Jedro

Stečajna dolžnica je s sklenitvijo pogodbe o hipoteki v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa s svojo nepremičnino kot zastaviteljica prevzela jamstvo za tuj dolg in s tem odgovornost za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika. Kot realna dolžnica ni obenem tudi osebna dolžnica tožene stranke, zato toženka iz tega naslova nima terjatve zoper njo. Kot je bilo navedeno, ima le pravico, da se iz njenega nepremičnega premoženja, ki je obremenjen s hipoteko v njeno korist, poplača terjatev, ki jo ima iz omenjene kreditne pogodbe. Tožnik kot drugi upnik je bil zato napoten na pravdo oziroma na vložitev tožbe za ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja, ne pa tudi na neobstoj glavne terjatve. Podlaga njegovi tožbi je torej v 2. točki drugega odstavka 308. členu ZFPPIPP in ne v 300. členu navedenega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožene v višini 49.405,24 EUR iz naslova kreditne pogodbe št. 000 z dne ... 2004, sklenjene med toženko in družbo A. d.o.o., zoper stečajno dolžnico B. B. - v postopku osebnega stečaja Okrožnega sodišča ... St 000/2017 in za ugotovitev, da ne obstoji ločitvena pravica na nepremičnini k.o. ..., parc. št. *1 (ID 000), za toženkino terjatev v višini 49.504,20 EUR, v stečajnem postopku nad dolžnico B. B. - v postopku osebnega stečaja Okrožnega sodišča ... St 000/2017. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 33,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pravočasno laično pritožbo. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni v celoti sledilo njegovim dokaznim predlogom oziroma dokazov ni v celoti izvedlo. Ali je toženka z dolgoročnim kreditom poplačala dva kratkoročna, je sporno. Tega toženka sama ne zmore dokazati. Toženka tudi ne pojasni svoje listine z dne 1. 10. 2014 in bančnim izpisom 119/2004 z dne 1. 10. 2004. Interne listine tožene stranke in bančni izpiski se ne ujemajo. Sodišče bi moralo slediti njegovemu predlogu o pribavi spisa Okrajnega sodišča ... In 00/2008 ter spisa Okrožnega sodišča ... P 00/2008 in IV P 00/2017. Na spornih kratkoročnih kreditih št. 001 in 002 so navedeni sklici po pogodbi in jih je mogoče opaziti vse do leta 2006, ko bi naj bi bili kratkoročni krediti že poplačani. Sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu o njegovem zaslišanju, saj je bil kot direktor družbe, ki je pri toženi stranki najemala kredite, odgovorna oseba, ki je vodil sestanke in se dogovarjal o pogojih. Njegovo zaslišanje je bilo v pomoč pri razjasnitvi spornih okoliščin. Res je, da je zaposlen v tujini in da se vsakič ni mogel udeležiti obravnav, vendar je bil na večini obravnav, kje bi se ga lahko zaslišalo. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, saj izvedenec ni upošteval vseh plačil in je bila dopolnitev izvedenskega mnenja nujna. Sodišče ne more zaključiti, da je bilo v izvedenskem mnenju odgovorjeno na vse tožnikove pripombe. Sodišče se je pri odločanju o ugovoru zastaranja sklicevalo na 365. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in odločilo, da je prišlo do pretrganja zastaranja. 366. člen OZ pa v prvem odstavku določa, da zastaranje ni pretrgano z vložitvijo tožbe, ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Ni mogoče spregledati dejstva, da je toženka v stečajno maso stečajne dolžnice B. B. priglasila terjatev, ki ni bila dolg stečajne dolžnice, z lažno dokumentacijo o kratkoročnem kreditu št. 003 in ki jo je stečajni upravitelj brez preverjanja malomarno potrdil. Zaključuje, da je sporno, ali je toženka del odobrenega dolgoročnega kredita namenila za poplačilo kratkoročnih kreditov, še posebej zato, ker je prihajalo do njihovih poplačil še v letu 2006. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka z družbo A. d.o.o., sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 000, s katero je toženka kreditojemalcu - omenjeni družbi odobrila kredit v višini 7.000.000,00 SIT z rokom vračila 24. 10. 2009. Nad družbo A. d.o.o. je bil 16. 4. 2012 začet stečajni postopek, ki se je končal brez razdelitve upnikom, dne 23. 1. 2013 pa je bila omenjena družba izbrisana iz sodnega registra. Toženkina terjatev iz kreditne pogodbe je bila zavarovana z notarsko hipoteko oziroma hipoteko na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V tem zapisu je zastaviteljica B. B. soglašala, da se terjatev omenjene družbe zavaruje z vknjižbo hipoteke na njeni nepremičnini k.o. ..., parc. št. *1 (ID 000) in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine dosežene s prodajo in izpraznitev ter izročitev nepremičnine v enem mesecu po prodaji (prvi odstavek 142. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ).

