Jedro

Kljub pritrditvi načelnemu izhodišču, da se pri izračunu izgubljenega dobička fiksni stroški, kamor sodi tudi amortizacija, ne upoštevajo, je v okoliščinah konkretnega primera treba amortizacijo priznati kot strošek (odhodek), ki se odbije (odšteje) pri izračunu izgubljenega dobička. Posebnost tu obravnavanega primera namreč je, da je bila tožniku s sodbo že pravnomočno prisojena vrednost trajnih nasadov na nepremičninah, v obliki vrnjene kupnine pa tudi vrednost objektov na nepremičninah. S tem je bilo tožniku priznano to, kar z vidika presoje izgubljenega dobička kot bodoče škode predstavlja bodoče fiksne stroške.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se pritožbi ugodi še za nadaljnjih 14.350,00 EUR in se sodba prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka prisojena odškodnina zniža še za ta znesek (torej na 16.135,00 EUR) in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v III. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža še za 4.478,00 EUR (torej na 8.664,19 EUR); - v III. točki izreka tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 747,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.306,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožnik je uveljavljal odškodnino kot posledico odstopa od zakupne pogodbe zaradi pravnih napak.

2. Zadevo Vrhovno sodišče obravnava tretjič. Doslej je bilo že pravnomočno (in glede na potek rokov za izredno pravno sredstvo revizije oziroma njeno izčrpanost tudi dokončno) odločeno o temelju zahtevka in delno o višini. S sklepom II DoR 109/2020 z dne 15. 5. 2020 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je amortizacija priznana kot strošek (odhodek), ki se (lahko) odbije (odšteje) pri izračunu izgubljenega dobička. Ker je vprašanje povezano s konkretno specifično situacijo, Vrhovno sodišče najprej povzema dosedanje odločitve in ugotovljeno dejansko stanje.

3. Tožnik je s toženo stranko po objavi ponudbe pri upravni enoti sklenil zakupno pogodbo za kmetijska zemljišča v k. o. .... Ker so bili na zemljiščih trajni nasadi (vinograd, sadovnjak) in objekti, ki jih je zgradil dotedanji zakupnik A. A., je tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe zahtevala od tožnika potrdilo, da je staremu zakupniku poplačana vrednost njegovih vlaganj. Tožena stranka posluje tako, da prepušča urejanje obligacijskih razmerij med starim in novim zakupnikom njima, sama zahteva le potrdilo, brez katerega pa s tožnikom ne bi sklenila zakupne pogodbe. Tožnik je sedaj že pokojnemu A. A. plačal 11.000.000 SIT, nato pa s toženo stranko 22. 3. 2004 sklenil zakupno pogodbo za dobo 10 let. V njej je v 1. in 2. členu zapisano, da so zemljišča last RS, z njimi pa upravlja in razpolaga tožena stranka, medtem ko objekti, trajni nasadi in naprave na zemljiščih niso last RS, ampak zakupnika, njihovo neamortizirano vrednost pa v primeru potrebe po tem podatku določi sodni izvedenec. Naknadno je Inšpektorat za okolje in prostor ugotovil, da vinska klet ni bila zgrajena v skladu z danim soglasjem in da gospodarskega objekta ni mogoče legalizirati. Zato je odločil, da je treba objekta odstraniti. Ker so bili za tožnika objekti bistvenega pomena, je od pogodbe odstopil, od tožeče stranke pa zahteval odškodnino.

4. V postopku je bilo najprej odločeno o podlagi zahtevka. Ta je bila dvakrat obravnavana tudi pred Vrhovnim sodiščem.1 Odločeno je bilo, da je imela v skladu z 38. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) tožena stranka po prenehanju prejšnje zakupne pogodbe z A. pravico do zasajenih trajnih nasadov in zgrajenih objektov ter naprav, ureditev razmerja z A. (plačilo njihove še neamortizirane vrednosti2) je prepustila tožniku kot novemu najemniku, nato pa z njim sklenila novo, samostojno (od prejšnjega zakupa neodvisno) zakupno pogodbo, s katero je lahko oddala zemljišče samo skupaj s pripadajočimi trajnimi nasadi, napravami in objekti (četrti odstavek 26. člena ZKZ). Drugačen zapis v zakupni pogodbi glede lastninske pravice zakupnika namreč nasprotuje 8. členu Stvarnopravnega zakonika. Tožena stranka se ob sklepanju nove pogodbe ni prepričala o pravnih lastnostih objektov na v zakup dani nepremičnini.

