Jedro

Zaradi istega dogodka in stanja, ki je predstavljalo podlago za invalidnost, ugotovljeno v pravnomočnih odločbah in sodbah, ob dejstvu, da v postopku zaradi kontrolnega pregleda ni bilo ugotovljenih nobenih sprememb v zdravstvenem stanju, ni podlage za ponovno ugotavljanje pravnomočno ugotovljenega vzroka invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 15. 6. 2009 in prvostopenjske odločbe št. ... z dne 23. 2. 2009, zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 6. 2009 odpravilo, 1. odstavek prvostopenjske odločbe št. ... z dne 23. 2. 2009 pa spremenilo tako, da glasi: „Zavarovanka je še nadalje delovni invalid III. kategorije in sicer 25 % zaradi posledice bolezni ter 75 % zaradi posledice poklicne bolezni ter ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu, to je psihofizično nezahtevno delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 5 kg, brez pogostega globokega pripogibanja, dolgotrajne prisilne drže telesa, brez dela s slikovnim zaslonom in pri naravni osvetljenosti, izmenoma stoje in sede, z malo hoje, brez zahtevne fine ročne spretnosti in daljše usmerjene pozornosti oziroma večjih komunikativnih zahtev, s polovico polnega delovnega časa.“ Obenem je z drugo točko izreka tožbeni zahtevek, da se kot vzrok invalidnosti ugotovi poškodba pri delu, zavrnilo.

2. Zoper I. točko izreka je pritožbo vložil toženec, tožnica pa zoper drugo točko in sicer toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožnica pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve ustavnih pravic.

3. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se za navedeno 25 % delovno invalidnost ugotovi, da je ta posledica izključno v vzročni zvezi s kroničnimi ortopedskimi bolečinami, ki jih povzroča zaostali, razklimani, začasno vstavljeni osteosintetski material v ledveni hrbtenici v 5. ledveno vretence. Za takšno odločitev je sodišče imelo na razpolago pooperativne RTG slike in specialistični medicinski izvid spinalnega kirurga dr. A.A. z dne 30. 7. 2008 in tudi medicinski izvid klinične psihologijnje dr. B.B. z dne 17. 4. 2003 ter druge dokaze poleg medicinskega izvida lečečega zdravnika ortopeda dr. C.C. z dne 7. 12. 2002. V tem izvidu ta specialist med drugim opozarja, da osteosintetski material še ni odstranjen. Sodišče je imelo na razpolago tudi medicinski izvid dr. D.D. z dne 25. 7. 2000 iz poškodbenih RTG slik z dne 27. 10. 1989, ki pa dejansko izkazuje stanje frakture in ne stanje po frakturi, kot se to s strani izvedenca vseskozi želi prikazati. Navedene dokaze je sodišče pridobilo na tožničin predlog in tudi uradoma. Dejstvo je, da teh ključnih dokazov za ugotovitev materialne resnice sodišče dejansko ni izvedlo oziroma jih je popolnoma prezrlo in s tem tožnici onemogočilo dokazovanje vzročne zveze z nastajajočimi kroničnimi fizičnimi bolečinami, ki se odražajo zaradi neodstranjenega osteosintetskega materiala. Navaja, da je dokazovala, da je operacija bila protipravni poseg, saj pred operacijo ni vedela, da bo v 5. ledveno vretence dobila osteosintetski material in tudi sicer bi se operaciji lahko izognila že samo s prerazporeditvijo na drugo lažje delo v E..

