Jedro

Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da gre pri službenem razmerju sodnika z Republiko Slovenijo za javnopravno razmerje, ki ima nekatere elemente delovnega razmerja, vendar sodnik ni delojemalec države, ampak nosilec ene od vej oblasti. Položaj sodnikov in delavcev v delovnem razmerju zato ni primerljiv, različna ureditev pa temelji na različnem pravnem statusu. Položaj sodnikov je primerljiv s položajem drugih funkcionarjev.

Določbo 43.b člena ZSS je treba razumeti kot določbo, ki ureja pravico sodnikov do dnevnega in tedenskega počitka in v zvezi s tem poseben položaj sodnikov, ki opravljajo dežurno službo, ne da bi časovno omejevala sodnike pri opravljanju sodniške službe.

Sodišče ni delodajalec sodnika in torej med njima ne gre za razmerje delodajalec - delavec v smislu ZEPDSV, zato tožeča stranka glede sodnikov nima obveznosti, ki jih nalaga ta zakon.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata RS za delo, št. 06100-646/2016-8 z dne 19. 5. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno odločbo je Inšpektorat RS za delo Okrožnemu sodišču v Mariboru kot delodajalcu naložil, da je dolžan zagotoviti izvajanje zakonov, drugih predpisov in kolektivnih pogodb s področja delovnih razmerij tako, da: spoštuje 18. člen v povezavi z 2. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (v nadaljevanju ZEPDSV) ter dnevno vpisuje v evidenco o izrabi delovnega časa za vse delavce naslednje podatke: podatke o številu ur, skupnem številu opravljenih ur s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom od polnega z oznako vrste opravljenega delovnega časa, opravljene ure v času nadurnega dela, neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače iz sredstev delodajalca, z oznako vrste nadomestila, neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače v breme drugih organizacij ali delodajalcev in organov z oznako vrsta nadomestila, neopravljene ure, za katere se ne prejema nadomestilo plače, število ur pri delih na delovnem mestu, za katerega se šteje zavarovalna doba s povečanjem, oziroma na katerih je obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje z oznako vrste statusa. Rok ureditve je 10 dni od vročitve odločbe, delodajalec pa mora pisno obvestiti Inšpektorat RS za delo o izvršitvi te odločbe najkasneje v roku 8 dni po poteku roka za njeno izvršitev. Pritožba zoper odločbo na zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je uradna oseba Inšpektorata RS za delo dne 12. 4. 2016 pri zgoraj navedenem delodajalcu opravila izredni inšpekcijski nadzor s področja nadzora delovnih razmerij, ta pa se je nadaljeval še dne 25. 4. 2016 na sedežu Inšpektorata RS za delo. O nadzoru je bil opravljen zapisnik v skladu s 15. členom Zakona o inšpekciji dela (ZID-1). V postopku nadzora je bilo ugotovljeno, da delodajalec ne vodi evidenc delovnega časa (18. člen ZEPDSV) za vse zaposlene. Tako za nekatere zaposlene (sodnike in strokovne sodelavce s pravniškim državnim izpitom) vodi samo evidenco o tem, ali so na delovnem mestu prisotni. Delodajalec je na posredovani zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru odgovoril, upravni organ pa ugotavlja, da iz dopisa ne izhaja pravna podlaga, na podlagi katere bi bili sodniki in strokovni sodelavci s pravniškim državnim izpitom izvzeti iz obveznosti evidentiranja delovnega časa. Kdo je delavec, določa 2. člen ZEPDSV, evidenca o izrabi delovnega časa pa se v skladu s 7. členom ZEPDSV vodi za namene uveljavljanja pravic iz sistema socialnega zavarovanja in socialnega varstva, za namen zagotavljanja statističnega spremljanja ter za potrebe inšpekcijskega nadzora. V skladu s 54. členom Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) se predpisi o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem in drugem socialnem zavarovanju, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju, uporabljajo tudi za sodnike, če ni z zakonom drugače določeno. ZEPDSV izjem od vodenja evidenc o izrabi delovnega časa ne določa, prav tako ni o tem nobenih določb v ZSS ali Sodnem redu. Delodajalec mora tako v skladu z ZEPDSV v evidenco o izrabi delovnega časa za vse delavce vpisovati vse zgoraj navedene podatke, način vodenja evidenc pa lahko delodajalec v skladu z zakonom določi sam, pri čemer mora v skladu s 6. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) upoštevati prepoved diskriminacije v času trajanja delovnega razmerja.

3. Zahteva o dostavi poročila o izvršitvi te odločbe temelji na določbi tretjega odstavka 16. člena ZID, opustitev te zahteve pa je sankcionirana v določbi 25. člena ZID-1. Pravno podlago za izvršitev odločbe predstavlja 16. člen ZID-1. 4. Pritožbo tožeče stranke zoper zgoraj navedeno odločbo je ministrstvo zavrnilo. Po dejanskih ugotovitvah so iz tehnične registracije delovnega časa na Okrožnem sodišču v Mariboru in Okrajnem sodišču v Mariboru izvzeti sodniki kot funkcionarji, direktorica sodišča, višji pravosodni svetovalci (PDI, strokovni sodelavci) ter svetovalec v pravosodju v uradu predsednice sodišča, taka praksa pa je na sodišču prisotna že vrsto let in je s tem sodišče poenoteno z Višjim sodiščem v Mariboru, ki posluje v isti stavbi. Za sodnike se v skupni kadrovski službi dnevno vodi evidenca prisotnosti na delovnem mestu, s katero je po navedbah za vsak posamezni delovni dan ob začetku delovnega časa seznanjena tudi predsednica sodišča. Drugostopni organ se strinja s prvostopnim organom, da ne ZEPDSV ne kakšen drug zakon, ki ureja status sodnikov, ne izključujeta vodenja evidenc za sodnike. Iz tega izhaja, da gre pri sodnikih za delavce v smislu 2. člena ZEPDSV, ki na drugi pravni podlagi opravljajo delo. Neutemeljena je navedba tožeče stranke, da bi v nasprotnem primeru prišlo do kršitve 14. in 22. člena Ustave RS, slednja ustavna pravica bi bila kršena ravno v primeru, če za posameznike brez ustrezne pravne podlage ne bi veljale posamezne določbe. Drugostopni organ dodaja, da vodenje evidenc ni le v interesu delodajalca, ampak tudi delavca. Le na ta način je mogoče zagotoviti varstvo nekaterih temeljnih pravic delavca, kot so npr. pravica do odmorov in počitka, izplačilo nadur. V zvezi z navedbami tožeče stranke glede neodvisnosti sodniške službe ter navedb o visoko intelektualnem delu, ki ga opravljajo sodniki, pa pritožbeni organ ugotavlja, da vodenje evidenc skladno z ZEPDSV na to ne vpliva. ZEPDSV namreč v ničemer ne zavezuje delodajalca, da ure prisotnosti kot take tudi upošteva in na tej podlagi ugotavlja izpolnjevanje delavčevih obveznosti. Kot izhaja iz 1. in 7. člena ZEPDSV, je namen vodenja evidenc namreč drugačen in ni nujno uporabljiv tudi za presojanje, ali je delavec prebil ustrezen čas na delovnem mestu, kar je poleg izpolnjevanja delovnih obveznosti v domeni posameznega delodajalca.

5. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je v konkretnem primeru inšpektorica za delo v okviru inšpekcijskega nadzora prekoračila svoje pristojnosti s tem, ko je opravila nedovoljen vpogled v dokumentacijo tožene stranke, ki se nanaša na sodnike. Okrožno sodišče v Mariboru namreč ni delodajalec sodnikom, saj so sodniki v službenem razmerju z Republiko Slovenijo in ne v delovnem razmerju s sodiščem, kar pomeni, da bi lahko inšpektorica za delo v okviru svojih zakonskih pristojnosti opravila inšpekcijski nadzor le v delu, ki se nanaša na javne uslužbence na sodišču (sodno osebje), saj so le javni uslužbenci sodišča v delovnem razmerju z Okrožnim sodiščem v Mariboru. Razen tega je odločba tožene stranke tako formalno kot tudi materialno oziroma vsebinsko napačna. V smislu formalnih napak je odločba nekonkretizirana in neizvršljiva. Ker dejanski stan ugotovljenih kršitev v izreku odločbe ni konkretiziran, je izrek odločbe tudi nerazumljiv. V izreku odločbe tako ni konkretno navedeno, katere kršitve je inšpektorica za delo v okviru opravljenega inšpekcijskega nadzora pri tožeči stranki ugotovila in konkretni ukrepi, s katerimi in na kakšen način naj tožeča stranka ugotovljene kršitve odpravi, niso navedeni.

