Jedro

Podani so vsi zakonski pogoji, ki opravičujejo podaljšanje zadržanja pritožnika na varovanem oddelku SVZ brez njegove privolitve. Pri pritožniku gre za hudo duševno motnjo, to je za blago duševno manjrazvitost, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti kakor tudi sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Njegova begavost ima za posledico, da huje ogroža svoje zdravje in življenje, saj prihaja do dehidracije, podhladitve v zimskem času, je brez hrane, pijače, neustrezno oblečen glede na vremenske razmere ter ne jemlje predpisane terapije. Podano je tudi hujše ogrožanje zdravja drugih oseb v obliki heteroagresivnosti do sostanovalcev in osebja zavoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu predlagatelja socialnovarstvenega zavoda (SVZ) in nasprotnega udeleženca (pritožnika) zadržalo na varovanem oddelku SVZ za čas do 18. 7. 2026.

2.Pritožnik sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter navaja, da je nepravilen, nezakonit in protiustaven. Sodišče je pomanjkljivo presodilo izvedenske ugotovitve ter brez vsake utemeljitve ugotovilo, da nasprotni udeleženec potrebuje stalni nadzor in varstvo na varovanem oddelku SVZ. Iz izvedenskega mnenja takšne ugotovitve ne izhajajo. Izvedenka je namreč kot ustrezno možnost navedla namestitev na odprtem oddelku zavoda ob povečanem strokovnem nadzoru. Sklicuje se na psihiatrično izvedensko mnenje mag. A. A. z dne 8. 2. 2024 v postopku N 96/2023, v katerem je navedeno, da pritožnik zaradi blage duševne manjrazvitosti ne more biti kaznovan v smislu trajanja izolacije z namestitvijo na varovano enoto SVZ. Nadalje navaja, da ne ogroža svojega življenja in huje ne ogroža svojega zdravja, saj begavost, odhajanje iz zavoda in zanemarjenost sami po sebi ne morejo predstavljati ogrožanja zdravja in življenja. Pritožnik si želi potovati, kar ne pomeni, da je neobvladljiv in da išče nevarnosti. Tudi huje ne ogroža življenja ali zdravja drugih, saj dejanja, ki jih opisuje izvedensko mnenje (je agresiven do bližnjih sovarovancev, uščipne, udari, sovarovanca je napadel z odtrgano leseno ograjo, ugriznil ga je v čelo in povzročil hujšo telesno poškodbo, zaposleno je tiščal v stol, tepel s pestmi, z zobmi vlekel za majico) ne ustrezajo standardu ogrožanja tujega življenja, bodisi se niso zgodili v obdobju zadnjega leta, poleg tega pa pritožnik ni imel možnosti zagovarjati se in podati svojega videnja dogodkov. Nikoli ni davil mačk, ampak jih je le odganjal stran. Tudi ni povzročal hude premoženjske škode, saj za impulzivno metanje obcestnih znakov in uničenje računalnikov tega ni mogoče trditi. Poleg tega določila Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) zahtevajo aktualnost in neposrednost nevarnosti, sodni medicinski zapisi od septembra 2024 in v letu 2025 pa kažejo, da je pritožnik večinoma miren, stabilen in ni samomorilen. Pritožnik je povedal, da ne želi biti pridržan v varovanem oddelku in želi bivati v stanovanjski skupnosti. To je izraz njegove zavestne odločitve in svobodne volje, kar je treba po sodni praksi upoštevati. Izvedensko mnenje tudi ne ugotavlja, da ima nasprotni udeleženec hudo duševno bolezen, zaradi katere bi bili presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja hudo moteni do te mere, da ne bi mogel voljno in zavestno oblikovati odločitve, ali zdravljenje sprejme ali ga odkloni. Zgolj občasna psihična simptomatika razpoloženjske motnje pa ne more utemeljevati najstrožjega režima varovanja. Pritožnik se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 45/2020, v katerem je pojasnjeno, da morajo biti za zadržanje na varovanem oddelku kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr, kar je sodišče spregledalo. Sklicuje se tudi na določila Konvencije o pravicah invalidov, ki izjemno restriktivno določa, kdaj so lahko invalidne osebe zaprte. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter predlog zavoda za podaljšanje zadržanja pritožnika kot neutemeljenega zavrne, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa, je bil pritožniku s sklepom 19. 8. 2024 (list. št. 100 in nasl.) podaljšan ukrep zadržanja na varovanem oddelku SVZ do 18. 7. 2025. Navedeno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo po izvedenem dokaznem postopku na podlagi psihiatričnega izvedenskega mnenja (list. št. 83 in nasl.). V zakonitem roku pred potekom ukrepa je predlagatelj SVZ B., v katerem pritožnik prebiva, podal predlog za podaljšanje zadržanja v varovanem oddelku (list. št. 119) na podlagi obvestila lečeče psihiatrinje dr. C. C., ki je navedla, da je pri pritožniku klinična slika duševne manjrazvitosti z občasnimi vedenjskimi odkloni in heteroagresivnostjo, da ni zmožen obvladovanja lastnih impulzov, ne drži se dogovorov, mišljenje je preprosto, skopo. Glede na klinično sliko in slabše zmožnosti razumevanja, predvidevanja in načrtovanja ter ostalih težav, bi najverjetneje prišlo do vnovičnih težav, v kolikor bi prebival na odprtem oddelku (list. št. 121). Na podlagi predloga je sodišče s sklepom uvedlo postopek, pritožnika pozvalo, da se o predlogu izjavi, mu postavilo pooblaščenko po uradni dolžnosti in postavilo izvedenko psihiatrične stroke. Pritožnik je ponovnemu podaljšanju nasprotoval (list. št. 138). Sodišče je pridobilo psihiatrično izvedensko mnenje, ga vročilo predlagatelju in pritožniku ter opravilo narok, na katerem je zaslišalo pritožnika, D. D. iz SVZ B. ter izvedenko.