4. Tožena stranka navaja, da je do očitanih kršitev prišlo zaradi tega, ker je sodišče odločilo o vzroku nastanka že pravnomočno ugotovljene invalidnosti. Z odločbo z dne 16. 7. 2002 je namreč bilo odločeno, da se tožnici kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do dela na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom od 1. 2. 2002 dalje. Odločba je bila potrjena s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1334/2002 z dne 26. 9. 2007 ter s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 860/2007 z dne 19. 3. 2008. Pred tem je bilo s pravnomočno odločbo št. ... z dne 18. 9. 1995, zoper katero se tožnica ni pritožila, odločeno, da gre pri njej za invalidnost III. kategorije invalidnosti v posledici bolezni. Nadalje je iz upravnega spisa razvidno, da je v letu 2004 bilo z odločbo z dne 19. 5. 2004 in z dne 16. 11. 2004 pravnomočno odločeno, da se tožnici kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa od 1. 5. 2004 dalje. Kot je razvidno iz izvedenih dokazov in sodnega ter upravnega dosjeja, v zadevnem socialnem sporu ni šlo za ugotovitev spremembe v stanju invalidnosti ali do nastanka nove invalidnosti, saj tega dejstva sodišče ni ugotovilo in tudi ni o tem odločilo. Tako sodišče ni imelo podlage za poseg v tem socialnem sporu v izpodbijani odločbi. Sodišče je s tem, ko je odločilo o spremembi glede vzroka invalidnosti, poseglo v zgoraj navedene pravnomočne odločitve toženca in sodišča. Pri tem gre za materialnopravnomočne odločitve, v katere glede na določbo 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP) in 158. člena Ustave Republike Slovenije, ni mogoče poseči. Sodišče bi lahko odločilo samo v obsegu dopustnega predmeta presoje v socialnem sporu. Odločbi z dne 23. 2. 2009 in 15. 6. 2009 sta se nanašali na predmet odločanja o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Glede na odločitev v citiranih odločbah, pa nove pravice niso bile ugotovljene oziroma priznane. Tudi sodišče ni ugotovilo nove oziroma spremenjene invalidnosti ampak, da je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delu s polovico polnega delovnega časa in je tako odločitev o drugačnem vzroku 25 % zaradi posledic bolezni ter 75 % zaradi posledic poklicne bolezni poseg v pravnomočno odločitev. V izpodbijanih odločbah tudi ni bil predmet presoje vzrok že v pravnomočnih odločbah ugotovljene invalidnosti. V izreku prvostopne odločbe je bila zgolj povzeta vsebina dosedaj pravnomočno priznane pravice, ni pa izrek vseboval vzpostave kakšnih novih pravic in obveznosti iz naslova invalidskega zavarovanja in gre za vsebinsko zavrnitev priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Dodatno navaja, da je glede vzroka invalidnosti dejansko stanje tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Z odločbo z dne 18. 9. 1995 in z odločbo z dne 16. 7. 2002, potrjeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča z dne 26. 9. 2007 ter Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 19. 3. 2008 ter z odločbo z dne 26. 11. 2004, je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je vzrok invalidnosti bolezen. To izhaja iz izvedenskih mnenj v upravnem dosjeju, ki se nanašajo na te odločbe. Prav tako iz mnenja sodnega izvedenca ortopeda z dne 24. 2. 2008, ki je bilo izdelano v sodnem postopku opr. št. Ps 1792/2002 izhaja, da je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen. Nadalje je tudi sodna izvedenka radiologinja v mnenju z dne 14. 3. 2014 navedla, da gre za prirojene spremembe na nivoju korpusa L5. Tudi sicer sodni izvedenci navajajo več možnih vzrokov tožničinih ortopedskih težav. Le anamnestični podatki o odsotnosti težav v mladostniškem obdobju ali pozitivno zdravniško spričevalo ob nastopu dela, brez RTG hrbtenice, niso dovolj tehten argument za izključitev tudi drugih vzrokov in ni možnosti primerjave s kasneje nastalimi slikovnimi preiskavami. Upoštevati pa je potrebno še obremenitve hrbtenice izven delovnega časa. Izvedenka je med zaslišanjem tudi navedla, da gre pri spondilolizi za nepravilno zaraščanje, ki je gensko in ne more iti za zunanji vpliv in gre za nepravilno ostifikacijo, ali pa zaradi preobremenitve v otroštvu. Tudi iz navedenega je mogoče sklepati, da je vzrok bolezen. Pritožba nadalje navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi iz razloga neizvedbe predlaganega dokaza z izvedencem medicine dela. Toženec je uveljavljal kršitev določbe 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), sodišče pa je kršilo tudi določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) in sicer določbo 61. člena. Sodišče se je oprlo na 1. odstavek 286. člena ZPP in ugotovilo, da je bil predlog podan na zadnji obravnavi v nasprotju s 1. odstavkom te določbe. Neutemeljen pa je tudi očitek sodišča prve stopnje, da bi toženec moral sam pravilno ugotoviti dejstva v predsodnem postopku in dejstva glede vprašanja invalidnosti. Meni, da je dejstvo glede vprašanja invalidnosti in sicer, da ni podlage za priznanje novih pravic, pravilno ugotovil, kar izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje, ko ni bila ugotovljena nova invalidnost oziroma sprememba v stanju invalidnosti. Ob takšni pravilni odločitvi pa tudi ni bilo podlage za odločanje o drugačnem vzroku invalidnosti, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Navaja, da bi bilo v zvezi z vprašanjem vzroka invalidnosti oziroma v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja ali gre za poklicno bolezen ali bolezen, potrebno znanje s področja medicinske stroke medicine dela, prometa in športa. Sodišče samo ne razpolaga z znanjem s tega strokovnega področja. Dodatno navaja, da je potrebno skladno s 4. členom Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni med drugim sodelovanje s službo medicine dela ter z ostalimi institucijami. Tako, da je zaradi neizvedbe predlaganega dokaza ostalo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno ter zmotno uporabljeno materialno pravo. Prav tako niso bila ugotovljena odločilna dejstva, katerih ugotovitev se zahteva skladno z navedenim pravilnikom. Glede na vse navedeno, toženec vztraja, da sodišče ni imelo podlage, da je štelo obstoj poklicne bolezni za dokazan. Tudi sama kombinacija in odstotek kombiniranega vzroka invalidnosti, ne izhaja iz mnenja izvedenca medicinske stroke, pač pa je vzrok sodišče razmejilo samo, ki pa ne razpolaga s takšnim znanjem. Toženec dodatno navaja, da je bila tožnica s pripombami zoper pisno mnenje sodne izvedenke prekludirana, na kar je toženec opozoril na naroku za glavno obravnavo dne 22. 4. 2014. 5. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, da pa ni v postopku prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP in ustavnih pravic.