6. Iz izreka prvostopne odločbe ne izhaja, za katere delavce je dolžna tožeča stranka urediti naloženo, glede na to, da je vodenje evidenc delovnega časa za glavnino delavcev že vzpostavljeno, in upoštevajoč, da imajo status delavca na sodišču le javni uslužbenci oziroma sodno osebje, ne pa tudi sodniki. Iz obrazložitve odločbe pa izhaja, da se izrek nanaša tudi na sodnike, kar je v nasprotju s položajem sodnika, ki glede na določbo 1. člena ZSS ni v delovnem razmerju s sodiščem in torej ne šteje za delavca oziroma zaposlenega na Okrožnem sodišču v Mariboru. Glede na navedeno izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti. Iz izreka tudi izhaja, da naj delodajalec poskrbi za dosledno izvajanje kolektivnih pogodb, le-te pa v odločbi niso konkretizirane.

7. Napačno je naziranje tožene stranke, da sodijo med delavce tudi sodniki, ki po svojem statusu niso delavci, ampak funkcionarji. Sodniki niso v delovnem razmerju s tožečo stranko, niti ne opravljajo dela za tožečo stranko na kakršnikoli drugi pravni podlagi. Sodniki opravljajo sodniško funkcijo kot pravosodni funkcionarji. So funkcionarji pravosodne veje oblasti in so torej v službenem razmerju z Republiko Slovenijo in tako izvršujejo sodno oblast. Glede na to za urejanje službenega razmerja z njimi ni odgovorna predsednica sodišča. Sodnikova funkcija in službeno razmerje sodnikov je urejeno v Ustavi RS in v ZSS, ki je v razmerju do ostalih zakonov lex specialis.

8. Tožeča stranka dodaja, da je sodniška funkcija visoko intelektualno delo, ki je na poslovni čas sodišča omejeno glede poslovanja s strankami, sicer pa se v odvisnosti od narave in vsebine posameznih zadev nikakor ne opravlja le v času sodnikove prisotnosti na sodišču, temveč zahteva miselno angažiranost, ki se običajno ne konča s potekom poslovnega časa sodišča. Sodniki tako veliko količino svojega dela opravijo tudi izven poslovnega časa, pri čemer za navedeno delo ne prejmejo dodatnega plačila in torej za sodnike na velja ureditev nadurnega dela. Zato je prav in primerno, da si svoje delo z dodeljenimi zadevami v okviru Sodnega reda sodnik optimalno organizira sam, saj je za njihovo reševanje izključno pristojen in prvenstveno tudi odgovoren. Smiselno enako izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-175/97 z dne 25. 11. 1999 in sklepa Ustavnega sodiča RS, št. U-I-241/06 z dne 20. 2. 2006. 9. Sodniki sodijo med funkcionarje, med katere sodijo tudi funkcionarji ostalih dveh vej oblasti, to je zakonodajne in izvršilne. Razlikovanje med nosilci vseh treh vej oblasti - funkcionarji pravosodne veje oblasti, funkcionarji izvršilne veje oblasti in funkcionarji zakonodajne veje oblasti bi pomenilo kršitev 13. in 22. člena Ustave RS.

10. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje še na prakso nemških sodišč, ki potrjuje, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Dodaja da, ne glede na zapis v obrazložitvi izpodbijane odločbe, po 13.a členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) Republika Slovenija ne odgovarja za prekršek, zakon pa lahko določi, da odgovarja za prekršek odgovorna oseba v državnem organu ali samoupravni lokalni skupnosti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške tega postopka.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih stališčih, podanih v prvostopni in drugostopni odločbi. Poudarja, da noben zakon, ki ureja status sodnikov, za sodnike ne izključuje določb o vodenju evidenc po ZEPDSV, zato ga je po njenem mnenju treba uporabljati tudi za sodnike. Odločitev prvostopnega organa pa ne pomeni, da gre v primeru sodnikov za delovno razmerje. V zvezi z navedbami o neodvisnosti sodniške službe tožena stranka ugotavlja, da vodenje evidenc po ZEPDSV ne zavezuje delodajalca, da ure prisotnosti kot take tudi upošteva in na tej podlagi ugotavlja izpolnjevanje delavčevih obveznosti. Namen vodenja evidenc je namreč drugačen in ni nujno uporabljiv tudi za presojanje, ali je delavec prebil obvezen čas na delovnem mestu, kar je poleg izpolnjevanja delovnih obveznosti v domeni posameznega delodajalca. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

12. Tožeča stranka vztraja pri svojih stališčih tudi v vloženi pripravljalni vlogi.

13. Tožba je utemeljena.

14. Izpodbijana odločitev materialnopravno temelji na ZEPDSV. Ta v 12. členu določa evidence, ki jih vodijo delodajalci v skladu s tem zakonom, med njimi je tudi evidenca o izrabi delovnega časa, katere vsebino natančneje določa 18. člen ZEPDSV, ta določba pa je v celoti prepisana v izrek izpodbijane prvostopne odločbe. Evidenca o izrabi delovnega časa se začne za posameznega delavca voditi z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, preneha pa z dnem, ko mu pogodba o zaposlitvi preneha (prvi odstavek 19. člena ZEPDSV).

15. Iz dejanskih ugotovitev v prvostopni in drugostopni odločbi izhaja, da tožeča stranka ne vodi evidenc delovnega časa za vse zaposlene. Izvzeti so sodniki, direktorica sodišča in pravosodni svetovalci, ki imajo opravljen pravniški državni izpit. Za ostale javne uslužbence se takšna evidenca o izrabi delovnega časa vodi, za sodnike pa se v kadrovski službi vodi evidenca prisotnosti na delovnem mestu.

16. Glede na gornje ugotovitve o evidencah, ki jih je tožeča stranka že vodila, preden je bil opravljen inšpekcijski nadzor v predmetni zadevi, se sodišče strinja s tožečo stranko, da je prvostopna odločba v izreku nejasna in nepopolna. Iz izreka bi namreč izhajalo, da tožeča stranka do izdaje te odločbe oziroma do postopka inšpekcijskega nadzora nobenih evidenc o izrabi delovnega časa ni vodila. Obrazložitev prvostopne in drugostopne odločbe se nanaša izključno na razloge, zakaj je takšno evidenco treba voditi za sodnike. Evidence za višje pravosodne svetovalce in direktorico sodišča razlogi ne omenjajo.

17. Prvostopni in drugostopni organ na podlagi določb 2. člena ZEPDSV ugotavljata, kdo šteje za delavca oziroma delodajalca v smislu določb tega zakona. Ta določa, da je delavec vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Kot delavec v smislu tega zakona se šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca ali opravlja samostojno poklicno, kmetijsko ali drugo dejavnost in oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo zaradi usposabljanja. Delodajalec je pravna in fizična oseba ter drug subjekt, kot je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Kot delodajalec v smislu tega zakona pa šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zaposluje delavca.

18. Upravna organa zaključujeta, da je delavec v smislu 2. člena ZEPDSV tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi podlagi (ki torej ni delovno razmerje) opravlja delo za delodajalca oziroma je delodajalec tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi podlagi zaposluje delavca, zato za delavca v smislu tega zakona šteje tudi sodnik, kot njegovega delodajalca pa očitno štejeta Okrožno sodišče v Mariboru, čeprav obrazložitvi prvostopne in drugostopne odločbe tega izrecno ne pojasnjujeta. Na osnovi tega prvostopna odločba tožeči stranki nalaga, kot izhaja iz izreka prvostopne odločbe.

19. Položaj sodnika določata Ustava RS in zakon. Sodnik ni v delovnem razmerju s sodiščem, v konkretnem primeru z Okrožnim sodiščem v Mariboru. Sodnik je v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, njegov položaj pa določajo ustava, zakon, ki ureja organizacijo in pristojnost sodišč in Zakon o sodniški službi - v nadaljevanju ZSS (1. člen ZSS). Sodnik je funkcionar (1. člen Zakona o funkcionarjih v državnih organih – v nadaljevanju ZFDO), kot so funkcionarji tudi nosilci zakonodajne (poslanci) in izvršilne (predsednik vlade in ministri) veje oblasti (3. člen Ustave RS, 1. člen ZFDO). Položaj sodnika torej ni enak položaju delavca iz 2. člena ZEPDSV. Sodnik ni v delovnem razmerju z Republiko Slovenijo in z njo nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, na razpisano sodniško mesto pa je imenovan z izvolitvijo (20. člen ZSS) v državnem zboru (130. člen Ustave RS). Sodniško službo nastopi z dnem, ko priseže pred predsednikom državnega zbora (23. člen ZSS).

20. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-175/97 z dne 25. 11. 1997 pojasnilo, da gre pri službenem razmerju sodnika z Republiko Slovenijo za javnopravno razmerje, ki ima nekatere elemente delovnega razmerja, vendar sodnik ni delojemalec države, ampak nosilec ene od vej oblasti. Položaj sodnikov in delavcev v delovnem razmerju zato ni primerljiv, različna ureditev pa temelji na različnem pravnem statusu. Položaj sodnikov je primerljiv s položajem drugih funkcionarjev.

21. Določbo 43.b člena ZSS, ki določa, da sodniki sodniško službo opravljajo v okviru delovnega časa sodišča, v poslovnem času sodišča, določenem v Sodnem redu, v dežurstvu in pripravljenosti, ki v nadaljevanju ureja pravico do dnevnega in tedenskega počitka ter pripravljenost in dežurstvo, je, kot je pojasnilo že Ustavno sodišče RS v sklepu št. U-I-241/06 z dne 20. 12. 2006, treba razumeti kot določbo, ki ureja pravico sodnikov do dnevnega in tedenskega počitka in v zvezi s tem poseben položaj sodnikov, ki opravljajo dežurno službo, ne da bi časovno omejevala sodnike pri opravljanju sodniške službe. Iz tega razloga vodi sodišče posebno evidenco o opravljanju dežurstva in pripravljenosti, ta pa se na zahtevo predloži le Vrhovnemu sodišču RS ali ministrstvu, pristojnemu za pravosodje in torej nadzora v zvezi s tem ne opravlja Inšpektorat za delo.

22. V smislu zgoraj navedenega je treba razumeti tudi določbo 54. člena ZSS, ki se navaja v prvostopni odločbi in po kateri se predpisi o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem in drugem socialnem zavarovanju, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju, uporabljajo tudi za sodnike, če ni z zakonom drugače določeno. Po zgoraj obrazloženem položaj sodnika kot funkcionarja sodne oblasti določajo ustava in zakon in gre za javnopravno razmerje, ki pa ima nekatere elemente delovnega razmerja, za katere se uporabljajo predpisi navedeni v 54. členu ZSS, kolikor seveda z zakonom ni drugače določeno.

23. Pri tem je treba izhajati tudi iz narave sodnikovega dela, ki je strokovno in intelektualno izjemno zahtevo, zato njegovega delovnega časa ni mogoče časovno točno zamejiti, sodnikom pa se „klasičnih“ nadur ne priznava. Specifičnost položaja sodnikov izhaja tudi iz nadzora nad njihovim delom, ki se vrši v skladu z določbami ZSS z oceno sodniške službe, nad njegovim delom se lahko odredi službeni nadzor, določene okoliščine so lahko razlog za disciplinski postopek ali predmet presoje pri Komisiji za etiko in integriteto pri Sodnem svetu.

24. Iz vsega navedenega izhaja, da tožeča stranka, to je Okrožno sodišče v Mariboru, ni delodajalec sodnika in torej med njima ne gre za razmerje delodajalec - delavec v smislu ZEPDSV, zato tožeča stranka glede sodnikov nima obveznosti, ki jih nalaga ta zakon.

25. Po obrazloženem sta upravna organa napačno uporabila določbe ZEPDSV, zato je bilo v izpodbijani odločitvi napačno uporabljeno materialno pravo. Glede na to je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba upoštevati zgoraj obrazloženo (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in ponovno presoditi vsebino in obseg obveznosti tožeče stranke po ZEPDSV.

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 15,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.