5.Pravna podlaga za odločanje o sprejemu oziroma podaljšanju zadržanja osebe v varovanem oddelku SVZ brez privolitve je podana v 75. členu in nadaljnjih ZDZdr ob izpolnitvi šestih pogojev iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr, kar je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v 5. točki obrazložitve. Ker v postopku ni bilo sporno in izhaja tudi iz podatkov sodnega spisa, da je pri pritožniku akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, ter da izpolnjuje druge pogoje za sprejem v SVZ, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva (prva in šesta alineja prvega odstavka 74. člena ZDZdr), je sodišče izvedenko vprašalo glede izpolnjevanja preostalih štirih pogojev po tem členu.

6.Izvedenka je s pritožnikom opravila razgovor ter po preučitvi medicinske dokumentacije podala izvid in mnenje (list. št. 127). Ugotovila je, da je pritožnik do sedaj v Psihiatrični bolnišnici E. potreboval deset hospitalizacij1 ter še tri psihiatrične hospitalizacije v Psihiatrični bolnišnici F., nazadnje od 9. 10. do 17. 10. 2024. Ves čas zdravstvenih psihiatričnih obravnav je v ospredju vedenjska simptomatika blage duševne manjrazvitosti, in sicer begavost in ogrožanje samega sebe, agresija do šibkih in živali, agresija do avtoritet, impulzivnost s poškodovanjem materialnih stvari, občasno pa je prisotna tudi psihična simptomatika razpoloženjske motnje in doživljanja halucinacij. Na vprašanja sodišča je glede pogojev po 74. členu ZDZdr odgovorila, da pritožnik potrebuje stalno oskrbo in varstvo v SVZ na varovanem oddelku. Potrebnega varstva in skrbi ni mogoče zagotoviti na druge načine, saj je v vedenju nepredvidljiv in brez primernega varnega okolja ogroža sebe in druge. Svojega psihiatričnega stanja ne razume in vedenja ne more popravljati. Z medikamentozno terapijo pa vedenjska simptomatika ni dostopna zdravljenju do te mere, da bi lahko zaupali, da bo znal sam poskrbeti zase. Nadalje je ugotovila, da pritožnik ogroža svoje življenje in zdravje, saj odhaja v neznano, daleč, našli so ga zanemarjenega, zbeganega, po telefonu ni bil dosegljiv, ogroža pa tudi druge, saj je ob beganju prosil za denar, prevoz, vznemirjal naključne ljudi, tudi otroke. Je agresiven do bližnjih, sovarovance uščipne, udari, sovarovanca je napadel z odtrgano leseno ograjo, ugriznil ga je v čelo in povzročil hujše telesne poškodbe. Zaposlene je ugriznil, v zaposleno je tiščal stol, tepel je s pestmi, z zobmi je vlekel majico. V izbruhu je poškodoval tudi materialne stvari, impulzivno je metal obcestne znake na cesto in uničil računalnik. Izvedenka je ugotovila, da je ogrožanje posledica psihičnih motenj, to je blage duševne manjrazvitosti, zaradi katere ima pritožnik hudo moteno presojo realnosti in ni sposoben obvladovati svojih ravnanj. Daje sicer vtis, da razume dogovore, vendar se ob kršitvah in ravnanjih izkaže, da jih ni razumel in se jih ne more držati. Njegova psihična oviranost je prevelika. Ugotovila je tudi, da navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj pritožnik ne more bivati zunaj SVZ, doma ne more biti, pa tudi na odprtem oddelku SVZ ne. Vsi ti poskusi bivanja so bili že v preteklih letih, ampak se je zmeraj zgodilo nekaj nepredvidljivega in nevarnega. Bivanje na varovanem oddelku sedaj nanj deluje pomirjujoče, saj mu ne dopušča fantazij, kaj bi lahko počel in kam bi šel. Takšnemu bivanju se je podredil in prilagodil, kar pa ne pomeni, da bi takšna psihična in vedenjska stabilnost še obstajala, ko bi dobil možnost za odhajanje in za lastno organiziranje življenja. Z izvedenskim mnenjem je izvedenka potrdila, da so izpolnjeni tudi preostali štirje pogoji po drugi do peti alineji prvega odstavka 74. člena ZDZdr.