5. Tožnik je zahteval odškodnino v skupnem znesku 120.588,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2007 dalje do plačila. To odškodnino sestavljajo: prejšnjemu zakupniku plačan znesek pred podpisom zakupne pogodbe 41.050,00 EUR, vrednost trajnih nasadov na nepremičninah 22.539,39 EUR, izgubljeni dobiček za sedem let 56.000,00 EUR in 1.000,00 EUR materialnih stroškov (zadnji znesek je tožnik naknadno umaknil).

6. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje s sodbo P 2/2015-III z dne 23. 5. 2016 in dopolnilno sodbo z dne 12. 9. 2016 razsodilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 63.589,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2007, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodba prve stopnje je v obsodilnem delu postala pravnomočna, saj se tožena stranka zoper sodbo ni pritožila. Prisojeni znesek sestavljata prejšnjemu zakupniku plačani znesek kupnine in (na podlagi mnenja strokovnjaka, ki ga je pred pravdo angažiral tožnik ocenjena) vrednost trajnih nasadov na nepremičninah. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

7. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 234/2017 z dne 6. 12. 2017 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, sodišče druge stopnje pa je ob ponovnem odločanju razveljavilo zavrnilni del sodbe prve stopnje.

8. V zadnjem ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 43.925,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Z dopolnilno sodbo je določilo paricijski rok.

9. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino znižalo za 13.440,00 EUR (na 30.485,00 EUR), v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

10. Po dopustitvi revizije (dopuščeno vprašanje je razvidno iz 2. točke te obrazložitve) je tožena stranka vložila revizijo zaradi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da s sodbo prve stopnje prisojeno odškodnino zniža dodatno še za 14.350,00 EUR (torej na 16.135,00 EUR) in tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, ustrezno pa naj spremeni tudi odločitev o pravdnih stroških.

11. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki je v odgovoru nanjo primarno predlagal, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

12. Sodišče prve stopnje je v zadnjem ponovljenem postopku angažiralo izvedenca kmetijske stroke. Ta je upoštevajoč kulturo in donos trajnih nasadov ocenil letni čisti prihodek na 9.365,00 EUR letno. Pojasnil je, da stroške proizvodnje sestavljajo stalni in spremenljivi stroški. Stalni stroški so stroški amortizacije in stroški vzdrževanja, pri čemer je izvedenec podal skupno oceno stalnih stroškov, saj je ob slabšem vzdrževanju letna amortizacija večja in obratno. Stalne stroške predstavljajo stalni stroški gospodarskih objektov (te je ocenil na 1.200,00 EUR letno), stalni stroški trajnih nasadov (850,00 EUR letno), stalni stroški strojev in opreme (950,00 EUR letno) ter splošni stroški in dajatve (160,00 EUR letno) in skupno znašajo 3.160,00 EUR letno. Spremenljivi stroški pa so stroški dela (1.920,00 EUR) in materialni stroški (1.980,00 EUR) in so odvisni od intenzivnosti pridelave, vrste in obsega proizvodnje ter po oceni izvedenca znašajo skupno 3.900,00 EUR letno. Čisti letni dohodek po oceni izvedenca predstavlja razliko med donosom in stroški in znaša 2.305,00 EUR letno. Sodišče ni soglašalo z mnenjem izvedenca, da je tudi amortizacijo objektov in trajnih nasadov treba šteti v breme tožnika. Ob dejstvu, da tožnik ni bil lastnik objektov in trajnih nasadov, ter upoštevaje določbo 38. člena ZKZ je ocenilo, da ni podlage, da bi se pri oceni tožnikovega dobička upoštevala amortizacija in vzdrževanje objektov in amortizacija trajnih nasadov v znesku 2.050,00 EUR. Prav tako ni upoštevalo stroškov dela 1.920,00 EUR letno. Tako je zaključilo, da bi tožnik pridobival dohodek letno v višini 6.275,00 EUR in mu za obdobje 7 let prisodilo 43.925,00 EUR izgubljenega dobička.

13. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo v delu, ki se tiče stroškov dela (1.920,00 EUR letno) in zato za 13.440,00 EUR znižalo priznano odškodnino. Za neutemeljen pa je ocenilo tisti del pritožbe, ki se je nanašal na stroške amortizacije gospodarskih objektov in nasadov. Sodišče prve stopnje je namreč po njegovem mnenju pravilno upoštevalo, da tožnik ni bil lastnik objektov in trajnih nasadov in že zato ni podlage za upoštevanje stroška amortizacije, ki pomeni vrednostno izraženo porabo oziroma izrabo sredstva v določenem časovnem obdobju. Pri tem ni ravnalo v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki je ob zaslišanju poudaril, da gre za pravno vprašanje, o katerem presodi sodišče. Presoja, ali posamezni odhodki, ki bi jih imel tožnik v spornem obdobju zmanjšujejo njegov izgubljeni dobiček, sodi okvir preizkusa materialnega prava. Drži, da je amortizacija strošek in je tudi po Slovenskih računovodskih standardih element odhodka pri opravljanju dejavnosti in ugotavljanju poslovnega izida. Vendar pa se praviloma upošteva za opredmetena osnovna sredstva, ki so v lasti podjetja ali pa ima podjetje do njih pravico finančnega najema, za kar pa v tej zadevi ne gre. Tudi po stališču sodne prakse je amortizacija tipičen odhodek, ki ga pri izračunu izgubljenega dobička ne smemo odštevati.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

14. Tožena stranka v reviziji trdi, da bi morali sodišči prve in druge stopnje pri izračunu tožnikovega izgubljenega dobička upoštevati strošek amortizacije, ki ga je izvedenec ocenil za gospodarske objekte na 1.200,00 EUR letno in za trajne nasade 850,00 EUR letno, skupaj torej 2.050,00 EUR letno oziroma 14.350,00 EUR za sedem let vtoževanega izgubljenega dobička. Zavrnitev teh stroškov sta utemeljevali z uporabo določbe 38. člena ZKZ in s pravnomočno vmesno sodbo, da tožnik ni bil lastnik objektov in trajnih nasadov. Storili sta bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako v dopolnitvi izvedenskega mnenja kot ob zaslišanju na glavni obravnavi je sodni izvedenec opozoril na posebne okoliščine primera, da je tožnik dobil vrednost objektov in trajnih nasadov plačano v neamortizirani vrednosti. Iz zakupne pogodbe izhaja, da je bil zavezan samo k plačilu zakupnine za zemljišče, ne pa tudi za objekte in trajne nasade. Škoda iz naslova izgubljenega dobička se ugotavlja v vsakem primeru posebej na podlagi podatkov v spisu in ostalih okoliščin. V konkretnem primeru je šlo za specifičen primer „lastništva“ in uporabe objektov in trajnih nasadov, ki izhaja iz zakupne pogodbe, v kateri se v 2. členu ugotavlja, da so objekti, trajni nasadi in naprave last zakupnika. Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi izgubljenega dobička prav iz te zakupne pogodbe, kar je sodišče tudi upoštevalo, saj mu je priznalo odškodnino v višini, ki je ustrezala celotnemu znesku kupnine z zamudnimi obrestmi, ki jo je tožnik plačal za objekte in nasade A.. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine (tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V tem primeru je šlo za posebne okoliščine, saj tožnik za objekte ni plačeval zakupnine, ki bi sicer kot strošek prišla v poštev pri ugotavljanju izgubljenega dobička, ker sta pravdni stranki ob sklepanju zakupne pogodbe šteli, da je tožnik njihov lastnik. Amortizacija je v Slovenskih računovodskih standardih opredeljena kot strošek, ki nastaja zaradi prenašanja nabavne vrednosti amortizacijskega sredstva na poslovne učinke, kar pomeni, da ni nujno povezana z lastništvom sredstva amortizacije. Sodišče druge stopnje se sklicuje, da je tudi po stališču sodne prakse amortizacija tipičen odhodek, ki ga pri izračunu izgubljenega dobička ne smemo upoštevati. Vendar pa za podoben primer sodne prakse ni mogoče najti.