7. V tem postopku sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 15. 6. 2009 in prvostopna odločba št. ... z dne 23. 2. 2009. S slednjo je toženec odločil, da je zavarovanka, sedaj tožnica, še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu, to je psihofizično nezahtevno delo brez dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 5 kg, brez pogostega globokega pripogibanja, dolgotrajne prisilne drže telesa, brez dela s slikovnim zaslonom in pri naravni osvetljenosti, izmenoma sede in stoje, z malo hoje, brez zahtevane fine ročne spretnosti in daljše usmerjene pozornosti oziroma večjih komunikativnih zahtev s polovico polnega delovnega časa. To pomeni, da je v novem, sedaj obravnavanem postopku, prvi toženec pri tožnici ugotovil enako stanje kot je obstajalo in bilo ugotovljeno v postopku, v katerem je bilo odločeno o tožničinih pravicah iz invalidskega zavarovanja z odločbo z dne 26. 11. 2004. 8. Z izpodbijanima odločbama z dne 23. 2. 2009 ter z dne 15. 6. 2009 je prvi toženec odločil v postopku, ki ga je dne 10. 4. 2006 začela tožničina lečeča zdravnica zaradi kontrolnega pregleda. Namen kontrolnega pregleda, ki je bil v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) opredeljen v 106. členu, je ocena sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih je pričakovati pri zavarovancu po zaključenem postopku ter v primeru sprememb, bodisi izboljšanja ali poslabšanja, na novo oceniti invalidnost ter odločiti o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja oziroma na podlagi nespremenjenega stanja, odločiti, da je upravičen do enakih pravic oziroma ne izpolnjuje pogojev za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

9. Glede na ugotovitve invalidskih komisij in na odločitev prvega toženca v postopku kontrolnega pregleda, pri tožnici ni bilo ugotovljeno, da bi prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ampak je bilo ugotovljeno enako stanje ter priznanje enake pravice kot že pred tem z odločbama z dne 26. 11. 2004 ter z dne 19. 5. 2004, ki sta pravnomočni. Izpodbijani odločbi z dne 15. 6. 2009 in z dne 23. 2. 2009 še nista pravnomočni, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Vendar pa zaradi istega vzroka in ob nespremenjenem zdravstvenem stanju in invalidnosti, se vprašanje vzroka invalidnosti lahko po vsebini ugotavlja le v primeru, če pride do kakšne spremembe v stanju, ki je bilo podlaga pravnomočni odločitvi. Torej če pride do spremembe v zdravstvenem stanju in to zaradi kateregakoli drugega in drugačnega razloga in okoliščin, kot so bile podlaga v pravnomočnih postopkih. V konkretnem primeru je tožnica v postopku pred sodiščem vztrajala pri trditvah, da je njena invalidnost posledica poškodbe pri delu z dne 27. 10. 1989 ter zaradi stanja hrbtenice.