7.Sodišče prve stopnje je na podlagi strokovne izvedenske ocene podalo pravni zaključek, da so podani vsi zakonski pogoji, ki opravičujejo podaljšanje zadržanja pritožnika na varovanem oddelku SVZ brez njegove privolitve. Pri pritožniku gre za hudo duševno motnjo (list. št. 92), to je za blago duševno manjrazvitost (F 70), z obsegom IQ od 50 do 69, kar je na stopnji 9 do 12 let starega otroka. Zaradi navedene duševne motnje ima hudo moteno presojo realnosti kakor tudi sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Njegova begavost ima za posledico, da huje ogroža svoje zdravje in življenje, saj prihaja do dehidracije, podhladitve v zimskem času, je brez hrane, pijače, neustrezno oblečen glede na vremenske razmere ter ne jemlje predpisane terapije. Podano je tudi hujše ogrožanje zdravja drugih oseb v obliki heteroagresivnosti do sostanovalcev in osebja zavoda. Sodišče prve stopnje je ogrožanje natančno povzelo v 11. točki obrazložitve, zato pritožbeno sodišče vsega na tem mestu ne bo ponavljalo. Na podlagi izvedenskih ugotovitev je zaključilo, da pritožnik potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način, ter da navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči izven SVZ. Zato je skladno s prvim odstavkom 77. člena ZDZdr pritožniku pridržanje na varovanem oddelku SVZ podaljšalo še za eno leto.

8.Glede na medicinske podatke v sodnem spisu, ugotovitve izvedenke in njene izpovedbe ob zaslišanju ter izpovedbe pritožnika in zaposlene pri predlagatelju, pritožbeno sodišče z dokazno oceno in odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti soglaša. Tako kot sodišče prve stopnje meni, da so za podaljšanje pridržanja podani zakonski pogoji. Sodišče prve stopnje je na podlagi strokovnih izvedenskih ugotovitev svoje pravne zaključke pravilno oblikovalo ter razloge za njih ustrezno pojasnilo.

9.Pritožba z odločitvijo sodišča in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa ne soglaša, zato je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presodilo pritožbene navedbe. Ne drži, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu brez vsake utemeljitve zatrdilo, da pritožnik potrebuje stalni nadzor in varstvo, ki mu ga lahko zagotovi zgolj namestitev v varovanem oddelku SVZ, in ne drži, da takšen sklep ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Ravno nasprotno. Izvedenka je na šesti strani izvedenskega mnenja izrecno navedla, da pritožnik potrebuje stalno oskrbo in varstvo v SVZ na varovanem oddelku, ter da potrebnega varstva in skrbi ni mogoče zagotoviti na druge načine, ker svojega psihičnega stanja ne razume in vedenja ne more popravljati. V nadaljevanju pritožba nekorektno in selektivno povzema izpovedbe izvedenke ob zaslišanju. Ta je res navedla, da bi bilo smiselno, da se pritožnika spremlja v njegovem funkcioniranju zunaj varovanega oddelka ter se oceni njegovo sodelovanje s pomočjo ljudi, ki mu pomagajo omogočati takšno bivanje v stiku z njegovo družino. Vendar pa je neposredno pred tem izpovedala, da glede na pritožnikovo bivanje v varovanem oddelku v tem letu ne ugotavlja jasnih razlogov, ki bi govorili o tolikšnem izboljšanju, da do ogrožanja sebe in drugih ne bi prišlo. Ocenila je, da je za pripravo in bivanje pritožnika na odprtem oddelku SVZ potrebno storiti več, da bo odločitev za to lahko varna. Šele nato je povzela, kaj bi bilo smiselno storiti. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec potrebuje stalni nadzor in varstvo, kar se mu lahko zagotovi zgolj z namestitvijo v varovanem oddelku SVZ, niso v nasprotju z ugotovitvami in izpovedbo izvedenke. Protispisna je zato tudi pritožbena navedba, da izvedenka ni predlagala podaljšala zadržanja na varovanem oddelku, temveč je kot ustrezno možnost navedla namestitev na odprtem oddelku zavoda.

10.Pritožnik se na dveh mestih sklicuje na psihiatrično izvedensko poročilo psihiatra mag. A. A. z dne 8. 2. 2024 v postopku N 96/2023. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je bilo v predhodnem postopku mnenje s strani navedenega izvedenca izdelano, vendar je sodišče v istem predhodnem postopku naknadno postavilo izvedenko G. G., njeno izvedensko mnenje pa je bilo podlaga za podaljšanje tožnikovega pridržanja s sklepom 19. 8. 2024. Poleg tega je sodišče v tem konkretnem postopku podaljšanja ponovno naložilo izdelavo psihiatričnega izvedenskega mnenja in na njega pravilno oprlo svojo odločitev, zato ni bilo videti razlogov, da bi ga moralo soočati z drugimi izvedenskimi mnenji.

11.Nadalje pritožnik v pritožbi navaja, da ni ogrožal svojega življenja in huje ogrožal svojega zdravja. Pritožbeno sodišče lahko pritrdi pritožbi, da begavost sama po sebi ne pomeni takšnega ogrožanja, ki bi bilo podlaga za sprejetje ukrepa, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Vendar pa sta tako izvedenka v izvedenskem mnenju kot sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, kar vse izhaja tudi iz podatkov sodnega spisa v predhodnih postopkih, ugotovila, da pri pritožniku zaradi begavosti vselej pride do določenih posledic (zanemarjenost, zbeganost, nedosegljivost, dehidracija, podhladitev, podhranjenost, poti v tujino, iskanje s policijo), kar vodi do nepredvidljivih in za njega nevarnih situacij, v katerih ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje. Dalje tudi pritožnikovim pritožbenim trditvam glede hudega ogrožanja zdravja drugih ljudi ni mogoče pritrditi. Heteroagresivnost, ki je ugotovljena v postopku do sovarovancev v zavodu, ko jih uščipne, udari, enega je napadel z utrgano leseno ograjo, ugriznil ga je v čelo in povzročil hujšo telesno poškodbo, zaposleno je tiščal v stol, tepel je s pestmi, z zobmi vlekel majico, zagotovo predstavljajo hujše oblike fizičnega nasilja. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da ne ustrezajo standardu hujšega ogrožanja zdravja in celo življenja drugih oseb, saj mora v družbenem in socialnem okolju obstajati ničelna toleranca do vsakršnega nasilja. Poleg tega ne drži, da se nasprotni udeleženec o omenjenih dogodkih ni imel možnost izjasniti, zagovarjati in podati videnja svojih dogodkov. Izvedensko mnenje, v katerem so bila navedena ravnanja zapisana, mu je bilo vročeno po pooblaščenki, tako da je imel vpogled v njega. Za tem je bil zaslišan pred sodiščem in se je imel možnost o navedenih dogodkih izjasniti, tako da mu pravica do izjave ni bila prekršena. Glede pritožbene navedbe, da nikoli ni davil mačk, ampak jih je le odgnal stran, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je dogodek z mačko pritožnik povsem ravnodušno opisal ob zdravljenju v PB F., in sicer, da jo je hotel božati in je bil do mačke nasilen, ker ga je hotela opraskati. Nadalje ni res, da ni jasno, na kakšni podlagi je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da je bil agresiven do sostanovalcev, saj navedeno izhaja iz izvedenskega mnenja. Njegovo agresivno ravnanje je potrdila tudi D. D., ko jo je sodišče zaslišalo. Ne drži torej, da s sostanovalci ni imel nasilnih konfliktov.

12.Pritrditi gre pritožbi, da zakonsko merilo po 75. členu ZDZdr zahteva aktualno in neposredno nevarnost in mora sodišče v tem postopku prvenstveno ugotavljati, ali obstojijo pogoji za nadaljnje pridržanje predvsem iz okoliščin v zadnjem letu pridržanja, vendar navedeno ne pomeni, da sodišče ni dolžno pritožnikovega stanja celovito oceniti kot izhaja iz podatkov sodnega spisa in medicinske dokumentacije. Zato vendarle ne gre spregledati, da je bil pritožnik že trinajstkrat hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici, da se mu je stanje, ko je bil izven psihiatrične bolnišnice ali varovanega oddelka SVZ, zaradi nezmožnosti spoštovanja dogovorov z njegove strani vselej tako občutno poslabšalo, da je bil ponovno hospitaliziran ali pa nameščen v varovani oddelek SVZ. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil pritožnik tudi v zadnjem letu heteroagresiven do te mere, da je moral biti hospitaliziran v PB F. zaradi vedenjske izravnoteženosti. Sodišče prve stopnje je ob povedanem časovni standard pravilno upoštevalo.

13.Pogoj ogrožanja po 74. členu ZDZdr je podan alternativno, torej, če oseba ogroža svoje življenje, ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih. Ker je ugotovljeno, da pritožnik huje ogroža druge, je pogoj po tej točki podan. Pritrditi gre pritožniku, da je izrazil željo, da ne želi biti pridržan, vendar ne drži, da je to posledica njegove zavestne in razumne odločitve. Izvedenka je namreč jasno ugotovila, da pritožnik svojega psihičnega stanja ne razume in vedenja ne more popravljati. Ne drži dalje, da izvedensko mnenje ne ugotavlja, da ima nasprotni udeleženec hudo duševno bolezen, zaradi katere bi bila presoja realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja hudo motena do te mere, da ne bi mogel voljno in zavestno oblikovati svoje odločitve ali lahko zdravljenje sprejme ali ga odkloni. Izvedensko mnenje je v tem delu jasno. Tožnik uvida v svoje psihično stanje nima in svojega vedenja ne more popravljati, zato tudi ne more oblikovati zavestne odločitve glede svojega zdravljenja. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene, odločitev sodišča pa temelji na strokovnih izvedenskih ugotovitvah. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da zgolj občasna psihična simptomatika razpoloženjske motnje ne more utemeljevati najstrožjega režima varovanja, vendar navedeno v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj pritožnik nima psihične simptomatike razpoloženjske motnje, ampak ima hudo duševno bolezen blage duševne manjrazvitosti, pri čemer ta trenutek njegova psihična simptomatika ne utemeljuje bivanja izven primernega varnega okolja kot izhaja iz izvedenskega mnenja. Izvedenka je ugotovila, da bivanje na varovanem oddelku na pritožnika sedaj deluje pomirjujoče, hkrati pa tudi, da navedeno ne pomeni, da bi takšna psihična in vedenjska stabilnost še obstajala, ko bi dobil možnost za ponovno beganje in lastno organiziranje življenja. Na navedene ugotovitve ne more vplivati niti dejstvo, da od sredine maja 2021 do sredine leta 2023 ni bil hospitaliziran.

14.Pritožbeno sodišče se je seznanilo tudi s pritožbenimi navedbami v zvezi s Konvencijo o pravicah invalidov in pojasnjuje, da glede na to, da so v konkretnem primeru podani vsi pogoji za podaljšanje zadržanja pritožnika na varovanem oddelku SVZ, takšne navedbe pravilne odločitve sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti.

15.Ob povedanem je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbene navedbe pa so v celoti neutemeljene.

16.Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr zavrnilo.

-------------------------------

1

Iz psihiatričnega izvedenskega mnenja v predhodnem postopku (list. št. 83) izhaja, da je bila prva hospitalizacija že v letu 1999.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 74, 74/1, 74/1-1, 74/1-2, 74/1-3, 74/1-4, 74/1-5, 74/1-6, 75, 77, 77/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.