Jedro

Toženka ima prav, ko v pritožbi navaja, da tako obsežni stiki, kot so določeni v izpodbijani odločbi, dejansko predstavljajo skupno varstvo in vzgojo oziroma celo odločitev, da bo tožnik tisti, ki bo v pretežni meri skrbel za hčer. Izvedenka je ugotovila, da je tožnik že v času skupnega življenja toženko obtoževal premajhne skrbnosti in neodgovornosti, da tudi sedaj v tem smislu izvaja pritisk na toženko in na hčer in da se kljub zatrjevanju tožnika, da ga vodi skrb za hčer, ustvarja vtis, da je hčerka sredstvo za obračunavanje s toženko. Ob takšnih ugotovitvah izvedenke je pravilen nadaljnji sklep, da je sicer v korist hčerke, ki bo julija dopolnila štiri leta, da ima redne stike z očetom, da pa je za njen osebnostni razvoj lahko prognostično neugodno, če starša med seboj ne bosta uspela vzpostaviti ustrezne komunikacije. Upoštevajoč, da ima tožnik stike s hčerjo vsak drugi vikend od petka od 16. do nedelje do 19. ure, je glede na vse navedene okoliščine v korist deklice, da ima zaenkrat stike med tednom le še v sredo in da se v primeru bolezni stiki ne nadomeščajo.

Izrek

1. Pritožba tožnika se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep spremenita tako: - da se po spremembi prva alineja prvega odstavka 2. točke izpodbijane sodbe glasi: "2. Osebni stiki mladoletne V.O. z očetom J.O. se določijo: - vsako sredo od 16.00 do 19.00 ure, pri čemer pride J. O. po mld. V. v vrtec oziroma kasneje v šolo po končanem varstvu oziroma pouku, če ni vrtca ali šole pa na dom D. M. in jo nato tudi pripelje nazaj na naslov D. M.," - da se tretji odstavek 2. točke (nadomeščanje stikov v primeru bolezni) razveljavi, - da se po spremembi tretja točka izreka glasi: "J.O. je dolžan za preživljanje mld. V. O. plačevati mesečno preživnino v višini 180,00 EUR od 1. 7. 2008 dalje na roke matere D.M. do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, in to v zneskih, ki so določeni s to sodbo do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač v Republiki Sloveniji, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem obvestilu pristojnega centra za socialno delo, pod izvršbo." V preostalem delu se pritožba toženke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je v svojem imenu in v imenu mld. V. O. dne 13. 3. 2007 vložil tožbo, s katero je od sodišča zahteval, naj mld. hčer pravdnih strank V. O., rojeno 23. 7. 2005, njemu zaupa v varstvo in vzgojo, obenem pa tudi uredi stike med mld. V. in njeno materjo. Predlagal je, naj sodišče tudi odloči, da je toženka dolžna za mld. hčer plačevati mesečno preživnino v višini 85,00 EUR od vložitve tožbe dalje. Predlagal je tudi izdajo začasne odredbe z enako vsebino.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26. 3. 2007 tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, višje sodišče pa je tudi zavrnilo pritožbo tožnika zoper ta sklep in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženka je dne 16. 4. 2007 vložila nasprotno tožbo, s katero je prav tako zahtevala, naj sodišče mld. V. njej zaupa v vzgojo in varstvo, očetu pa naloži plačilo preživnine v znesku 180,00 EUR mesečno. Dne 6. 2. 2008 pa je tudi predlagala izdajo začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24. 9. 2008 zavrglo tožbo mld. V. O. in zoper ta sklep pritožba ni bila vložena. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se mld. V. O. zaupa v varstvo in vzgojo materi D. M.. Uredilo je tudi stike med mld. V. O. in očetom J. O., in sicer tako, da ti potekajo vsak torek, sredo in četrtek od 16.00 do 19.00 ure, pri čemer pride J. O. po mld. V. v vrtec oziroma kasneje v šolo po končanem varstvu oziroma pouku, če ni vrtca ali šole pa na dom D.M. in jo v času, ko ima D.M. službo popoldan, pripelje nazaj na naslov D. M., v času, ko ima D.M. službo dopoldan, pa jo pride D. M. iskat na dom O. J.. Nato stiki potekajo tudi vsak drugi vikend od petka od 16.00 ure do nedelje do 19.00 ure, vsako leto od 1. 7. od 8.00 ure do 14. 7. do 19.00 ure in od 1. 8. od 8.00 ure do 14. 8. do 19.00 ure, pri čemer se stiki v času poletnih počitnic začnejo prvič izvajati šele v letu 2009, v kolikor se starša predhodno vsako leto glede na planirane letne dopuste ne dogovorita drugače, tri dni zimskih počitnic od ponedeljka od 8.00 ure zjutraj do srede do 19.00 ure in izmenoma prvomajske in novembrske počitnice, pri čemer je v letu 2008 za prvomajske počitnice pri J. O., za novembrske pa pri D.M., izmenično za Božič od 24. 12. od 16.00 ure do 29. 12. do 19.00 ure in za Novo leto od 29. 12. od 16.00 ure do 2. 1. do 19.00 ure, V. pa ima pravico tudi do dnevnih telefonskih stikov s tistim od staršev, s katerim tisti dan ni, na telefonsko številko, ki jo starša sporočita drug drugemu. Odločilo je, da pride J.O. po mld. V. na naslov D.M., ob zaključku stikov pa jo pride D.M. iskat na naslov J.O.. Sodišče prve stopnje je določilo tudi, da v kolikor se stiki v času praznikov in počitnic pokrivajo s stiki ob vikendih, se ti izvajajo tako, da se stiki čez vikend nadaljujejo tudi čez praznike in počitnice. V primeru bolezni pa se stiki nadomestijo tako, da če zaradi bolezni odpade stik med tednom, se ga nadomesti v istem obsegu prvi delovni dan potem, ko ozdravi, med vikendom se ga nadomesti v istem obsegu prvi naslednji vikend po ozdravitvi in med počitnicami se ga nadomesti v istem obsegu po dogovoru med staršema, ob upoštevanju odobrenih dopustov in rezervacij dopustov. Materi D. M. je naložilo, da mora na zaprosilo J. O. v času stikov izročiti osebni dokument in zdravstveno izkaznico mld. V.. Odločilo je tudi, da je J. O. za preživljanje mld. V. dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 100,00 EUR od 1. 7. 2008 dalje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, kar pa sta zahtevali pravdni stranki drugače, pa je zavrnilo. S sklepom je odločilo tudi o začasni odredbi tako, da se mld. V.O. z dnem 15. 6. 2008 zaupa v varstvo in vzgojo materi, da pa stiki potekajo tako, kot je določeno v sodbi. Odločilo je tudi, da je po začasni odredbi J. O. dolžan za mld. V. plačevati preživnino v znesku 100,00 EUR mesečno.

