Jedro

Odškodninska odgovornost delodajalca temelji na 73. členu ZTPDR, po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. ZOR določa kot podlago odgovornosti krivdno načelo z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154. člena ZOR), kar pomeni, da se krivda delodajalca predpostavlja, ta pa se lahko odgovornosti reši, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Ker je delovodja N. dopuščal tak način dela, kakršnega je uporabil tožnik, in so tako ravnali tudi drugi delavci v podobnih okoliščinah, to pa ni bilo v skladu z varnostnimi pravili, je šlo pri N. za krivdno obliko malomarnosti (158. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je v delovni nezgodi dne 1.8.1995 utrpel tožnik. Ugotovilo je, da se je tožnik pri delu povzpel na utopno kladivo, da bi vzel kanglico z oljem, pri tem se je prijel za krmilni vzvod, ki pa je bil zaradi remonta odvit. Zato je izgubil ravnotežje, padel in si poškodoval nogo. Tožena stranka je dopuščala tak način dela, ki ni bil v skladu z varnostnimi predpisi, in je zato odgovorna za škodo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se tožnik ni poškodoval pri svojem rednem delu, ampak zato, ker je stopil na utopno kladivo zaradi svoje pozabljivosti. Kot kvalificiran delavec bi moral vedeti, da je lahko sornik odvit in bi se moral o tem prepričati, preden se je vzpel na kladivo. Bil je nepreviden in malomaren. Priče niso povedale, da so delovodja in drugi nadrejeni dopuščali tako delo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da je tožnik kanglico z oljem pozabil na stroju in je torej zaradi svoje pozabljivosti moral nazaj ponjo, nima nobene podlage v spisu. Ko je tožnik odšel na drugo delo, je njegov sodelavec S. K. še delal na stroju, olje pa je bilo tam v zvezi z delom. V ugotovitvah sodbe prve in druge stopnje ni podlage za revizijsko trditev, da je olje pozabil tožnik. Ker zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP), revizijsko sodišče te revizijske trditve tožene stranke ne more upoštevati. Enako velja za revizijsko trditev, da je tožnik vedel, da bi bila lahko oba sornika odvita. Ta trditev je v nasprotju z ugotovitvijo sodbe druge stopnje, da tožnik pri odvitju drugega sornika ni sodeloval, zaradi česar ni mogel vedeti, da je bil sornik medtem odvit in ne pritrjen nazaj. Ker tega ni vedel, niso bili potrebni kakšni posebni previdnostni ukrepi. Zato tožniku ni mogoče očitati neprevidnosti, ko je ravnal v skladu s prakso, ki so jo delavci, odgovorni za varnost, dopuščali. Pomembna je tudi drugostopna ugotovitev, da je tožnik ravnal v okviru remontnih opravil, za katera je bil zadolžen.

Revizija nadalje osporava ugotovitev, da je bil splošen način dela vzdrževalcev tak, kot se ga je lotil tožnik. S tem revizija napačno povzema ugotovitve obeh sodb. Ti namreč ugotavljata, da je tožena stranka dopuščala tako ravnanje, da je celo delovodja N. ravnal tako in tožniku česa podobnega ni prepovedal. Ne gre torej za splošen način, ampak za dopuščanje prakse, ko je bilo treba na hitro kaj postoriti na stroju. To pa izhaja tudi iz povzetkov pričevanj, ki jih navaja revizija.

Odškodninska odgovornost delodajalca temelji na 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Zakon o obligacijskih razmerjih določa kot podlago odgovornosti krivdno načelo z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154. člena ZOR), kar pomeni, da se krivda delodajalca predpostavlja, ta pa se lahko odgovornosti reši, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ker je delovodja N. dopuščal tak način dela, kakršnega je uporabil tožnik, in so tako ravnali tudi drugi delavci v podobnih okoliščinah, to pa ni bilo v skladu z varnostnimi pravili, je šlo pri N. za krivdno obliko malomarnosti (158. člen ZOR). Ker tožnikova sokrivda ni ugotovljena, je podana odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca U., kovaška industrija, zanj pa na podlagi zavarovanja odgovornost tožene stranke (941. člen ZOR).

Tožena stranka uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pove pa, katero kršitev ima v mislih. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti samo na bistveno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se nanaša na stranke in njihove pooblaščence, sicer pa preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, navedenih v reviziji (386. člen ZPP). Bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni, tudi druge kršitve v reviziji niso opredeljene, zato ta revizijski razlog ni podan.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).