15. Tožnik v odgovoru na revizijo izpostavlja vprašanje pravočasnosti revizije. Zadnji dan roka za njeno vložitev je bil 15. 6. 2020, iz žiga na reviziji pa je razvidno, da jo je sodišče prejelo 17. 6. 2020. Tudi če bi jo tožena stranka poslala s priporočeno poštno pošiljko 15. 6. 2020, torej pravočasno, bi prispela na sodišče 16. 6. 2020 in ne šele 17. 6. 2020. Zato primarno predlaga zavrženje revizije. V nadaljevanju opozarja, da revizija ni bila dopuščena glede vprašanja, ali se stroški vzdrževanja, ki jih navaja tožena stranka, odštevajo od izgubljenega dobička, ampak je bilo dopuščeno le vprašanje, ali se amortizacija odbije od izgubljenega dobička. Vzdrževanje je namreč dejanski strošek, amortizacija pa goli računovodski odhodek in ju ne gre zamenjavati. Izvedenec ni ločeno navedel amortizacije in stroškov vzdrževanja, ampak skupno in tožena stranka ni zahtevala, naj se ločeno navede, kakšen znesek spada pod stroške vzdrževanja in kakšen pod amortizacijo. Revizija je bila dopuščena le glede vprašanja, ali se amortizacija odšteva kot strošek od izgubljenega dobička. Zato ni mogoče razpravljati o stroških vzdrževanja, glede katerih revizija ni bila dopuščena. Povsem nebistvene so tudi navedbe, da naj bi šlo za „posebne okoliščine primera“, saj naj bi tožnik dobil vrednost objektov in trajnih nasadov plačano neamortizirano. Vračilo plačila za objekte in nasade A. nima nobene zveze z izgubljenim dobičkom tožnika. Prav tako ni šlo za „specifičen primer lastništva“, saj je odločitev o tem, da ni bil lastnik, pravnomočna. Tožena stranka z navedbami zavaja, saj se revizijsko sodišče ne sme več spuščati v razmerja, ki so že davno pravnomočno zaključena. Tožena stranka ni z ničemer utemeljila, zakaj naj bi bilo treba amortizacijo odšteti od izgubljenega dobička kot strošek. O tem vprašanju obstaja obširna sodna praksa Vrhovnega sodišča, pri čemer tožnik navaja citate iz odločb II Ips 795/2007, III Ips 21/2001, II Ips 17/2003, II Ips 62/2015 in II Ips 111/2014. V njih je Vrhovno sodišče utemeljilo, da se izgubljeni dobiček ne zmanjša za fiksne stroške in druge fiksne odhodke, kot je amortizacija, ampak se odštevajo le variabilni stroški.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

16. Revizija je utemeljena.

17. Tožena stranka zmotno meni, da revizija ni bila vložena pravočasno. Pravilno opozarja, da je bil zadnji dan za vložitev revizije 15. 6. 2020 in tudi, da je revizija na sodišče prispela 17. 6. 2020, kot izhaja iz dohodnega žiga. Po drugem odstavku 112. člena ZPP pa se dan oddaje vloge, ki se pošlje po pošti priporočeno, šteje za dan izročitve sodišču, na katerega je naslovljena. Iz sodišču priporočeno poslane pošiljke je razvidno, da je bila zadnji dan roka, torej 15. 6. 2020 oddana na bencinskem servisu Petrol. Ker družba Petrol kot pogodbena partnerica Pošte Slovenija zanjo po pooblaščenih bencinskih servisih sprejema priporočene pošiljke, se drugi odstavek 112. člena ZPP razlaga tako, da je dan oddaje pošiljke na takem servisu, tudi dan izročitve sodišču.3 Revizija je torej pravočasna.

18. Tožena stranka uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tega tožena stranka ne trdi. Kršitev namreč utemeljuje s tem, da sodišči prve in druge stopnje nista sledili izvedencu, ki je amortizacijo uvrstil med odhodke in nista upoštevali posebnih okoliščin primera, na katere je opozoril izvedenec. To ne more pomeniti uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (t. i. protispisnosti); lahko pa pomeni – in v obravnavanem primeru po stališču Vrhovnega sodišča tudi pomeni – zmotno uporabo materialnega prava.

19. Tožnik v odgovoru na revizijo opozarja, da se v tem revizijskem postopku obravnava le še vprašanje odškodnine zaradi izgubljenega dobička, in še to le glede vprašanja odštetja amortizacije od njega, medtem ko ni več mogoče presojati že pred tem pravnomočno rešenih razmerij med pravdnima strankama. Na načelni ravni je treba tožniku v zvezi s tem pritrditi, saj je Vrhovno sodišče v skladu s 371. členom ZPP pri preizkusu izpodbijane sodbe omejeno na dopuščeno revizijsko vprašanje. Vendar pa je bistvo sojenja ravno v tem, da sodišče v vsakem posamičnem primeru upoštevajoč vse okoliščine tega primera presodi, ali in v kakšnem obsegu je tožnik upravičen do zahtevanega pravnega varstva, povedano drugače, da presodi, ali se konkretno ugotovljeno dejansko stanje ujema z abstraktnim dejanskim stanom določene pravne norme, zaradi česar je treba uporabiti to pravno normo ali pa morda določene razlikovalne okoliščine primera zahtevajo drugačno presojo. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče uvodoma tudi povzelo dosedanje odločitve in bistvene dejanske okoliščine v zadevi. Te namreč po presoji Vrhovnega sodišča narekujejo drugačno presojo, kot sta jo opravili sodišči prve in druge stopnje in kot je (na načelni ravni) zavzeta v odločbah, ki jih navaja tožnik v odgovoru na revizijo. Pri tem ne gre za poseganje v že predhodno pravnomočno rešena razmerja, kot meni tožnik v odgovoru na revizijo, ampak zgolj za upoštevanje relevantnih konkretnih okoliščin primera.

20. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (132. člen OZ). Izgubljeni dobiček se opredeljuje kot razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali.4 Pri ugotavljanju vrste odhodkov, ki so podlaga za izračun izgubljenega dobička, je treba razlikovati med fiksnimi in variabilnimi stroški. Fiksni stroški so tisti, ki nastanejo ne glede na obseg poslovanja in tudi če oškodovanec sploh ne posluje. Teh fiksnih odhodkov pri ugotavljanju izgubljenega dobička ne smemo upoštevati, saj so oškodovancu nastali tudi, če ni posloval. Pri ugotavljanju izgubljenega dobička moramo (in smemo) od prihodkov odšteti samo tiste odhodke, ki oškodovancu niso nastali (ker ni posloval) in bi mu nastali, če bi posloval. Tipičen odhodek, ki ga pri izračunu izgubljenega dobička ne smemo odštevati, je amortizacija. Amortizacijo mora namreč oškodovanec (če sestavlja računovodske izkaze) obračunavati ne glede na obseg in izid njegovega poslovanja, torej tudi če sploh ne posluje. Prav tako pa je amortizacija tipičen goli računovodski odhodek, ki ne kaže premika (odtujitve) premoženja in tudi ne (zgolj zato, ker je obračunana) zmanjšanja vrednosti premoženja, od katerega se obračunava.5

21. Tudi Vrhovno sodišče je v odločbah, ki jih korektno citira tožnik v odgovoru na revizijo, pojasnilo, da je izgubljeni dobiček razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi mu v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški), medtem ko stalni (fiksni) stroški poslovanja oškodovancu nastajajo ne glede na poslovanje in se zato od dobička ne odštevajo; ugotavljanje škode zaradi izgubljenega dobička tako, da se od prihodkov oštejejo tudi fiksni stroški, med katere sodi tudi amortizacija, zato pomeni zmotno uporabo materialnega prava. A v teh odločbah je Vrhovno sodišče obenem poudarilo tudi, da je izgubljeni dobiček obligacijskopravni pojem in ne računovodski,6 da gre pri dobičku, ki bi ga bilo mogoče „utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari“, za pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba določiti oziroma ugotoviti za vsak primer posebej7 ter da je izbira metode, s katero je mogoče ugotoviti obstoj in višino izgubljenega dobička odvisna od narave dela in okoliščin posameznega primera8. Kljub pritrditvi načelnemu izhodišču, da se pri izračunu izgubljenega dobička fiksni stroški, kamor sodi tudi amortizacija, ne upoštevajo, pa je Vrhovno sodišče glede na okoliščine konkretnega primera že odločilo, da fiksnih stroškov ni mogoče enostavno izločiti in jih šteti za irelevantne.9 In podobno je treba odločiti tudi v tem primeru.