Zoper odločitev o izdaji začasne odredbe je dolžnik vložil ugovor, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 30. 5. 2008 njegov ugovor zavrnilo. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo se tožnik ni pritožil. Pritožil pa se je zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov tožbeni zahtevek. Navaja, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič, in sicer strokovnih delavcev pristojnega Centra za socialno delo S. in tudi direktorice centra. Opozarja, da toženka v obdobju, ko je bila mld. V. pri njem, ni izvrševala stikov v polnem obsegu, dostikrat verjetno tudi ne zaradi delovnih obveznosti. Tožnik poudarja, da je v letu, ko je bila V. pri njem, zelo dobro skrbel za njeno varstvo in vzgojo, zato meni, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da sta se pravdni stranki že na centru za socialno delo dogovorili, da bo mld. V. ostala pri njem. Opozarja, da V. že obiskuje vrtec v K., da je navajena na to okolje in da sprememba zanjo ne bi bila koristna. Poudarja, da mati namerava otroka prepisati v vrtec v R., pri čemer meni, da niti ne bo mogla prihajati po hčerko v vrtec, saj dela v C. in bo glede na veliko oddaljenost od R. in številne nadure, ki jih mora delati, zanjo zelo težko. Meni, da otroku ni v korist, da ponjo v vrtec prihajajo tuji ljudje. Opozarja, da je izvedenka navedla, da sta oba od staršev sposobna za vzgojo in varstvo otroka, da pa toženka slabše kontrolira čustvene impulze in da so zaradi tega njene odločitve manj racionalne in preveč čustvene. Meni, da glede na dosedanje ravnanje toženke kaže, da ni sposobna samostojno skrbeti za V. in ob tem hoditi še v službo. Opozarja, da je izvedenka zanj ugotovila, da je dobro organiziran, dosleden pri izvajanju pravil in iznajdljiv, kar kaže, da bi moralo sodišče V. zaupati v varstvo in vzgojo njemu. Opozarja, da bi on v vsakem primeru dopuščal stike s toženko, medtem ko ravnanje toženke kaže, da mu želi stike omejevati. Opozarja, da je bil tudi pripravljen, da s toženko poiščeta strokovno pomoč glede njune medsebojne komunikacije. Meni, da ocena izvedenke, da iz posnetega CD-ja izhaja, da je skušal manipulirati z mld. V., ni pravilna. Opozarja, da je toženka odšla s skupnega doma, hčerko pa je pustila samo pri njem in da se tudi takrat, ko je prihajala po svoje stvari, za otroka ni zmenila. Tožnik še navaja, da če sodišče ne bo ugodilo njegovi pritožbi glede odločitve o varstvu in vzgoji V., da pa naj spremeni določen obseg stikov, in sicer tako, da naj določi, da tisti dan, ko dela mati popoldan, on prevzame V. v vrtcu in ta tudi prespi pri njem, kar je za V. vsekakor bolj primerno in koristno. Tako predlaga, naj višje sodišče njegovi pritožbi ugodi, in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mld. V. njemu zaupa v varstvo in vzgojo.

