Jedro

Smisel in namen kaznovanja po določbi 33. člena ZIZ je v tem, da se vpliva na voljo dolžnika v primerih, ko je uspeh izvršilnega postopka odvisen od ravnanj, ki so v oblasti samega dolžnika (razkritje premoženja). Kljub uporabi pojma „kazen“, pa ne gre za kaznovanje, temveč za izvršilno sredstvo v širšem pomenu. Določba 31. člena ZIZ je jasna in določa, da se omogoči upniku v izvršilnem postopku, da pride do poplačila svoje terjatve, torej do uresničitve svoje pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Namen denarne kazni v tem primeru je vplivati na voljo dolžnika, da vendarle opravi tisto ravnanje, ki je nujno potrebno zaradi učinkovitega varstva upnika

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku izreklo denarno kazen v višini 200,00 EUR, ki jo je dolžan plačati na račun sodišča v roku 30. dni od prejema sklepa.

2. Zoper sklep vlaga laično pritožbo dolžnik in navaja, da je v zvezi z vabilom na narok 14. 9. 2015 poklical po telefonu in povedal, da se nahaja v Srbiji na obisku pri prijateljici, ter da je bolan. Ker nima urejenega zdravstvenega zavarovanja ni mogel poiskati zdravstvene pomoči, denarja za plačilo zdravnikov pa nima. Oseba na sodišču mu je odgovorila, da pošlje po elektronski pošti opravičilo, kar je tudi storil. Ni pa imel možnosti skeniranja, zato je opravičilo poslal nepodpisano. Ni res, da ni dostavil seznama premoženja, kot to navaja sodišče v sklepu, poudarja pa, da razen golega življenja nima nobenega premoženja. Nima zaposlitve in se preživlja od danes do jutri, kakor zna. Enako nima denarja za sodno takso.

3. Upnik ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ.

6. Dolžnik v pritožbi trdi, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da ni na poziv sodišča v roku, ki ga je določilo sodišče, predložil seznam premoženja. Te trditve niso pravilne, saj dolžnik v roku v skladu z odredbo o premoženju sodišču ni dostavil seznama premoženja (je pa seznam premoženja poslal sodišču prve stopnje že po izteku roka). Iz sklepa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje z odredbo z dne 15. 1. 2014 dolžniku odredilo predložitev seznama premoženja, dolžnik pa je 6. 3. 2014 zaprosil sodišče, da mu sporoči, kateri znesek je potrebno plačati po navedeni odredbi in na kateri račun. Iz spisa nadalje izhaja, da je dolžnik šele 11. 2. 2015 sodišču posredoval izpolnjen obrazec v zvezi s seznamom premoženja, kar je prepozno. Vendar ne glede na to, je sodišče izreklo dolžniku denarno kazen zaradi nepristopa na narok, na katerega je bil pravilno vabljen, opravičljivih razlogov za neudeležbo pa ni izkazal. 7. V skladu s osmim odstavkom 31. člena ZIZ sodišče v primeru, kadar dolžnik ne pride na narok, na katerega je bil v redu vabljen oziroma če na naroku oziroma v seznamu iz prvega odstavka tega člena ne navede popolnih in resničnih podatkov o svojem premoženju, kaznuje z denarno kaznijo po določbi 33. člena ZIZ. V skladu z drugim odstavkom 33. člena ZIZ sodišče lahko izreče denarno kazen fizični osebi do 10.000,00 EUR, po četrtem odstavku 33. člena ZIZ pa se denarna kazen izreče s sklepom sodišča, v katerem mora sodišče določiti rok, dolžnik pa mora v tem roku kazen plačati, rok za plačilo kazni pa ne sme biti krajši od 15. dni in ne daljši od treh mesecev. Po petem odstavku 31. člena ZIZ v primeru, ko dolžnik predloži sodišču po odredbi seznam svojega premoženja, sodišče prve stopnje seznam vroči upniku, ki pa lahko v 15. dneh od vročitve predlaga izvedbo naroka za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Sodišče pa lahko narok razpiše tudi, če dolžnik ne predloži seznama premoženja v roku, ki ga določi sodišče. Zato je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z omenjeno določbo razpisalo dva naroka, in sicer 18. 5. 2015 in 14. 9. 2015, na katerega je bil dolžnik pravilno vabljen, vendar na nobenega od razpisanih narokov ni pristopil. Iz spisa sicer izhaja, da je dolžnik po elektronski poti 14. 9. 2015 ob 11.47 uri, torej pred narokom, ki je bil razpisan istega dne ob 13. uri, poslal obvestilo, da se ni sposoben udeležiti zaslišanja zaradi poškodbe, ki je nastala pri padcu s kolesom. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju postopka omenjeno vlogo dolžnika zavrglo, ker vloga ni bila lastnoročno podpisana. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da si je dolžnik z navedbami v pritožbi v delu, ki se nanaša na podano opravičilo zaradi nepristopa na narok 14. 9. 2015, v nasprotju. Iz njegove elektronske vloge z dne 14. 9. 2015 izhaja, da se zaradi poškodbe (padec s kolesom) ne more udeležiti naroka, medtem ko v pritožbi zoper izpodbijani sklep zatrjuje, da je bil v času naroka v Republiki Srbiji na obisku pri prijateljici in da je bil bolan. Že nasprotujoče si dolžnikove trditve kažejo na to, da se dolžnik naroku sodišča izogiba.

8. Smisel in namen kaznovanja po določbi 33. člena ZIZ je v tem, da se vpliva na voljo dolžnika v primerih, ko je uspeh izvršilnega postopka odvisen od ravnanj, ki so v oblasti samega dolžnika (razkritje premoženja). Kljub uporabi pojma „kazen“, pa ne gre za kaznovanje, temveč za izvršilno sredstvo v širšem pomenu. Določba 31. člena ZIZ je jasna in določa, da se omogoči upniku v izvršilnem postopku, da pride do poplačila svoje terjatve, torej do uresničitve svoje pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Namen denarne kazni v tem primeru je vplivati na voljo dolžnika, da vendarle opravi tisto ravnanje, ki je nujno potrebno zaradi učinkovitega varstva upnika. Ker dolžnik ni pristopil na dva naroka zaradi zaslišanja o svojem premoženju, svojega izostanka pa tudi ni opravičil na način, da bi za trditve o obstoju razlogov, ki preprečujejo prihod na narok dokazal, je odločitev sodišča prve stopnje o izreku denarne kazni skladna z okoliščinami zadeve, predvsem pa s težo kršitve oziroma neupoštevanja odločbe sodišča. Z dolžnikovo pasivnostjo je ovirano upravljanje izvršbe in je zato odločitev sodišča prve stopnje tako v procesnem kot tudi v materialnopravnem smislu pravilna in v skladu z določbama 31. ter 33. člena ZIZ glede na neupoštevanje odredb dolžnika s strani sodišča. 9. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišče prve stopnje po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.