Jedro

Točen datum motilnega ravnanja ni nujna sestavina tožbenega zahtevka za motenje posesti, ki je, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, dajatveni, se ga pa lahko, skladno s sodno prakso, oblikuje tudi na način, kot ga je tožnik: poleg vzpostavitve prejšnjega stanja in prepovedi nadaljnjega motenja se zahteva zaradi specifikacije zahtevka ugotovitev načina motenja posesti. Obdobje, v katerem naj bi prišlo do motenja posesti, je le v spremljajočem ugotovitvenem delu zahtevka navedeno dejstvo. Z razširitvijo časovnega obdobja, v katerem naj bi prišlo do motenja posesti, tožnik ni spremenil istovetnosti zahtevka, pač pa le navedbo. Na določila 184. člena ZPP oprta presoja prvostopenjskega sodišča, da tožnik s tem ni spremenil tožbe, je pravilna.

Neposredni posestnik posest izgubi le, če neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo (prvi odstavek 30. člena SPZ) po svoji volji. Če posestnik neodvisno od svoje volje začasno ne more izvrševati dejanske oblasti, posesti ne izgubi.

Z odstranitvijo 11-tih železnih nosilcev, pokritih s folijo, pa čeprav le delno in kljub dotrajanosti plastične folije, ter s prekopom zemlje, s čemer je bila uničena zelenjava, ki je še bila v zemlji, in sicer v izmeri 12 x 4 m, je vsekakor prišlo do take spremembe dejanskega stanja, ki nima le pravni, ampak tudi ekonomski in praktični pomen. Ne gre za le neznatno spremembo stanja, ki nima praktičnega pomena; ekonomski interes tožnika za varstvo posestnega stanja je izkazan.

Bistvo zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja je v vzpostavitvi takega posestnega stanja, kot je bilo pred motilnim dejanjem. Toženec mora tožniku zagotoviti, da bo nemoteno obdeloval (sam ali po drugih) površino 12 x 4 m na mestu, kjer jo je prej in da bo na tej površini 11 železnih obokov v velikosti, kot je bila pred odstranitvijo, ter UV plastično folijo za prekritje železnih nosilcev. Ni nujno, da toženec namesti iste nosilce in folijo, kot jih je odstranil; lahko jih nadomesti z enakovrednimi (ali boljšimi).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožena strank je dolžna tožeči stranki povrniti 229,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnika v njegovi zadnji, mirni in dejanski posesti zelenjavnega vrta na jugozahodnem delu parc. št. 420/1 k. o. ... s tem, da je 9. 3. 2021 z vrta odstranil plastenjak, sestavljen iz 11 polkrožnih železnih nosilcev in nanje nameščene UV plastične folije, vse v izmeri 12 x 4 m, in odstranil vse vrtnine, ki so se nahajale na območju plastenjaka ter površino prerahljal in zasejal s semenom trave (točka I izreka); tožencu je naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da v roku osmih dni namesti plastenjak, sestavljen iz 11 polkrožnih železnih nosilcev in nanje nameščeno UV plastično folijo, vse v izmeri 12 x 4 m, ter tožniku izroči v posest površino vrta, ki se je nahajal pod plastenjakom (točka II izreka); tožencu je prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi motilnimi dejanji posegati v posest tožnika (točka III izreka); v presežku je zahtevek zavrnilo (točka IV izreka) in tožencu naložilo povrnitev 1.110,15 EUR stroškov tožnika.