10. Kot izhaja iz listinske dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila tožnica v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni pravnomočno razvrščena z 2. 11. 1994 z odločbo z dne 18. 9. 1995. V zvezi z novo zahtevo za oceno invalidnosti z dne 14. 11. 2001, je bila kasneje s sodbo opr. št. Ps 1334/2002 z dne 26. 9. 2007 in Psp 860/2007 z dne 19. 3. 2008 potrjena dokončna odločba prvega toženca z dne 16. 7. 2002, s katero je bila tožnici kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Pravnomočna je postala tudi odločba z dne 26. 11. 2004, s katero je bila tožnici kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznana pravica do dela z novimi omejitvami s polovico polnega delovnega časa od 1. 5. 2004. 11. Zaradi istega dogodka in stanja, ki je predstavljalo podlago za invalidnost, ugotovljeno v pravnomočnih odločbah in sodbah, ob dejstvu, da v postopku zaradi kontrolnega pregleda, ni bilo ugotovljenih nobenih sprememb v zdravstvenem stanju, sodišče ni imelo nobene podlage za ponovno ugotavljanje pravnomočno ugotovljenega vzroka invalidnosti.

12. Odločitev sodišča, da je o pravnomočno ugotovljenem vzroku že ugotovljene invalidnosti in priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja, dopustno odločati v novem postopku, je materialnopravno zmotno. Dejanskega stanja, ki je podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo. Zato za takšno odločitev ne daje podlage niti izrek izpodbijanih odločb, pri čemer ugotovitve v novem postopku po opravljenem kontrolnem pregledu, izkazujejo sedanje stanje. Medtem, ko je bilo zaradi istih okoliščin in zdravstvenih težav s hrbtenico, vključno v zvezi s škodnim dogodkom iz leta 1989 oziroma 1992 glede vzroka nastanka invalidnosti, že pravnomočno odločeno. To pa je v konkretnem primeru bistveno ob dodatni ugotovitvi, da pri tožnici ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja glede na pravnomočno odločbo z dne 26. 11. 2004. 13. Na podlagi invalidnosti in telesne okvare pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (1. in 2. odstavek 163. člena ZPIZ-1). Pri tožnici na podlagi ugotovitev iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in enako v predsodnem postopku glede na ugotovitve v izpodbijanih odločbah, ni prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, niti do poslabšanja ali novega nastanka invalidnosti in tudi tožnica je zatrjevala le, da je glede vzroka potrebno upoštevati poškodbo pri delu.

14. Glede na to, da je bilo glede vzroka za nastanek invalidnosti že pravnomočno odločeno in ker je šlo v konkretnem primeru za kontrolni pregled in ugotavljanje morebitnih sprememb v zdravstvenem stanju, sprememb v zdravstvenem stanju pa ni ugotovilo sodišče prve stopnje, enako kot toženec z izpodbijanima odločbama, ni nobene podlage za razveljavitev odločb z dne 15. 6. 2009 in z dne 23. 2. 2009 in za ponovno ugotavljanje vzroka invalidnosti zaradi istega dogodka in stanja.

15. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo niti podlage za zaključek, da je vzrok tožničine invalidnosti 25 % zaradi posledic bolezni ter 75 % zaradi posledic poklicne bolezni. Kot pravilno navaja pritožba tudi sama kombinacija vzroka invalidnosti ne izhaja iz mnenja izvedenke medicinske stroke in ga je v takšnem razmerju določilo sodišče samo, ki za to nima ustreznega (medicinskega) znanja.

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

17. K pritožbi tožeče stranke:

18. Iz navedenih razlogov, ker je tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijanih odločb prvega toženca z dne 15. 6. 2009 in z dne 23. 2. 2009 neutemeljen, tožnica neuspešno uveljavlja, da je vzrok invalidnosti tudi za preostalih 25 % izključno v vzročni zvezi z ortopedskimi kroničnimi bolečinami oziroma smiselno v celoti zaradi poklicne bolezni in ne vztraja več, da gre za poškodbo pri delu, o čemer je odločilo sodišče prve stopnje v II. točki izreka.