Zoper sodbo in sklep pa se pritožuje tudi toženka, in sicer zoper odločitev o višini preživninske obveznosti tožnika in o obsegu stikov. Toženka navaja, da je obseg stikov, kot je določen v sodbi in v odločbi o začasni odredbi, preobsežen. Poudarja, da sodišče ne bi smelo prezreti tožnikove nasilnosti in neprimernega odnosa do nje, na kar kaže tudi že uveden kazenski postopek zoper tožnika. Poudarja, da to kaže tudi posnetek CD, iz katerega izhaja, da njegove metode in pritiski mejijo že na zlorabo otroka, ki ima lahko za V. nepopravljive posledice. Opozarja, da so stiki določeni tako, da bo V. pri očetu v bistvu več funkcionalnega časa kot pri njej, zaradi česar se postavlja vprašanje, zakaj je sodišče sploh zaupalo V. v varstvo in vzgojo materi. Opozarja, da iz strokovnih mnenj izhaja, da je bila do razpada zunajzakonske skupnosti ona tista, ki je bila mld. V. v tej starosti primarni objekt čustvene navezanosti. Opozarja, da je izvedenka ugotovila, da ima z V. igriv, sproščen in pristen odnos, kar seveda otrok glede na tožnikovo redoljubnost in disciplino nedvomno potrebuje. Navaja, da je iz skupnega doma odšla zaradi tožnikovega nasilja, tako psihičnega kot spolnega, ki ga je ta nad njo vršil več let. Opozarja, da se je kmalu vrnila po svojo hčer, da pa tožnik ni dopuščal stikov med njo in hčerko drugače kot 4 ure tedensko ob njegovem stalnem nadzoru in izključno na njegovem domu. Opozarja, da ji ni dovolil niti krajšega sprehoda, kaj šele obisk pri njenih starših oziroma starih starših mladoletne V., na katere je ta zelo navezana. Obseg stikov z mld. V. pomeni, da bo živela v stalni selitvi, kar bo onemogočalo vzpostavitev ustaljenega življenjskega ritma in reda, ki ga dveletni otrok vsekakor potrebuje. Toženka tako meni, da za tako majhnega otroka ni primerno, da se stiki izvršujejo trikrat tedensko, zato predlaga, naj se stiki določijo tako, da bi ti potekali samo vsako sredo. Toženka tudi meni, da je neprimerna odločitev sodišča prve stopnje, da se stiki, ki izpadejo zaradi otrokove bolezni, nadomeščajo. Če bo tožnik nadomeščal vse izpadle stike, potem ti lahko trajajo teoretično neomejeno dolgo. Opozarja, da tožnik z V. manipulira, da je na to opozorila tudi izvedenka in da bo zaradi velikega obsega stikov dejansko njej onemogočeno, da bi v večji meri lahko vplivala na ustrezen razvoj svoje hčerke. Meni, da je v izpodbijani odločbi določen način izvrševanja posledično povzročil tudi nepravično odločitev pri porazdelitvi stroškov, saj bodo ti zaradi pogostega izvrševanja stikov veliko večji. Meni pa tudi, da je neprimerno določeno preživljanje letnega dopusta. Točno določeni datumi bodo namreč toženki onemogočili, da bo dejansko dopust preživljala skupaj s svojo hčerko, saj bo datum, ko bo lahko koristila dopust, določil njen delodajalec. Meni pa tudi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo obseg potreb mld. V.. Opozarja, da je že sam tožnik navedel, da stroški preživljanja mld. V. znašajo približno 400,00 EUR mesečno, kar pomeni, da je bila njena zahteva, naj sodišče tožniku naloži mesečno preživnino v znesku 180,00 EUR pravilna. Toženka tako predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep o začasni odredbi spremeni tako, da bodo stiki med mld. V. in tožnikom potekali vsako sredo od 16.00 do 19.00 ure, vsak drugi vikend od petka od 16.00 ure do nedelje do 15.00 ure, pri čemer naj vselej pride J.O. po mld. V. in jo potem tudi pripelje nazaj na naslov D. M. in pa vsako leto 14 dni med letnimi počitnicami po dogovoru med staršema. Predlaga pa tudi, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da določi, da znaša tožnikova preživninska obveznost 200,00 EUR mesečno od 1. 7. 2008 dalje.