5. Nad B. B. (zastaviteljico) se vodi stečajni postopek pred Okrožnim sodiščem ... št. St 000/2017, ki se je začel 15. 5. 2017. V navedenem stečajnem postopku je toženka prijavila terjatev iz omenjene kreditne pogodbe v skupni višini 49.405,24 EUR in ločitveno pravico na nepremičnini, ki je bila predmet notarske hipoteke in je v lasti zastaviteljice oziroma stečajne dolžnice. Iz sklepa St 000/2017 izhaja, da je stečajni upravitelj priznal ločitveno pravico upnika - toženke na nepremičnini, ki je bila predmet hipoteke, tožnik in stečajna dolžnica pa sta bila napotena, da v drugem postopku uveljavljata zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Iz navedenega (kot tudi iz listin v spisu) torej izhaja, da ima toženka do stečajne dolžnice le terjatev oziroma pravico, da iz njenega nepremičnega premoženja, ki je obremenjeno s hipoteko v njeno korist, poplača terjatev zoper glavnega dolžnika (A. d.o.o.), ki je ta ni poravnal.2 Stečajna dolžnica je s sklenitvijo pogodbe o hipoteki v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa s svojo nepremičnino kot zastaviteljica prevzela jamstvo za tuj dolg in s tem odgovornost za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika. Kot realna dolžnica ni obenem tudi osebna dolžnica tožene stranke, zato toženka iz tega naslova nima terjatve zoper njo. Kot je bilo navedeno, ima le pravico, da se iz njenega nepremičnega premoženja, ki je obremenjen s hipoteko v njeno korist, poplača terjatev, ki jo ima iz omenjene kreditne pogodbe. Tožnik kot drugi upnik je bil zato napoten na pravdo oziroma na vložitev tožbe za ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja, ne pa tudi na neobstoj glavne terjatve (terjatve med toženko in A. d.o.o.). Podlaga njegovi tožbi je torej v 2. točki 2. odstavka 308. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in ne v 300. členu navedenega zakona, kot je to navedlo sodišče prve stopnje.

6. Tožnik je v tem postopku uveljavljal, da toženkina ločitvena pravica ne obstaja oziroma je prenehala zaradi akcesornosti med ločitveno pravico in glavno terjatvijo3, in sicer zato, ker je obveznost po kreditni pogodbi zastarala, hkrati pa je bila tudi izpolnjena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov ugovor zastaranja z obrazložitvijo, da gre za t.i. judikatno terjatev za katero zakon določa daljši - desetletni zastaralni rok (356. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Navedlo je, da so obveznosti po omenjeni kreditni pogodbi v celoti zapadle v plačilo s toženkino odpovedjo citirane pogodbe, ki je pričela učinkovati 4. 6. 2008, s prijavo terjatve v stečajni postopek 4. 8. 2017 pa je bilo zastaranje pretrgano pred potekom 10-letnega zastaralnega roka. Takšen zaključek tožnik izpodbija s sklicevanjem na 366. člen OZ, pri tem pa povzema le prvi stavek njegovega prvega odstavka, ki določa, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, zamolči pa drugi stavek navedenega odstavka, ki določa, da to velja, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja. Ne glede na navedeno pa je treba opozoriti še na določilo 343. člena OZ, ki določa, da se upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hipoteko, lahko poplača iz zastavljene nepremičnine, če je njegova pravica vpisana v zemljiški knjigi, četudi je glavna terjatev zastarala in četudi dolžnik ugovarja zastaranje. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožnikovega ugovora zastaranja terjatve je zato pravilen.

7. Pravilna pa je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka o neobstoju ločitvene pravice, ki naj bi po tožnikovih trditvah prenehala, ker je s plačilom prenehala terjatev po kreditni pogodbi, ki je bila zavarovana s hipoteko na nepremičninah stečajne dolžnice. Tožnik je svoje trditve o plačilu terjatve gradil na dejanskih trditvah, da toženka ni v celoti izpolnila svoje obveznosti po kreditni pogodbi št. 000, tisto, kar je izpolnila, je bilo pa poplačano. V točki 1.7 navedene kreditne pogodbe je bilo med pogodbenima strankama dogovorjeno, da se s kreditom po tej pogodbi v celoti poplačata kredita po partijah št. 002 v znesku 1.000.000 SIT in 001 v znesku 2.500.000 SIT, preostanek pa se nakaže na račun kreditojemalca, po tem, ko se odtegne še enkratno nadomestilo za obdelavo in vodenje pogodbe v višini 49.000,00 SIT. Tožnik je zatrjeval, na tem pa vztraja tudi v pritožbi, da omenjena kratkoročna kredita toženka ni poplačala. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca finančne stroke ugotovilo, da je bil dolgoročni kredit črpan v skladu s pogodbenimi določili. Takoj po sklenitvi dolgoročne kreditne pogodbe za znesek 7.000.000,00 SIT sta bila poplačana oba kratkoročna kredita (1.000.000,00 SIT in 2.500.000,00 SIT). Po odštetju omenjenega nadomestila v znesku 49.000,00 SIT pa je bilo kreditojemalcu na transakcijski račun nakazanih še 3.451.000,00 SIT. Kot je ugotovil sodni izvedenec, toženka po sklenitvi pogodbe za navedeni dolgoročni kredit, nikoli ni več uveljavljala dolga po omenjenih dveh kratkoročnih kreditih. Hkrati pa tudi tožnik ni dokazal, da bi dolg po obeh kreditih poplačal drugače, kot na navedeni način oziroma z dolgoročnim kreditom. Glede njegovih trditev, da listine izkazujejo, da sta se sporna kratkoročna kredita poplačevala še v letu 2005 in 2006, je sodišče s pomočjo omenjenega izvedenca ugotovilo, da to ne drži. Listine, v katerih je navedeno, da je kreditojemalec poleg omenjenega dolgoročnega kredita poplačeval tudi kratkoročni kredit, ne izkazujejo poplačila omenjenih dveh kratkoročnih kreditov, ampak kratkoročnega kredita št. 003 z dne 22. 2. 2005 v višini 2.000.000 SIT. S posameznimi plačili, razvidnimi iz bančnih izpiskov, ki jih tožnik v celoti pripisuje vračanju dolgoročnega kredita, se je namreč poplačeval tudi omenjeni kratkoročni kredit. Izvedenec je tudi pojasnil, da tožnik nasprotnega ne more dokazovati z sklicevanjem na sklicne številke na posameznih plačilnih nalogih. Na teh sta navedeni le prvi dve povezani številki, ki sta enaki na vseh kreditnih pogodbah, tretja povezana številka, ki predstavlja številko pogodbe, pa ni navedena oziroma razvidna.

8. Neutemeljena je pritožbena kritika postopanja sodišča prve stopnje, češ da ni sledilo dokaznemu predlogu tožniku po dopolnitvi izvedenskega mnenja. Sodišča prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v izvedenskem mnenju odgovorjeno na vse tožnikove pripombe. Pritožbenemu očitku, da izvedenec v svojem mnenju ni upošteval vseh plačil, pa zaradi nekonkretiziranosti teh trditev ni mogoče slediti.

9. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika. Sodišče je sprejelo sklep, da bo zaslišalo tožnika na pripravljalnem naroku z dne 19. 11. 2018, nato pa so bili nadaljnji naroki na tožnikov predlog preloženi. Na narok, ki se je vršil 22. 10. 2019, tožnik ni pristopil, prav tako pa ni pristopil na naslednji narok na dan 22. 11. 2019. Tožnik je tako sam onemogočil izvedbo navedenega dokaza. Ne glede na navedeno pa tožnik dokaza s svojim zaslišanjem tudi ni ustrezno opredelil oziroma navedel dejstev, ki naj bi jih s svojim zaslišanjem dokazoval in ki bi kazala na to, da je družba A. d.o.o. vse svoje obveznosti po pogodbi o dolgoročnem kreditu izpolnila.

10. Tožnik v pritožbi tudi ne utemelji, katera dejstva bi se lahko dokazovala s pribavo spisov Okrožnega sodišča ... št. P 00/2008 (pravda zaradi ugotovitve skupnega premoženja tožnika in stečajne dolžnice) in IV P 00/2017 (postopek razveze zakonske zveze). Glede zadeve št. In 00/2008 in dejstva, da je stečajna dolžnica v tem postopku s pritožbo dosegla razveljavitev izvršilnega sklepa, ker ni bil izkazan obstoj terjatve, zadeva pa je bila vrnjena v ponovno odločanje4, pa je že prvostopenjsko sodišče pravilno navedlo, da je bil obstoj terjatve s pomočjo izvedenca finančne stroke razjasnjen v tem postopku.

11. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je toženka v stečajno maso stečajne dolžnice priglasila tudi terjatev po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 003, ki ni bila dolg stečajne dolžnice, saj izpodbijanje te terjatve ni predmet presoje v tem pravdnem postopku.

12. Pritožba tožnika se tako izkaže v celoti za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člena Zakona o pravdnem postopku).

1 Prvostopenjsko sodišče v tč. 21 obrazložitve izpodbijane sodbe opredeli stečajno dolžnico in zastaviteljico tudi kot solidarno dolžnico, vendar pa za takšno opredelitev v dejanskih trditvah in izvedenih dokazih ni opore. 2 Zastavna pravica ni samostojna, ampak je akcesorna pravica, ki je v svojem obstoju vezana na obstoj zavarovane terjatve. Če zavarovana terjatev ne obstaja, tudi zastavna pravica ne more obstajati. Enako velja tudi za ločitveno pravico. 3 Postopek se je potem končal z ustavitvijo izvršbe.