2. Pritožuje se toženec iz „vseh pritožbenih razlogov“, višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno naj ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ne strinja se s sodiščem, da popravek zatrjevanega obdobja motilnega ravnanja ne predstavlja spremembe tožbe. Tožnik ne more spreminjati zahtevka glede časa storitve motilnega dejanja in obdobje, v katerem naj bi bilo storjeno, razširiti na podlagi navedb toženca o tem, kdaj je bilo dejanje storjeno. Sodišče je zato kršilo drugi odstavek 184. člena in 185. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker gre za spremembo tožbe, s katero se ni strinjal, je sodišče ne bi smelo dopustiti in bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, in sicer poizvedb pri Policijski postaji Brežice o tem, ali in kdaj je policija obravnavala pravdni stranki v medsebojnih sporih in ni vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Brežicah ZSV 43/2021, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priča A. A. je neverodostojna, saj je v bistvenem delu izpovedala drugače, kot je trdil tožnik. Z zaključkom sodišča o tem, kaj je bilo na vrtu, se ne more strinjati, saj iz nobene fotografije ni razvidno, da bi imel tožnik na vrtu zimsko solato, motovilec, črno redkvico, blitvo in česen. Priči B. B. in A. A. sta dopuščali možnost, da je na fotografiji razviden por, kot je zatrjeval toženec in torej ni res, da bi priče potrdile navedbe tožnika. Vztraja, da je tožnik prostovoljno opustil posest vrta in plastenjaka, zato ni upravičen do posestnega varstva. Nobena priča ni potrdila, da bi tožnik vrt uporabljal tudi pozimi 2020. To, da je imel tožnik ves čas neke vrtnine, še ne pomeni, da je dejansko uporabljal vrt oziroma ga imel v posesti. Priča A. A. tožnika ni videla, da bi delal na vrtu, saj je bila pri njem zgolj enkrat na mesec, njena izpovedba ni bila prepričljiva. Tožnik na vrt vse od jeseni 2020 dalje ni več zahajal in vrta ni obdeloval, tudi ni prihajal po zelenjavo niti ni skrbel za plastenjak, ki je bil že skoraj v celoti odkrit, saj je bila folija raztrgana in uničena. Ker je na vrtu ostalo le nekaj pora, je utemeljeno štel, da je tožnik prenehal izvrševati dejansko oblast nad vrtom, da je torej opustil posest tega dela nepremičnine. Vrt je bil zapuščen in zaraščen, tako je bila opustitev posesti navzven nedvoumno manifestirana. Izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je na vrtu ostala tudi druga povrtnina in ne le por in da tožnik ni opustil posesti vrta. Tožnik ne more s tem, da je morda zadnji dan pred odhodom v bolnišnico prišel na vrt, dokazati zadnjo mirno in dejansko posest, saj enkratni obisk glede na pretekle mesece ne pomeni, da ima tožnik posest. Ker je tožnik opustil posest, ni šlo za protipravno motilno dejanje. Razen tega je nastala le neznatna sprememba dejanskega stanja, ki ne pomeni motenja posesti. Ker je sodišče napačno ugotovilo elemente za nudenje pravnega varstva tožniku, je napačno odločilo tudi glede vrnitve v prejšnje stanje. Po prejemu izpodbijanega sklepa je ugotovil, da je konstrukcija poškodovana, folija pa še dodatno raztrgana oziroma je tožnik del folije uporabil za pokrivanje drv. Zato vzpostavitev prvotnega stanja ni mogoča. Ker ravnanje ne more pomeniti motilnega dejanja, je napačna tudi odločitev glede prepovednega zahtevka in glede stroškov postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo obširno zavrača navedbe pritožbe in pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa. Poudarja, da ni imel nobene volje in želje, da bi prenehal z obdelovanjem in koriščenjem vrta ter da so to potrdili tudi izvedeni dokazi. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, katere podlaga je 33. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sklep je utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

6. Med pravdnima strankama ni (več) sporno, da je toženec skupaj s svojo partnerko 9. 3. 2021 s parcele, ki je v solasti pravdnih strank, odstranil plastenjak in posadil travo.

7. Točen datum motilnega ravnanja ni nujna sestavina tožbenega zahtevka za motenje posesti, ki je, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, dajatveni, se ga pa lahko, skladno s sodno prakso, oblikuje tudi na način, kot ga je tožnik: poleg vzpostavitve prejšnjega stanja in prepovedi nadaljnjega motenja se zahteva zaradi specifikacije zahtevka ugotovitev načina motenja posesti. Obdobje, v katerem naj bi prišlo do motenja posesti, je le v spremljajočem ugotovitvenem delu zahtevka navedeno dejstvo. Z razširitvijo časovnega obdobja, v katerem naj bi prišlo do motenja posesti, tožnik ni spremenil istovetnosti zahtevka, pač pa le navedbo. Na določila 184. člena ZPP oprta presoja prvostopenjskega sodišča, da tožnik s tem ni spremenil tožbe, je pravilna, pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zaradi nestrinjanja toženca s spremembo tožbe zavrniti, pa zmotno.

8. Izvedeni so bili vsi za presojo zahtevka relevantni dokazi. Predhodni medsebojni očitki in spori pravdnih strank ter njuno vedenje za odločitev o motenjskem sporu niso odločilna dejstva, zato sodišče utemeljeno ni izvajalo dokazov v zvezi s tem.