Toženka je na pritožbo tožnika tudi odgovorila in predlaga, naj sodišče prve stopnje njegovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR) v tretjem odstavku 105. člena določa, da če se starša, ki ne želita več živeti skupaj, tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev. Sodišče mora pri odločanju upoštevati največjo korist otroka.

Sodišče prve stopnje v postopku ugotavljanja največje koristi mld. V. ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP), ko ni zaslišalo predlaganih prič in strokovnjakov centra za socialno delo. Za oceno, kako bodo okoliščine na strani enega ali drugega od staršev (tudi njune osebnostne lastnosti) vplivale na razvoj otroka, upoštevajoč otrokovo starost in ostale posebne okoliščine posamičnega primera, je potrebno strokovno znanje in teh pravno pomembnih dejstev ni mogoče ugotavljati z zaslišanjem prič. Ustrezno strokovno znanje imajo res delavci centra za socialno delo, ki pa so v tem primeru tudi podali svoje mnenje. Na podlagi njihovega mnenja so bila zastavljena vprašanja izvedenki za klinično psihologijo J.B.. Potem, ko je tožnik po pridobitvi izvedenskega mnenja predlagal tudi zaslišanje delavke centra za socialno delo o trenutnih dogajanjih, je sodišče prve stopnje pristojni center za socialno delo zaprosilo še za dopolnitev njihovega mnenja, nato pa je izvedenko še dodatno zaslišalo in pridobilo še dodatno pisno izvedensko mnenje. Očitki tožnika, da bi moralo sodišče še zaslišati delavce centra za socialno delo, so tako neutemeljeni.

Tako iz mnenja centra za socialno delo kot iz izvedenskega mnenja izhaja, da sta pravdni stranki začeli živeti v zunajzakonski skupnosti, ko je bila toženka stara 17, tožnik pa 30 let, in da je, tako zaradi razlike v starosti kot tudi zaradi osebnih značilnosti, imel v njunem razmerju tožnik izrazito dominantno vlogo. Nesporno je do 3. 2. 2007 za V. pretežno skrbela toženka. Tega dne je prišlo do nesreče, pri kateri se je V. opekla, in zaradi očitkov tožnika, da je bila to posledica neodgovornega ravnanja toženke, se je toženka odselila. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da prav zaradi narave razmerja med pravdnima strankama (v dokaznem gradivu so podatki o kazenskem postopku, ki je zoper tožnika tekel zaradi grdega ravnanja s toženko in je bil na prvi stopnji zaključen s pogojno obsodbo, B7) ni mogoče sklepati, da to, da se je toženka odselila in da je sprva soglašala, da V. ostane pri tožniku, kaže na to, da na hčerko ni navezana v takšni meri kot tožnik. Zlasti še, ker je sodišče ugotovilo, da je toženka ves čas vzdrževala redne stike z V., pri čemer je bil tožnik tisti, ki je te stike omejeval tako, da je zahteval, da se stiki izvajajo le pri njem doma pod njegovim nadzorom. Res je, da je izvedenka ocenila, da je toženka manj samostojna, čustvena in da slabše kontrolira čustvene impulze, zaradi česar lahko naredi vtis, da ni dovolj zbrana, da je slabše organizirana. Vendar je izvedenka obenem tudi poudarila, da je čustveno topla, da pozna dekličine potrebe in jim je pripravljena slediti in da je tako kot tožnik osebnostno primerna za varstvo in vzgojo. Tudi iz mnenja centra za socialno delo ne izhaja, da zaradi osebnostnih lastnosti ne bi bila primerna za varstvo in vzgojo hčerke, nasprotno, iz mnenja izhaja, da se deklica pri toženki počuti varno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da nezgode, ki jih je v postopku navajal tožnik, niso bile takšne narave, da bi izkazovale takšno neskrbnost toženke, da ne bila primerna za varstvo in vzgojo otroka.

Ob ugotovitvi izvedenke, da sta oba od staršev osebnostno primerna za varstvo in vzgojo otroka in da imata oba materialne pogoje za prevzem skrbi za otroka, je moralo sodišče prve stopnje oceniti, na strani katerega od staršev so okoliščine primernejše z vidika največje koristi V.. Res je, na kar opozarja tožnik, da odločitev, da se V. zaupa v varstvo in vzgojo materi, pomeni za V. spremembo okolja in spremembo vrtca, vendar je izvedenka poudarila, da je za V. glede na njeno starost bolj pomembno, da se nadaljuje navezanost na primarni objekt, to pa je bila toženka, in da je bila izguba vsakdanjega stika s toženko za V. škodljiva. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč izvedensko mnenje tudi pravilno odločilo, da je glede na starostno obdobje V. toženkina čustvena toplina za deklico bolj pomembna. Višje sodišče verjame tožniku, da za V. poleg toženke skrbijo tudi njeni domači, vendar ob redni in zanesljivi skrbi s strani toženke - kar je bilo ugotovljeno, saj tožnik ni uspel dokazati nasprotnega - lahko sodelovanje drugih oseb le obogati duševni razvoj deklice. Tožnik namreč ni dokazal kakršnegakoli škodljivega ravnanja toženkinih staršev in sestre. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje razloge izvedenke pravilno ocenilo kot strokovno prepričljive in je tudi pravilno odločilo, ko je V. zaupalo v varstvo in vzgojo materi. Zato je višje sodišče v tem delu pritožbo tožnika zavrnilo.

Iz izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da imata starša hude težave pri medsebojni komunikaciji, zaradi česar je izvedenka poudarila, da skupno varstvo in vzgoja ne prideta v poštev. Toženka ima prav, ko v pritožbi navaja, da tako obsežni stiki, kot so določeni v izpodbijani odločbi dejansko predstavljajo skupno varstvo in vzgojo oziroma celo odločitev, da bo tožnik tisti, ki bo v pretežni meri skrbel za V.. Izvedenka je ugotovila, da je tožnik že v času skupnega življenja toženko obtoževal premajhne skrbnosti in neodgovornosti, da tudi sedaj v tem smislu izvaja pritisk na toženko in na V. in da se kljub zatrjevanju tožnika, da ga vodi skrb za hčer, ustvarja vtis, da je V. sredstvo za obračunavanje s toženko. Ob takšnih ugotovitvah izvedenke je pravilen nadaljnji sklep, da je sicer v korist mld. V., ki bo julija dopolnila štiri leta, da ima redne stike z očetom, da pa je za njen osebnostni razvoj lahko prognostično neugodno, če starša med seboj ne bosta uspela vzpostaviti ustrezne komunikacije. Upoštevajoč, da ima tožnik stike z V. vsak drugi vikend od petka od 16. do nedelje do 19. ure, je glede na vse navedene okoliščine v korist deklice, da ima zaenkrat stike med tednom le še v sredo in da se v primeru bolezni stiki ne nadomeščajo. Glede na različni delovni urnik toženke je višje sodišče tudi ugodilo pritožbi toženke in odločilo, da mora v sredo tožnik V. po končanih stikih tudi pripeljati nazaj na dom toženke. Po stikih preko vikenda pa je ohranilo ureditev, da toženka po končanih stikih odide po V. na dom tožnika. Takšna ureditev je predvsem izraz odgovornosti obeh staršev za to, da bo imela V. kakovostne stike tudi z očetom, ki so - kot je ugotovila izvedenka - dolgoročno deklici v izrazito korist. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek toženke, da stiki med poletnimi počitnicami ne bi smeli biti natančno urejeni. Ob ugotovitvi, da pravdni stranki nista sposobni medsebojne komunikacije, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je stike natančno uredilo, saj bo odločba le tako izvršljiva. To pa ni ovira, da se pravdni stranki dogovorita drugače. Glede na spremenjeno ureditev stikov je višje sodišče tudi ugodilo toženkini pritožbi glede višine preživnine, ki jo mora mesečno za preživljanje V. prispevati tožnik. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da znašajo potrebe deklice mesečno približno 350,00 EUR, in ob ugotovitvi, da ima tožnik tudi po plačilu stroškov bivanja višje prihodke od toženke, pravilna uporaba določb 129. in 129. a člena ZZZDR narekuje odločitev, da mora toženec za preživljanje mld. V. prispevati mesečno vsaj dobro polovico za pokritje njenih potreb, torej 180,00 EUR.

Višje sodišče je tako pritožbi toženke delno ugodilo in je na podlagi četrte točke 358. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka odločbe. V preostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in je na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP).