Jedro

Prvostopno sodišče je v tej pravdni zadevi napačno presodilo, da imata tožbena zahtevka tožnika različno dejansko in pravno podlago. Tožnik namreč z obema zneskoma vtožuje istovrstno škodo - prikrajšanje pri plači, ki je posledica škodnega dogodka, za katerega potrditvah tožbe obstaja odgovornost zavarovanca tožene stranke. Razlika med zahtevkoma je zgolj v zapadlosti (del zahtevka predstavlja že nastalo premoženjsko škodo, medtem ko je preostali del zahtevka škoda, ki bo tožniku nastala v bodoče), kar pa po presoji drugostopnega sodišča ne pomeni, da imata zahtevka različno pravno in dejansko podlago. Pravno podlago obeh namreč predstavlja splošna določba 154. člena ZOR, medtem ko določilo 195. člena tega zakona (predvsem njegov II. odstavek) predstavlja specialno določbo, potrebno zaradi posebnosti zahtevkov za izplačilo denarne rente zaradi bodoče premoženjske škode (praviloma se povrnitev premoženjske škode zahteva, ko je ta zapadla, ureditev bodoče škode pa je izjema).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za sojenje v tem sporu.

Proti takšnemu sklepu se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik. V pritožbi je navedel, da je del vtoževane škode nastal v preteklosti, del pa še nastaja, kar ne pomeni, da za zahtevek obstajata dve dejanski podlagi. Tudi pravna podlaga postavljenega zahtevka je ena sama, to je 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma specialni predpis I. odstavka 189. člena ZOR, ki ureja povrnitev izgubljenega dobička in je za primer telesnih poškodb še posebej izpeljan v 195. členu istega zakona. Tožnik tako zahteva dve obliki iste premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka, ki se med seboj razlikujeta zgolj v zapadlosti, v dveh točkah pa je postavljen zato, ker na drugačen način ni bilo mogoče oblikovati zahtevka, da bi le-ta bil izvršljiv. Tožnik je zato sodišču druge stopnje predlagal, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je v tej pravdni zadevi napačno presodilo, da imata tožbena zahtevka tožnika različno dejansko in pravno podlago. Tožnik namreč z obema zneskoma vtožuje istovrstno škodo - prikrajšanje pri plači, ki je posledica škodnega dogodka, za katerega potrditvah tožbe obstaja odgovornost zavarovanca tožene stranke. Razlika med zahtevkoma je zgolj v zapadlosti (del zahtevka predstavlja že nastalo premoženjsko škodo, medtem ko je preostali del zahtevka škoda, ki bo tožniku nastala v bodoče), kar pa po presoji drugostopnega sodišča ne pomeni, da imata zahtevka različno pravno in dejansko podlago. Pravno podlago obeh namreč predstavlja splošna določba 154. člena ZOR, medtem ko določilo 195. člena tega zakona (predvsem njegov II. odstavek) predstavlja specialno določbo, potrebno zaradi posebnosti zahtevkov za izplačilo denarne rente zaradi bodoče premoženjske škode (praviloma se povrnitev premoženjske škode zahteva, ko je ta zapadla, ureditev bodoče škode pa je izjema).

Da gre za istovrstna zahtevka, je razvidno tudi iz dejstva, da bi v primeru kasnejše vložitve tožbe tožnik lahko iz naslova zapadle premoženjske škode zahteval višji denarni znesek (za toliko zapadlih zneskov premoženjske škode iz naslova mesečnega prikrajšanja pri plači, kolikor bi bila tožba vložena kasneje), medtem ko sklicevanje prvostopnega sodišča na odločitev druge stopnje pod opr. št. Cp 1899/2005 tudi ni na mestu, saj je v citirani zadevi šlo za kumulacijo zahtevkov za povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, kar s konkretnim zahtevkom ni primerljivo.

Prvostopno sodišče je torej zaradi napačne presoje, da tožnik vtožuje raznovrstna zahtevka, svojo odločitev zmotno oprlo na II. odstavek 41. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba utemeljeni tožnikovi pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep prvostopnega sodišča pa razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na III. odstavku 165. člena ZPP.