Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni dovolj dokazov za očitek obtoženca, da je kršil določilo čl. 45/I ZTVCP. Pešec, ki je n cesti, ob kateri je na obeh straneh polje, prišel sredi decembra ob 23.15 uri iz poljske poti pred obtoženčevo vozilo, za obtoženca ni bi pričakovana ovira in je bil njegov prihod torej za obtoženca povsem nepredvidljiv. Zato je bil utemeljeno oproščen.

Izrek

Pritožba pomočnice okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega V. R. iz razloga po 3. točki 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/II in I KZ. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka. Proti navedeni sodbi se je pritožila pomočnica okrožnega državnega tožilca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj pritožbeno sodišče obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja po obtožbi in mu izreče pogojno obsodbo. Višji državni tožilec svetnik J. S. je predlagal ugoditev pritožbi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema utemeljen zaključek prvostopenjskega, da obtožencu ni mogoče očitati, da je v času obravnavane nesreče kršil določilo čl. 45/I ZTVCP. Sodišče prve stopnje je namreč dovolj utemeljilo, zakaj pešec za obtoženca ni bil pričakovana ovira in da je bil prihod na cesto za obtoženca povsem nepredvidljiv. Pešec je namreč prečkal cesto tam, kjer je ne bi smel, saj tam ni prehoda za pešce, pa še vinjen je bil. Nesreča se je zgodila dne 19.12.1996 ob 23.15 uri (ne ob 13.15, kot je pomotoma navedeno v izreku sodbe), torej sredi noči, na delu ceste, kjer je na večji razdalji na obeh straneh ceste polje, obtoženec pa naj bi prišel s poljske poti. Obtoženec je vozil z nižjo hitrostjo od dovoljene. Glede na te okoliščine je zaključek sodišča prve stopnje, da pešec za obtoženca ni bil pričakovana ovira, vsekakor utemeljen in zato obtoženčevo ravnanje ni v vzročni zvezi z nesrečo, saj zaradi oškodovančeve kršitve cestno prometnih predpisov obtoženec nesreče ni mogel preprečiti. Pritožničine pritožbene navedbe, da ni res, da so na navedenem odseku ceste pešči povsem nepričakovani, ker tam vzdolž ceste vodi pot, po kateri se sprehajajo ljude, vodijo na sprehod pse in po njej vozijo kolesarji, bi bile utemeljene, če bi se nesreča zgodila podnevi, v mraku ali pa v zgodnjih večernih urah. Ker pa je do nesreče prišlo pozno ponoči, sredi decembra, to je ob 23.15 uri, pa tam takih sprehajalcev ni bilo mogoče pričakovati, pa tudi nihče jih ne omenja. Zato so pritožbeni očitki v zvezi z neprilagojeno hitrostjo glede na ugotovljene razmere neprepričljivi in neutemeljeni. Sodišče druge stopnje torej zaključke prvostopenjskega sodišča glede tega, da ni zadosti dokazov za ugotovitev obtoženčeve krivde (str. 4 sodbe), v celoti sprejema. Zato ugotavlja, da je pritožba pomočnice okrožnega državnega tožilca neutemeljena. Ker ni našlo nobenih kršitev določb materialnega ali procesnega zakona, na kar je pazilo po uradni dolžnosti po I. odst. 383. čl. ZKP, je sodišče druge stopnje potrdilo izpodbijano sodbo.