22. Posebnost tu obravnavanega primera namreč je, da je bila tožniku s sodbo P 2/2015-III z dne 23. 5. 2016 in dopolnilno sodbo z dne 12. 9. 2016 že pravnomočno prisojena vrednost trajnih nasadov na nepremičninah v višini 22.539,39 EUR, v obliki vrnjene kupnine 41.050,00 EUR, ki jo je plačal A., pa tudi vrednost objektov na nepremičninah. Izvedenec je v mnenju zapisal10, da je s tem smiselno pokrita večina stalnih stroškov. Povedano drugače, s tem je bilo tožniku priznano to, kar z vidika presoje izgubljenega dobička kot bodoče škode predstavlja bodoče fiksne stroške. Ali še drugače, dobil je izplačano neamortizirano vrednost nasadov (kar so večkrat zapisali tako sam tožnik kot tudi izvedenec in sodišči) in v obliki kupnine tudi objektov. Kupnina, ki jo je tožnik plačal A., je namreč pomenila ravno izpolnitev obveznosti tožene stranke iz 38. člena ZKZ, torej plačilo neamortizirane vrednosti nasadov, objektov in naprav. Glede na to Vrhovno sodišče sodi, da bi z neupoštevanjem amortizacije bil tožniku v resnici isti strošek priznan dvakrat. Zato sodi, da sta v okoliščinah konkretnega primera sodišči prve in druge stopnje z nepriznavanjem stroškov amortizacije, kot stroška, ki zmanjšuje izgubljeni dobiček tožnika, zmotno uporabili materialno pravo. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se torej glasi, da je v okoliščinah konkretnega primera treba amortizacijo priznati kot strošek (odhodek), ki se odbije (odšteje) pri izračunu izgubljenega dobička. Pri taki presoji je Vrhovno sodišče sledilo dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje, ti dve pa mnenju izvedenca, ki je skupno in kot medsebojno povezane oziroma soodvisne ocenil stroške amortizacije in vzdrževanja kot stalne (fiksne) stroške. Tožnikove navedbe v odgovoru na revizijo glede stroškov vzdrževanja zato niso relevantne.

23. Vrhovno sodišče je torej reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi tudi v delu, ki se nanaša na stroške amortizacije, in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da se znesek odškodnine zniža še za 14.350,00 EUR (torej na 16.135,00 EUR).

24. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je odločilo tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje je uspeh tožeče stranke v postopku 67 %. Od skupno odmerjenih stroškov (22.098,17 EUR) tako znašajo njeni potrebni stroški 14.805,77 EUR, stroški tožene pa (ob upoštevanju 33 % uspeha od skupnih stroškov 18.610,85 EUR) 6.141,58 EUR. Po pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožniku povrniti 8.664,19 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

25. Upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela odločitve s pravnim sredstvom je uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku 63 %, v revizijskem pa 100 %.

26. Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke so stroški sestave pritožbe (upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela sodbe 1.000 odvetniških točk), 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV in plačani stroški sodne takse (878,50 EUR), stroški tožene stranke pa stroški odgovora na pritožbo (enako število odvetniških točk), 2 % materialnih stroški in 22 % DDV. Glede na pritožbeni uspeh je tožena stranka je upravičena do 63 % pritožbenih stroškov (1.023,84 EUR), tožnik pa do 37 % pritožbenih stroškov (276,04 EUR). Po pobotanju je tako tožnik dolžan toženi stranki povrniti 747,80 EUR pritožbenih stroškov.

27. Stroški revizijskega postopka tožene stranke so stroški sestave revizije (750 odvetniških točk) in predloga za dopustitev revizije (625 odvetniških točk, pri čemer se 50 % teh stroškov všteje v stroške revizije), 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV in stroški sodne takse za postopek o reviziji (513,00 EUR, v kar se všteva taksa za postopek o predlogu za dopustitev revizije).

28. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sklep II Ips 1/2012 z dne 9. 10. 2014 in sodba II Ips 138/2015 z dne 10. 12. 2015. 2 Po 38. členu ZKZ ima po prenehanju zakupa zakupodajalec pravico do zasajenih trajnih nasadov in zgrajenih objektov ter naprav, zakupniku pa mora plačati njihovo še neamortizirano vrednost, če so bili nasadi oziroma objekti in naprave napravljeni z njegovim soglasjem, če z zakupno pogodbo ni določeno drugače; če so bili trajni nasadi, objekti in naprave napravljeni brez soglasja zakupodajalca, mu pripadajo brez odškodnine, zakupnik pa ima pravico, da odstrani naprave, pri katerih je to mogoče brez škode. V obravnavanem primeru je šele naknadno, med trajanjema zakupa s tožnikom, inšpekcija ugotovila, da objekti niso bili zgrajeni v skladu z danim soglasjem. 3 Prim. npr. odločba Ustavnega sodišča Up-209/14 ter sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 17/2014 in IV Ips 201/2010. 4 Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 949. 5 Prav tam, stran 951 in 952. 6 III Ips 21/2001. 7 II Ips 17/2003. 8 II Ips 111/2014. 9 III Ips 79/2016. Šlo je za primer, ko je celotno poslovanje že pred škodnim dogodkom povzročalo izgubo, škodni dogodek pa je prav tako vplival na celotno poslovanje. 10 Stran 12 izvedenskega mnenja, podobno pa je izpovedal tudi pri zaslišanju (8. stran zvočnega prepisa o zaslišanju) s tem, da je izrecno poudaril, da gre za pravno vprašanje.