9. Izvedene dokaze je sodišče prve stopnje ocenilo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP; naredilo je celostno, življenjsko logično dokazno oceno. Pritožba je s poudarjanjem posameznih, iz konteksta iztrganih izjav v postopku zaslišanih prič in strank ter razlago fotografij v spisu, ni v ničemer omajala. Splošno znano je, da se v zimskem času na vrtovih ne dela, vsaj ne veliko, in jasno je, da človek, še zlasti starejši (tožnik je bil marca 2021 star 81 let), ki čaka na operacijo kolka, ne more delati na vrtu. Zato bi bilo tudi, če tožnik res ne bi vse od jeseni 2020 do marca 2021 bil na vrtu, bilo zelo vprašljivo, ali je opustil posest vrta. Neposredni posestnik namreč posest izgubi le, če neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo (prvi odstavek 30. člena SPZ) po svoji volji. Če posestnik neodvisno od svoje volje začasno ne more izvrševati dejanske oblasti, posesti ne izgubi. Razen tega je tožnik dokazal, da je najmanj enkrat pred odhodom v bolnišnico prišel na vrt in nobenega razloga ni, da mu sodišče ne bi verjelo, da je pobral motovilec in neuporabno solato. Da na vrtu ni bilo le nekaj pora, kot zatrjuje toženec, pač pa tudi motovilec in druga zelenjava (višje sodišče prepozna blitvo), dokazuje fotografija 1 v prilogi B7, torej fotografija, ki jo je v spis vložil toženec. Na fotografiji, ki jo je v spis vložil tožnik (priloga A13), pa je česen ali por. Da je na tej fotografiji por ali česen, je izpovedala tudi priča A. A., ki jo toženec neutemeljeno označuje za neverodostojno. Izpovedala je, da je pomagala pri delu na tem vrtu in je vsako leto sejala čebulo, solato, motovilec, paradižnik, krompir, fižol, skratka povrtnino. Na zaslišanju v letu 2022 je najprej povedala, da je nazadnje sejala „lani ali predlani, nekje v jeseni“, torej jeseni 2020 ali 2021, nato pa je izrecno vprašana potrdila resničnost izpovedbe tožnika, da sta jeseni 2020 posadila česen in motovilec. Nobenega notranjega nasprotja ni v taki izpovedbi, niti ne nasprotja z izpovedbo tožnika. Resničnost tožbenih trditev o tožnikovi posesti dela parcele, na katerem je bil vrt, pokrit s plastenjakom, so potrdili s svojimi skladnimi izpovedbami tožnik, priči B. B. in A. A., pa tudi v spis vložene fotografije. Tako je imelo sodišče prve stopnje za zaključek, da je bil vrt v posesti tožnika, podlago v izvedenih dokazih, medtem ko toženčeve trditve, da je tožnik posest vrta prostovoljno opustil, ki jih je potrdila le njegova partnerka, ostali izvedeni dokazi pa ne, sodišča ne prepričajo. Ker je izpovedba priče B. B., da je imel tožnik na vrtu vedno neke vrtnine, kot je že obrazloženo, potrjena z drugimi dokazi, trditve pritožbe, da priča tožnika ni mogla videti pri delu na vrtu, zaključkov sodišča prve stopnje ne omajejo.

10. Tožniku je torej uspelo dokazati, da je, predno je toženec s partnerko odstranil plastenjak in prekopal zemljo pod njim, imel na tem delu parcele dejansko oblast in je presoja, da je šlo za motilno dejanje, materialnopravno pravilna. Z odstranitvijo 11-tih železnih nosilcev, pokritih s folijo, pa čeprav le delno in kljub dotrajanosti plastične folije, ter s prekopom zemlje, s čemer je bila uničena zelenjava, ki je še bila v zemlji, in sicer v izmeri 12 x 4 m, je vsekakor prišlo do take spremembe dejanskega stanja, ki nima le pravni, ampak tudi ekonomski in praktični pomen. Ne gre za le neznatno spremembo stanja, ki nima praktičnega pomena; ekonomski interes tožnika za varstvo posestnega stanja je izkazan.

11. Materialnopravno pravilna, skladna s 34. členom SPZ in postavljenim tožbenim zahtevkom, je tudi odločitev, da mora toženec vzpostaviti prejšnje stanje in da se mu prepoveduje v bodoče s takimi ali podobnimi motilnimi dejanji posegati v tožnikovo posest. Bistvo zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja je v vzpostavitvi takega posestnega stanja, kot je bilo pred motilnim dejanjem. Toženec mora tožniku zagotoviti, da bo nemoteno obdeloval (sam ali po drugih) površino 12 x 4 m na mestu, kjer jo je prej in da bo na tej površini 11 železnih obokov v velikosti, kot je bila pred odstranitvijo, ter UV plastično folijo za prekritje železnih nosilcev. Ni nujno, da toženec namesti iste nosilce in folijo, kot jih je odstranil; lahko jih nadomesti z enakovrednimi (ali boljšimi).

12. Ker je tožnik uspel s tožbenim zahtevkom, je pravilna odločitev, da mu mora toženec povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odmere stroškov pritožba ne izpodbija obrazloženo.

13. V pritožbi uveljavljanih kršitev ni. Tudi nobene kršitve, na katere je dolžno višje sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora tožniku povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške, ki jih je imel z vložitvijo odgovora na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo po stroškovniku na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT): 375 točk po tar. št. 22/1 OT in 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT; vrednost točke je 0,6 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15-dnevni paricijski rok. Če toženec stroškov v postavljenem roku ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje do plačila dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. člen in 378. člen Obligacijskega zakonika).