Jedro

Ločitveni upnik si je pri zunajsodni prodaji premoženja dolžan prizadevati doseči najugodnejše unovčenje. Najugodnejše unovčenje ne pomeni le najvišje kupnine, temveč tudi najnižje stroške prodaje predmeta, na katerem ima upnik ločitveno pravico.

Bistveno za odločitev je, kakšno ravnanje je pri prodaji delnic skrbno ravnanje. Šele nato je mogoče odgovoriti na vprašanje, ali način prodaje ustreza takšnemu ravnanju in ali je tožena stranka ravnala skrbno. Skrbnost ravnanja se presoja glede na podatke, ki so ločitvenemu upniku znani ali bi mu morali biti znani v trenutku zunajsodne prodaje. Ravnati mora tako, kot bi ravnal povprečen, razumen ločitveni upnik pri prodaji predmeta ločitvene pravice. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da prodaja delnic sodi v profesionalno dejavnost tožene stranke.

Za presojo skrbnosti ravnanja tožene stranke je ključna pričakovana višina kupnine, ki jo lahko dobi s prodajo delnic, v povezavi s stroški prodaje. Za tožečo stranko bi bila najugodnejša tista prodaja, v kateri bi bil dosežen višji izkupiček po odštetju stroškov prodaje od dosežene kupnine. Takšno prodajo bi morala zasledovati tožena stranka v okviru skrbnosti in v tej smeri bi morala podati trditve v okviru njenega trditvenega bremena. Teh trditev pa ni podala.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za presojo revizije, pobotalo nasprotni terjatvi pravdnih strank v višini 5.433,75 EUR in tožbeni zahtevek v tej višini zavrnilo. Ugodilo je tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 228.516,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa še zahtevek za plačilo 6.081,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 228.516,86 EUR od 29. 10. 2014 do 26. 2. 2015. 2. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 228.516,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: — Tožeča stranka je zastavila delnice pravne prednice družbe L., d. d. pravni prednici tožene stranke N., d. d. — Nad tožečo stranko se je začel stečajni postopek. V stečajnem postopku je tožena stranka prijavila svojo terjatev v višini 7,530.970,19 EUR s pripadki. Terjatev je bila priznana.

— Tožena stranka je 10. 9. 2014 v zunajsodnem postopku uveljavila svojo ločitveno pravico. V zavarovanje dane delnice je prodala ter zanje prejela kupnino v višini 10,699.625,53 EUR. Iz prejete kupnine je poravnala svojo celotno terjatev z obrestmi (skupaj 8,054.847,17 EUR).

— Presežek nad terjatvijo tožene stranke (8,054.847,17 EUR) je znašal 2,644.778,36 EUR, tožena stranka pa je tožeči stranki 28. 10. 2014 vrnila 2,438.526,41 EUR.

— Zunajsodna prodaja delnic je bila opravljena v prodajnem konzorciju na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju pri prodaji delnic družbe L., d. d. z dne 24. 5. 2013, Dodatka št. 1 z dne 17. 4. 2014, Pogodbe o odvetniških storitvah z dne 21. 8. 2013 in Aneksa št. 1 z dne 17. 4. 2014. V te pogodbe je tožena stranka vstopila kot pravna naslednica N., d. d..

7. Tožeča stranka je zahtevala plačilo preostanka razlike med prejeto kupnino, ki jo je tožena stranka dobila na podlagi zunajsodne prodaje delnic, ki so bile predmet ločitvene pravice, in višino svojega dolga do tožene stranke. Trdila je, da tožena stranka neupravičeno zadržuje 206.251,95 EUR, zahtevala pa je tudi zakonske zamudne obresti od prepozno plačanega zneska 2,644.778,36 EUR, ki v skupni višini znašajo 28.346,23 EUR.

8. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov, povezanih s prodajo (stroški prodaje v prodajnem konzorciju). Tožena stranka je trdila, da so ji z zunajsodno prodajo delnic nastali stroški v višini 235.046,33 EUR. Svojo pravico do poplačila stroškov prodaje je utemeljevala na drugem odstavku 167. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 226. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Presodilo je, da prodaja delnic v konzorciju s pomočjo svetovalca ne predstavlja nujnega in neposrednega stroška, povezanega z unovčenjem posebne stečajne mase. Kot takšne je opredelilo le stroške, povezane s poročilom o oceni vrednosti in skrbnim pregledom družbe L., d. d., v višini 5.433,75 EUR. Na tej podlagi je toženi stranki naložilo plačilo 228.516,86 EUR, kar predstavlja presežek nad dolgom tožeče stranke in zakonske zamudne obresti od prepozno nakazanega preostalega zneska. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo drugega odstavka 167. člena SPZ. Pojasnilo je, da mora upnik, ki zunajsodno prodaja premoženje, ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika (prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in presodilo, da tožena stranka ni bila skrbna ter da ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede navedb, da so bili sporni stroški prodaje upravičeni.

10. V reviziji tožena stranka sodišču druge stopnje očita zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj njegove sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Očitek je povsem pavšalen in že zato neutemeljen. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, zakaj je zavzelo stališče, da stroški prodaje v konkretnem primeru niso bili potrebni, drugostopenjska sodba je obrazložena in se jo da preizkusiti.

11. Prvi odstavek 282. člena ZFPPIPP določa, da ločitveni upnik, ki ima po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, zaradi plačila terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, to pravico obdrži tudi po začetku stečajnega postopka. Ločitvenemu upniku ločitvene pravice iz prvega odstavka tega člena in terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, ni treba prijaviti v stečajnem postopku, temveč jo lahko uveljavi zunajsodno v skladu s splošnimi pravili, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico (drugi odstavek 282. člena ZFPPIPP).

12. Za zunajsodno prodajo premoženja, zavarovanega z ločitveno pravico, se tako uporabljajo pravila SPZ o zunajsodni prodaji zastavljene stvari. Drugi odstavek 167. člena SPZ glede navedenega določa, da lahko zastavni upnik v primeru, da zavarovana terjatev ni poravnana ob zapadlosti, proda zastavljeno premičnino1 na javni dražbi ali po morebitni borzni ali tržni ceni. Zastavni upnik iz izkupička prodaje poplača svojo celotno terjatev skupaj z obrestmi in stroški, morebitni presežek pa mora izročiti zastavitelju.

13. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali stroški prodaje v prodajnem konzorciju sodijo med stroške, ki jih našteva 226. člen ZFPPIPP. Zavzelo je stališče, da ne gre za stroške, ki bi bili neposredno povezani s prodajo. Sodišče druge stopnje pa je presojalo, ali so bili ti stroški nujni oziroma potrebni v smislu skrbnosti tožene stranke pri prodaji. Presodilo je, da tožena stranka v tej smeri ni podala zadostnih trditev.

14. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi bila uporaba 226. člena ZFPPIPP (ki določa potrebne stroške, ki jih stečajno sodišče odobri stečajnemu upravitelju za prodajo premoženja, ki sodi v posebno razdelitveno maso) v konkretnem primeru neustrezna, ni utemeljen. Že sodišče druge stopnje je pojasnilo, da to na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj drugega odstavka 167. člena SPZ, za uporabo katerega se zavzema tudi revidentka, ni mogoče razlagati tako, da je upnik upravičen do povračila vsakršnih stroškov, ki so mu nastali pri zunajsodni prodaji zastavljenega premoženja. Na nasprotovanje uporabi določbe 226. člena ZFPPIPP Vrhovno sodišče tako ni odgovarjalo, saj revidentka s tem očitkom ne izpodbija argumentov sodišča druge stopnje.

15. Ločitveni upnik si je pri zunajsodni prodaji premoženja dolžan prizadevati doseči najugodnejše unovčenje.2 Najugodnejše unovčenje ne pomeni le najvišje kupnine, temveč tudi najnižje stroške prodaje predmeta, na katerem ima upnik ločitveno pravico. Pri tem je zasledovanje najugodnejšega unovčenja še toliko bolj pomembno, saj je tožeča stranka v stečajnem postopku, kar pomeni, da višina stroškov prodaje (skupaj z višino dobljene kupnine za delnice) neposredno vpliva na stečajno maso in na višino poplačila preostalih stečajnih upnikov. V tem obsegu je pritožbeno sodišče presojalo skrbnost ravnanja tožene stranke. Presojalo je, ali je ravnala dovolj skrbno, ko je prodala delnice v prodajnem konzorciju.

16. Tožena stranka stališče sodišča druge stopnje, da bi morala pri izvedbi postopka zunajsodne prodaje ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, kot ji to nalagajo splošna pravila obligacijskega prava (6. člen OZ), napačno razume kot presojo skrbnosti v smislu odškodninskega prava. V obravnavanem primeru ne gre za odškodninsko razmerje in tudi ne za presojo krivde tožene stranke. Tudi sodišče druge stopnje skrbnosti ravnanja tožene stranke ni razlagalo v luči odškodninskega prava. Gre namreč za skrbnost udeležencev obligacijskih razmerij (vseh obligacijskih razmerij, ne le odškodninskih). Določba 6. člena OZ določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja), pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti pa morajo ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Navedena določba se ne uporablja le za odškodninska razmerja. Iz določbe same jasno izhaja, da se uporablja v vseh obligacijskih razmerjih, prav tako na to kaže tudi njena uvrstitev med temeljna načela obligacijskega prava.

17. V obravnavanem primeru je bistveno za odločitev, kakšno ravnanje je pri prodaji delnic skrbno ravnanje. Šele nato je mogoče odgovoriti na vprašanje, ali način prodaje ustreza takšnemu ravnanju in ali je tožena stranka ravnala skrbno. Skrbnost ravnanja se presoja glede na podatke, ki so ločitvenemu upniku znani ali bi mu morali biti znani v trenutku zunajsodne prodaje. Ravnati mora tako, kot bi ravnal povprečen, razumen ločitveni upnik pri prodaji predmeta ločitvene pravice.3 Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da prodaja delnic sodi v profesionalno dejavnost tožene stranke. Tožena stranka je prodajo delnic, ki so bile predmet njene ločitvene pravice, opravila s sodelovanjem v prodajnem konzorciju. Trdi, da naj bi šlo za ustaljeno poslovno prakso pri prodaji paketa delnic ter da je na tak način lahko dosegla višjo ceno, kot če bi delnice prodajala samostojno na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.

18. Za presojo skrbnosti ravnanja tožene stranke je ključna pričakovana višina kupnine, ki jo lahko dobi s prodajo delnic, v povezavi s stroški prodaje. Za tožečo stranko bi bila najugodnejša tista prodaja, v kateri bi bil dosežen višji izkupiček po odštetju stroškov prodaje od dosežene kupnine. Takšno prodajo bi morala zasledovati tožena stranka v okviru skrbnosti in v tej smeri bi morala podati trditve v okviru njenega trditvenega bremena. Gre torej za navedbe, da je tožena stranka s sodelovanjem v prodajnem konzorciju kljub visokim stroškom prodaje dosegla kupnino, ki je tudi po odštetju teh stroškov višja, kot če bi delnice prodala na drug način, ki sicer vključuje nižje stroške prodaje. Teh trditev pa ni podala, kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje. Tekom postopka je zatrjevala le, da je s prodajo v prodajnem konzorciju iztržila višjo kupnino, kot če bi delnice prodajala samostojno na borzi, kar drži, saj je prodaja delnic v prodajnem konzorciju z vidika višine kupnine nedvomno najugodnejša. Vendar pa, kot je bilo obrazloženo, ni bistvena le višja kupnina, temveč tudi višina stroškov prodaje. Glede slednjih pa tožena stranka ni ne trdila ne dokazovala, kakšni bi bili, če bi delnice prodajala samostojno na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.

19. Tožena stranka nima prav, ko trdi, da je bilo trditveno in dokazno breme glede navedb, da sporni stroški prodaje niso bili upravičeni, na tožeči stranki. Tožeča stranka je bila v postopku dolžna dokazati, da je dobljena kupnina za delnice, ki so bile predmet ločitvene pravice, presegala terjatev tožene stranke, ki je bila z ločitveno pravico zavarovana, na toženi stranki pa je bilo breme, da poda trditve in dokaze glede upravičenosti teh stroškov, glede na njen ugovor, da presežka ni dolžna vrniti, ker je upravičena do povrnitve stroškov, nastalih s prodajo v zavarovanje terjatve danih delnic. Navedbe tožene stranke niso bile takšne, da bi na tožečo stranko prenesla procesno dokazno breme.

20. Tožena stranka v reviziji trdi še, da ni bila prvotna podpisnica pogodb, na podlagi katerih so bili svetovalci upravičeni do provizij oziroma iz katerih izhaja njena zaveza, da nosi sporne stroške. V ta razmerja je vstopila kot pravna naslednica. Drži, da navedeno stališče sodišča druge stopnje glede skrbnosti tožene stranke smiselno pomeni, da bi morala odstopiti od pogodb, s katerimi se je zavezala delnice prodati v prodajnem konzorciju. Vendar pa tožena stranka ni pojasnila (in tega ni storila niti v reviziji, v kateri takšnemu stališče nasprotuje), kakšne posledice bi nastale, če bi od pogodb odstopila. Ni navedla, kaj bi odstop povzročil, in ni trdila, da bi zaradi tega trpela negativne posledice.

21. Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), zato je Vrhovno sodišče sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1 Določba 167. člena SPZ se uporablja tudi za prodajo zastavljenih delnic. Podrobneje glej dr. Miha Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, komentar k 189. členu SPZ, str. 789. 2 Glej dr. Andrej Berden, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, komentar k 167. členu SPZ, str. 729 in 730, Ljubljana 2004. 3 Tako tudi dr. Nina Plavšak, Prodaja premoženja v stečajnem postopku, Pravni letopis, 2016, str. 19, glede presoje skrbnosti ravnanja pri zunajsodni prodaji premoženja.