Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva obdolženega A.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obdolženega A.F. in soobdolžence je bila pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici vložena obtožnica zoper soobdolženega F.A. in soobdolžence. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 25.3.1999 predlogu podpredsednika Okrožnega sodišča v Novi Gorici ugodilo tako, da je za postopek kot pristojno sodišče določilo Okrožno sodišče v Kopru. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 24.3.1999 predlogu okrožne državne tožilke v vloženi obtožnici ugodil in pripor obdolžencem M.M., A.F., M.P., R.B., P.V. in D.A. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal še po vloženi obtožbi. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 8.4.1999 pritožbe obdolženih A.F., R.B. in P.V. ter pritožbe zagovornikov obdolženih M.P., D.A., M.M., A.F., P.V. in R.B. kot neutemeljene zavrnilo.

Obdolženi A.F. je dne 13.4.1999 preko uprave zaporov na Višje sodišče v Kopru vložil "pritožbo na sklep ...", ki jo je skladno s 4. odstavkom 420. člena ZKP šteti kot zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora. Obdolženec A.F. v zahtevi navaja, da ni nobene zakonite podlage niti za odreditev niti za podaljšanje pripora glede na to, da ni podana nobena objektivna okoliščina, ki bi kazala na možnost in nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Nepravilne so ugotovitve sodišča o tem, da je obdolženec nezaposlen in da si je z očitano dejavnostjo pridobival sredstva za preživljanje. Nikoli v življenju ni bil brez zaposlitve, kar sodišče lahko uradno preveri. V vlogi navaja potek svojih zaposlitev v letu 1995 in 1996 v vojski in pozneje v letu 1998 do aretacije, ko je bil zaposlen pri stricu z rednim osebnim dohodkom. Tudi očitek o tem, da obdolženec naj ne bi bil novinec v očitanem poslu, je izmišljen in brez oprijemljivega dokaza. Tudi zaključek sodišča o tem, da se je obdolženec združil z drugimi kot posrednik pri preprodaji 190 g heroina je brez oprijemljivega dokaza in je ta trditev izmišljena. Obdolženčevo lažno priznanje pred preiskovalnim sodnikom Okrožnega sodišča v Novi Gorici je rezultat kršitve 11. člena ZKP po novogoriških kriminalistih. Pripor zoper obdolženca predstavlja tudi kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije, ko namreč ni neogibno potreben za potek kazenskega postopka in ne za varnost ljudi, zato obdolženec predlaga, da pristojno sodišče pripor zoper njega nemudoma odpravi.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na vloženo zahtevo obdolženega A.F. za varstvo zakonitosti predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene, ker da obdolženec navaja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče in sicer, da je bil zaposlen, da je bil novinec pri tovrstnih poslih in ni bil posrednik pri prodaji 190 g heroina in se ni združil za izvršitev kaznivega dejanja, da je bilo njegovo priznanje lažno, da se ne preživlja s kaznivimi dejanji, obdolženec ne izvaja kršitev zakona temveč zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar se zahteva za varstvo zakonitosti ne more vložiti.

Zahteva obdolženega A.F za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 1. odstavku 420. člena ZKP je določeno, da je možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku iz naslednjih razlogov: 1.) zaradi kršitev kazenskega zakona; 2.) zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP; 3.) zaradi kršitev drugih določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

V 2. odstavku je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V 4. odstavku tega člena pa je določeno, da se sme ne glede na določbo 1. odstavka 4. člena med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

V navedenem zakonitem okviru je Vrhovno sodišče odločalo o zahtevi A.F. za varstvo zakonitosti. Pri tem ugotavlja, da je vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v celoti identična z vsebino obdolženčeve pritožbe zoper prvostopni sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru. Višje sodišče v Kopru je v razlogih napadenega sklepa, ko je obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, odgovorilo na vse pritožbene trditve, vključno z očitkom, da je bil kršen 11. člen ZKP v zvezi s pridobitvijo njegovega priznanja.

Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge napadenega sklepa pritožbenega sodišča glede zatrjevane kršitve določb 11. člena ZKP. Ko obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti napada dejansko stanje, ugotovljeno v prvostopnem in pritožbenem sklepu o podaljšanju pripora glede njegove vpletenosti v očitano ravnanje in glede dejanskih okoliščin, ki naj bi utemeljevale zaključke o utemeljenosti suma za očitano kaznivo dejanje, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Zaradi vsega povedanega je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, ko zatrjevana kršitev zakona ni podana, v ostalem pa je bila zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.