in krizno stanje, tožničine čustvene težave v trajanju okrog treh mesecev ter izpoved tožnice, da se je čutila močno ponižano in užaljeno, utemeljujejo prisojo odškodnine iz tega naslova v višini 1.500,00 EUR in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tudi če je imela tožnica bolezensko stanje in zdravstvene težave že pred škodnim dogodkom, je ravno zaradi škodnega dogodka prišlo do reaktivnega depresivnega stanja.

13. Neutemeljeni so tudi očitki glede odmere odškodnine iz naslova materialne škode. Sodišče prve stopnje je o materialni škodi oziroma odškodnini v vtoževani višini 600,00 EUR odločilo po prostem preudarku, kar je bilo pravilno, glede na to, da ta zahtevek glede na celoto po vrednosti predstavlja le neznaten del in bi bilo odločanje povezano z nesorazmernimi stroški. Sodišče je tožnici verjelo, da je bil poškodovan in izbit njen nosilni zob. Dejstvo, da to ni bilo vpisano v izvidu, ne more biti odločilno. Tudi če je bil zob slabe kvalitete, to na odločitev ne vpliva. Odločilno je, da je bil izbit zaradi protipravnega ravnanja toženca. Ne drži, da tožnica ni izpovedala in trdila, da ji je poškodbe povzročil ravno toženec, saj je zatrjevala, da je vso vtoževano škodo povzročil toženec. Splošno znano je, da če pride do izbitja nosilnega zoba, tudi mostiček ni več uporaben, tako da je sodišče nedvomno pravilno ugotovilo, da je toženec tožnici povzročil škodo, povezano s sanacijo njenega zobovja, pravilno pa je po prostem preudarku tožencu iz tega naslova naložilo plačilo odškodnine v višini 500,00 EUR. Enako velja glede zneska 100,00 EUR za poškodovana očala tožnice. Tožnica je zatrjevala, da ji je nastala škoda s poškodbo očal in izpovedala, da so ji ob udarcu počila očala, zato je neutemeljena navedba, da ni zatrjevala in da iz spisa ne izhaja, da je imela v času napada na sebi očala. Sodišče je njeni izpovedi po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno sledilo. Toženec neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da je bila fotografija poškodovanih očal, ki jo je sodišče vpogledalo, posneta 9. 2. 2010 (torej teden dni po škodnem dogodku). Tožnica je bila namreč štiri dni po dogodku hospitalizirana, zato je logično, da je očala fotografirala kasneje.

14. Delno je utemeljena pritožba glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša uspeh tožnice v pravdnem postopku 27,85 %, zato pritožba utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je stroške izdelave izvedeniških mnenj v višini 1.040,21 EUR v celoti naložilo v plačilo tožencu. Glede na tožničin uspeh v postopku ji je tudi stroške izdelave izvedeniških mnenj toženec dolžan povrniti v skladu z njenim uspehom. Sodišče druge stopnje je zato temu ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu, kot izhaja iz izreka te sodbe. 27,85 % od 1.040,21 EUR znaša 289,70 EUR in ta znesek je dolžan toženec nakazati na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, celoten znesek pravdnih stroškov (z upoštevanjem 211,50 EUR, ki jih je toženec dolžan nakazati neposredno tožnici) pa znaša 501,20 EUR. Odločitev o spremembi sodbe temelji na 358. členu ZPP.

15. V ostalem delu, kot izhaja iz gornje obrazložitve, pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v ostalem pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Toženec je s pritožbo delno uspel, vendar le glede stranske stvari, to je glede stroškov postopka, medtem ko glede glavne stvari ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP).