Jedro

Pogodbeni stranki sta enotna in celo nujna sospornika v zvezi z zahtevki za neveljavnost njune pogodbe.

Tožnici in prvemu tožencu je bila v postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč, zaradi katere so bili njihovi stroški zastopanja po odvetniku nižji (36. člen ZodvT).

Glede slabe vere drugega toženca, ki je pogoj za utemeljenost izbrisne tožbe, je sodišče prepričljivo razlogovalo, da je bil drugi toženec družinski prijatelj prvega toženca in tožnice; da se je z njima večkrat videval (s prvim tožencem sta vzdrževala redne stike, obe družini sta se obiskovali, prvi toženec pa je med delom v Nemčiji tudi dalj časa bival pri drugemu tožencu) in bil seznanjen, da sta bila tožnica in prvi toženec v času nakupa stanovanja leta 1992 poročena ter sta živela v skupnem gospodinjstvu; ter da je bil kot oseba nemškega rodu upoštevajoč nemško ureditev v zavedanju, da sodi vse v zakonu pridobljeno premoženje v skupno premoženje zakoncev, če ni predporočne pogodbe.

Vprašanje (ne)veljavnosti dogovora je predhodno vprašanje za odločitev o izbrisni tožbi. Posledično lahko tožnica na podlagi tretjega odstavka 181. člena ZPP v pravdi, v kateri uveljavlja zahtevek po izbrisni tožbi, oblikuje z namenom dosege učinka pravnomočnosti tudi vmesni ugotovitveni zahtevek. Četudi se je izbrisna tožba izkazala za neutemeljeno, takšna meritorna odločitev ne more odrekati tožnici pravnega interesa kot procesne predpostavke za vmesni ugotovitveni zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi prve tožene stranke in druge tožene stranke zoper sodbo se zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (tj. v I. in II. točki ter v stroškovnem delu) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prva in druga tožena stranka sami krijta svoje stroške v postopku s pritožbo zoper sodbo.

III. Pritožbi prve tožene stranke zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

IV. Odločitev o stroških v postopku s pritožbo zoper sklep se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je ničen dogovor o priznanju dolga, o podaljšanju zapadlosti in o ustanovitvi hipoteke, z datumom 20. 6. 2008, sklenjen med drugim tožencem kot upnikom in prvim tožencem kot dolžnikom in zastaviteljem (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Nadalje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe hipoteke pod Dn 3764/2008 Okrajnega sodišča na Vrhniki (sedaj ID pravice/zaznambe 000) pri tožnici solastnem deležu 1/2 nepremičnine, ID znak 000, posamezni del št. 9, v stavbi št. 1046, k. o. X (ID 000), v zavarovanje glavnice 131.243,69 EUR s pripadki v korist imetnika - drugega toženca, ter da se izbriše vknjižba hipoteke ID pravice/zaznambe 000, ki je bila vpisana pod Dn št. 3764/2008 pri tožnici pripadajočem solastninskem deležu v višini 1/2 na nepremičnini z ID znakom 000, posamezni del št. 9, v stavbi št. 1046, k. o. X (ID 000) (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). V presežku je tožbeni zahtevek tožnice zoper drugega toženca (v zvezi z ugotovitvijo neveljavnosti vknjižbe hipoteke na celotni nepremičnini, opisani pod II/1. izreka) zavrnilo (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Zavrnilo je tudi zahtevek po izbrisni tožbi zoper prvega toženec (IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter zahtevek zoper oba toženca, da sta dolžna solidarno plačati tožnici znesek 131.243,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2008 do plačila (V. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). S sklepom je zavrglo zahtevek, da so pravni posli v obliki notarskega zapisa notarja ... opr. št. SV - 797/08 z dne 5. 11. 2008 nični. Glede stroškov je odločilo, da krije vsaka stranka svoje.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 6. 2014 odločilo, da se prvega toženca delno oprosti plačila sodne takse za postopek pred pritožbenim sodiščem, in sicer za znesek 2.237,00 EUR (I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje). Prvemu tožencu je naložilo plačilo sodne takse za pritožbo v višini 100,00 EUR po poteku roka, določenega v plačilnem nalogu, ki je sestavni del tega sklepa (II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje). V presežku je zahtevo prvega toženca iz naslova taksne oprostitve zavrnilo (III. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje) in odločilo, da bo neplačani del sodne takse sodišče prisilno izterjalo (IV. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje).

3. Zoper sodbo se pritožujeta prvi in drugi toženec. Prvi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge z prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek v I. točki zavrže, v II. točki pa zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita bistveno kršitev postopka, ker je za osnovo svoje obrazložitve vzelo kazensko sodbo, ki še ni pravnomočna. Navedeno naj bi kazalo na pristranskost sodišča. Nadalje meni, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti dogovora o priznanju in o podaljšanju zapadlosti ter ustanovitvi hipoteke z dne 20. 6. 2008. Tožbeni zahtevek o izbrisni tožbeni namreč že vsebuje ugotovitev o neveljavnosti pravnega posla, na podlagi katerega je bila opravljena vknjižba. Sicer meni, da je ta del zahtevka tudi nedoločen, ker iz njega ni razvidno, na kateri dolg se nanaša in za hipoteko na kateri nepremičnini. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo toženca za enotna sospornika glede zahtevka po I. točki izreka. Če bi bilo takšno sosporništvo podano, bi narekovalo enako odločitev za oba toženca tudi glede zahtevka po izbrisni tožbi. Sodišču prve stopnje očita tudi ugotavljanje zastaranja mimo trditvene podlage strank, kar naj bi utemeljevalo obstoj bistvene kršitve postopka. Glede dokazne ocene meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedbam tožnice, priče S. ter tožničinih sinov, ne pa izpovedbam tožencev. Pojasnjuje, da je bila izpovedba zaslišanih prič identična, očitno naučena ter prilagojena koristi tožnice. Prvi toženec je pojasnil, da je bil zaradi finančne stiske v zadregi pred sinovoma, zato jima o tem ni razlagal, niti jih ni želel s tem obremenjevati. Priča S. pa ima do njega zamere, saj je bila pred tem v odnosu s prvim tožencem, nato pa je začela prijateljevati s tožnico in se z njo pred izpovedovanjem uskladila. Glede neverodostojnosti prič se je prvi toženec opredelili v svoji vlogi z dne 8. 1. 2014. Graja tudi stroškovno odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške. Opozarja, da je tožnica z zahtevkom zoper prvega toženca v pretežnem delu propadla (uspela je le z zahtevkom na ugotovitev ničnosti dogovora). Posledično bi moralo odločitev o stroških v tem delu opreti na tretji odstavek 154. člena ZPP in tožnici naložiti, da prvemu tožencu povrne nastale pravdne stroške. Priglaša stroške s pritožbo.

4. Drugi toženec izpodbija odločitev v ugodilnem delu, tj. v I. in II. točki izreka, in v stroškovni odločitvi, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvenstveno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti kot vrednost spora znesek 3.500,00 EUR, četudi ta ni naveden, in na tej podlagi odmeriti sodno takso za pritožbo. Nadalje meni, da predstavlja sodba v izpodbijanem delu odločitev presenečenja, ker sodišče strank ni opozorilo na možnost drugačne pravne kvalifikacije in jima ni dalo pobude za dopolnitev svoje trditvene podlage. Navaja, da je v roku vložil hipotekarno tožbo, kar bi sodišče prve stopnje lahko preverilo v času do izdaje svoje sodbe po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje namreč ni preverjalo, ali je kazenska sodba Okrajnega sodišča na Vrhniki I K 45831/2011 sploh pravnomočna, kljub oporekanju tožencev, da temu ni tako. Meni, da tožnica ni navedla pravno odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala ničnost dogovora in s tem ugotovitveni zahtevek. Prav tako ni vložila izpodbojne tožbe. V nadaljevanju izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o njegovi slabi veri in pojasnjuje svojo dobro vero ter se sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Meni, da sodišče prve stopnje svojih zaključkov ni utemeljilo, temveč je zaključek o slabovernosti drugega toženca gradilo na slabi veri prvega toženca. Posledično uveljavlja obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo zahtevek tožnice, ker je po lastni volji (pre)oblikovalo tožbeni zahtevek iz ugotovitvenega v oblikovalnega. Nadalje je ugotavljalo zastaranje terjatve iz zavezovalne pogodbe, čeprav stranke navedb v tej smeri niso podale, s čimer je kršilo 7. člen ZPP. Meni, da tožnica v tem postopku nima pravnega interesa za zahtevek po prvi točki izreka. Še posebej zato, ker bi lahko dosegla, da pogodba ne bi imela učinka zoper njo v višini njene terjatve, če bi pravočasno vložila tožbo na izpodbijanje toženčevih pravnih dejanj. Meni tudi, da vprašanje (ne)dobrovernosti drugega toženca sploh ni pravno pomembno za odločitev o navidezni pogodbi (pri tem se sklicuje na sodbo II Ips 420/2007). Za ugoditev zahtevku na tej trditveni podlagi bi morala namreč tožnica dokazati, da prvi in drugi toženec sploh nista imela namena skleniti dogovora o priznanju dolga, podaljšanju zapadlosti in ustanovitvi hipoteke. Izpodbija zaključek o fiktivnosti dolga in ustanovitvi hipoteke. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je namreč v celoti propadla z denarnim zahtevkom za plačilo 131.243,69 EUR s pripadki. Vrednost spora v delu, s katerim je delno uspela, ni določljiva, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Določba prvega odstavka 108. člena ZPP namreč ne velja, če nepopolno tožbo vloži odvetnik. Ker je tožnica propadla z zelo velikim delom svojega zahtevka, bi moralo sodišče odločiti o vrnitvi stroškov drugemu tožencu. Opozarja tudi, da iz odločitve ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje upoštevalo stroške sodnega tolmača. Analitično je tožničin uspeh glede I. in II. točke polovičen, glede III., IV. in V. točke pa ničen. Priglaša stroške s pritožbo.

5. Zoper sklep o delni oprostitvi plačila sodne takse za pritožbo se pritožuje prvi toženec. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prav in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da prvega toženca v celoti oprosti plačila sodne takse, podredno pa mu omogoči obročno plačilo v desetih zaporednih mesečnih obrokih oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo relevantna dejstva, da pa je zmotno uporabilo določbo 11. člena Zakona sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1).(2) Priglaša stroške s pritožbo.

6. Pritožba prvega toženca in pritožba drugega toženca zoper sodbo sta neutemeljeni, pritožba prvega toženca zoper sklep pa je utemeljena.

O pritožbi prvega toženca zoper sodbo

7. Prvi toženec neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da sta toženca glede zahtevka za ugotovitev ničnosti njunega dogovora enotna sospornika. Kot sopogodbenika sta namreč v takšnem materialnopravnem razmerju, da je vsebina njune pogodbe nujno enaka za oba in njena morebitna ničnost nujno obstoječa za oba ali za nobenega. Da sta pogodbeni stranki enotna in celo nujna sospornika v zvezi z zahtevki za neveljavnost njune pogodbe, je tudi ustaljeno stališče v sodni praksi in v pravni teoriji. Razlogovanje prvega toženca, da bi moralo biti enotno sosporništvo podano tudi v zvezi zahtevkom za izbrisno tožbo, je materialnopravno neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je za takšno tožbo pasivno legitimiran (zgolj) tisti, v korist katerega se je opravila neveljavna vknjižba. To je v obravnavani zadevi drugi toženec.

8. Neutemeljeno je tudi ugovarjanje, da tožnica nima pravnega interesa za tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti takšnega dogovora. Vprašanje njegove (ne)veljavnosti je predhodno vprašanje za odločitev o izbrisni tožbi. Posledično lahko tožnica na podlagi tretjega odstavka 181. člena ZPP v pravdi, v kateri uveljavlja zahtevek po izbrisni tožbi, oblikuje z namenom dosege učinka pravnomočnosti tudi vmesni ugotovitveni zahtevek. Četudi se je izbrisna tožba izkazala za neutemeljeno, takšna meritorna odločitev ne more odrekati tožnici pravnega interesa kot procesne predpostavke za vmesni ugotovitveni zahtevek. Takšen zahtevek je pri izbrisni tožbi nujen za njeno sklepčnost (primerjaj besedilo prvega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1).(3) Če ta nima ugotovitvenega in dajatvenega dela, je treba namreč tožbeni zahtevek, ki zasleduje izbris neveljavne vknjižbe, zavrniti. Vmesni ugotovitveni zahtevek tudi ni nedoločen. Iz njega jasno izhaja, na kateri dogovor se nanaša. Povzemanje njegove vsebine v zahtevek ni potrebno za njegovo identifikacijo.

9. Neutemeljeno je nadalje opozarjanje prvega toženca, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage strank ugotovilo zastaranje terjatve. Sodišče prve stopnje je razlogovalo o zastaranju terjatve (zgolj) v okviru dokazne ocene kot o argumentu, ki utrjuje njegov dejanski zaključek. Življenjsko in posledično prepričljivo je namreč navedlo, da je zatrjevano ravnanje drugega toženca, ki naj bi s spornim dogovorom odložil zapadlost terjatve, nelogično tudi zato, ker prvi toženec na podlagi takšnega dogovora ničesar ni vrnil, prav tako ničesar ni plačal do konca glavne obravnave v tej zadevi in to navkljub temu, da je v tem obdobju prišlo do zastaranja terjatve. Če bi drugi toženec želel sodno uveljavljati svojo terjatev, bi namreč toženec lahko ugovarjal zastaranje. Sodišče prve stopnje je zato razumno upoštevalo, da bi vsak upnik ob dolžni skrbnosti pazil na potek takšnega zastaralnega roka. Neutemeljenost obravnavanih pritožbenih navedb pa izhaja že iz dejstva, da tožnica v tem postopku ne vtožuje terjatev, ki bi bile podvržene zastaranju, temveč je oblikovala ugotovitveni in stvarnopravni zahtevek, ki ne zastarata.

10. Neutemeljen je nadalje očitek o obstoju bistvene kršitve postopka, ker je sodišče prve stopnje v svojo obrazložitev vključilo ugotovitev o obsodbi prvega toženca za overitev lažne vsebine, ki še ni pravnomočna. Toženec ne konkretizira v pritožbi, katero pravilo pravdnega postopka naj bi bilo s tem kršeno. Tudi sicer velja pojasniti, da je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo ugotovilo pravilno. Navedlo je namreč, da gre za odločitev prvostopenjskega sodišča. Dejstvo, da takšna obsodba še ni pravnomočna, vpliva zgolj na dokazno moč takšnega indica znotraj sicer celovite in popolne dokazne ocene sodišča prve stopnje. Vprašanje pravnomočnosti kazenske obsodbe bi bilo relevantno zgolj v primeru, ko bi sodišče prve stopnje v tej pravdni zadevi odločalo o t. i. identičnem dejanskem stanu, kot je to počelo kazensko sodišče, in pri tem izdalo obsodilno sodbo (primerjaj 14. člen ZPP). Zgolj v takšnem primeru bi bilo namreč pravdno sodišče vezano na takšno pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V obravnavani zadevi pa ne gre za takšen identičen dejanski stan. Že sodišče prve stopnje je izrecno izpostavilo, da vpis hipoteke, ki je predmet te pravde, ni predmet obtožnega akta v tej kazenski zadevi. Pojasnilo je, da je bil prvi toženec za takšno kaznivo dejanje obsojen v zvezi z lažno navedbo, da je izključni lastnik stanovanja, s čimer je dosegel vknjižbo lastninske pravice na stanovanju (ki je na podlagi delitve skupnega premoženja do polovice tožničin) v celoti na svoje ime.

11. Prvi toženec očita sodišču prve stopnje tudi, da se ni opredelilo do njegove dokazne graje izpovedb prič v postopku. Vendar takšnemu očitku ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi opravilo celovito in popolno dokazno oceno. To pomeni, da je z metodo analize posameznih dokazov in njihove ocene v povezavi z drugimi dokazi navedlo sintetične dokazne zaključke. Iz razlogov sodišča prve stopnje na strani 4 je razvidno, da je tožnici, njenima sinovoma ter priči S. poklonilo vero, ker so njihove izpovedbe notranje in zunanje medsebojno skladne. Pri tem se je opredelilo tudi do okoliščin, v katerih so se seznanile s posredovanimi podatki, in s stvarnimi in razumnimi razlogi pojasnilo, zakaj jih šteje za verodostojne. Sodišče druge stopnje posledično nima dvoma v pravilnost dokazne ocene, ki je podprta s kohezivnim indičnim sklepanjem in je vsebovana v točki 3 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. V izogib ponavljanju se zato takšnim razlogom pridružuje in se na tem mestu nanje zgolj sklicuje.

12. Prvi toženec tudi neutemeljeno graja stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je sicer v tem delu res zmotno razlogovalo o uspehu pravdnih strank. Kljub temu je odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške, pravilna. Tožnica je namreč zoper prvega toženca uspela zgolj z ugotovitvenim zahtevkom. Z zahtevkom po izbrisni tožbi ter z dajatvenim zahtevkom za plačilo odškodnine v višini 131.243,69 EUR pa je propadla. Četudi odločitev o denarnem zahtevku ni terjala izvajanja dokaznega postopka, je vendarle imela visoko vrednost spora, ki je vplivala na višino nastalih stroškov postopka in posledično bistveno vplivala na uspeh v postopku. V skladu z drugim odstavkom 161. člena ZPP in ob pravičnem upoštevanju vseh okoliščin primera je zato uspeh tožnice v razmerju do prvega toženca enotretjinski, uspeh prvega toženca pa dvotretjinski. V konkretnem primeru je treba upoštevati tudi, da je bila tožnici in prvemu tožencu v postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč, zaradi katere so bili njihovi stroški zastopanja po odvetniku nižji (glej 36. člen ZOdvT). Iz sredstev sodišča pa je bil za tožnico izplačan glede na celotno vrednost nastalih pravdnih stroškov relativno visok denarni znesek za kritje stroškov sodnega tolmača (tj. 2.404,14 EUR in 101,59 EUR), medtem ko je prvi toženec predhodno kril zgolj 101,59 EUR stroškov za sodnega tolmača (te je sodišče druge stopnje upoštevalo pri izračunu tudi v razmerju do prvega toženca, ker sta bila prvi in drugi toženec glede zahtevka za ugotovitev ničnosti enotna in nujna sospornika). Odmera stroškov za tožnico in prvega toženca (pri čemer je sodišče druge stopnje v razmerju do prvega toženca upoštevalo zgolj polovico tožničinih pravdnih stroškov, ker je drugo polovico njenih stroškov v zasledovanju čim bolj pravične stroškovne odločitve upoštevalo pri odločanju o zahtevku v razmerju do drugega toženca), tako pokaže, da bi bila razlika v korist prve tožene stranke zgolj 59,82 EUR.

13. Tožnici se namreč zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči (z odločbo BPP 2701/2011 z dne 30. 12. 2011) izplača nagrada za odvetniške storitve iz državnega proračuna. To v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT)(4) pomeni, da se odmera opravi po 36. členu, in ne po 12. členu ZOdvT. Tožnici je nastal tako strošek 335,40 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT), 309,60 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT), 141,90 EUR iz naslova 22-odstotnega DDV od vsote predhodnih zneskov (tar. št. 6007 ZOdvT) ter 2.404,14 EUR (sklep na list. št. 60 sodnega spisa) in 101,59 EUR (sklep na list. št. 147 sodnega spisa) za sodnega tolmača (tožnici pa ni nastal sicer priglašen strošek sodne takse za postopek, ker je bila s sklepom z dne 24. 1. 2012 oproščena plačila sodnih taks). Skupaj je tako tožnici nastalo 3.292,63 EUR pravdnih stroškov oziroma v razmerju do prvega toženca polovični znesek v višini 1.646,32 EUR.

14. Prvemu tožencu, ki je mu je bila ravno tako dodeljena brezplačna pravna pomoč s sklepom BPP 336/2012 z dne 24. 4. 2012, je nastal strošek 335,40 EUR nagrade za postopek, 309,60 EUR nagrade za narok, 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov (tar. št. 6001 ZOdvT), 146,30 iz naslova 22-odstotnega DDV od vsote predhodno navedenih zneskov in 101,59 EUR za sodnega tolmača (sklep na list. št. 147 sodnega spisa). Prvemu tožencu je tako nastalo 912,89 EUR stroškov.

15. Glede na predhodno obrazložen pravdni uspeh prvega toženca in tožnice v razmerju do njega bi bila torej tožnica upravičena do 548,77 EUR (1.646,32 EUR x 1/3), prvi toženec pa do 608,59 EUR (912,89 EUR x 2/3). Po medsebojnem pobotu bi moral prvi toženec plačati tožnici 59,82 EUR. Takšen rezultat kaže, da je odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, v razmerju do prvega toženca pravilna.

16. Glede na to, da prvi toženec s pritožbo ni uspel, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sám (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

O pritožbi drugega toženca zoper sodbo

17. Očitek o izdaji sodbe presenečenja v obravnavani zadevi ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost pogodbe zaradi njene navideznosti na podlagi trditev tožnice, podanih v njeni prvi pripravljalni vlogi, da zatrjevani dolg prvega toženca do drugega toženca sploh ni obstajal in da sta toženca sporen dogovor sklenila zgolj zato, da bi izigrala tožnico. Na podlagi takšnih trditev bi bila tožena stranka ob dolžni skrbnosti morala predvideti tudi možnost materialnopravne subsumpcije tožničinega zahtevka za ugotovitev ničnosti pod določbe 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(5) o navidezni pogodbi. Sankcija za takšno pogodbo je namreč prav tako njena neučinkovitost, sodna praksa pa v takšnem primeru dopušča zahtevke za ugotovitev ničnosti pogodbe. Pritožbene navedbe o potrebi po oblikovanju izpodbojnega zahtevka zato niso utemeljene. Da bi sodišče prve stopnje po lastni volji preoblikovalo tožbeni zahtevek iz ugotovitvenega v oblikovalnega, iz procesnega gradiva ne izhaja, zato ni mogoče pritrditi očitku o prekoračitvi tožbenega zahtevka.

18. Sodišče prve stopnje je zaključek o ničnosti dogovora oprlo na dejanske ugotovitve, da dolg prvega toženca do drugega toženca ne obstaja in da sta toženca sporen dogovor o priznanju dolga in ustanovitvi hipoteke sklenila zgolj zato, da bi preprečila tožnici pridobitev deleža na skupnem premoženju, ustvarjenem v zakonski zvezi s prvim tožencem. Toženca sta torej dejansko želela, da pogodba velja le v očeh drugih, zanju pa ne učinkuje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženca nista uspela dokazati obstoja dolga prvega toženca do drugega toženca. Ker dolg kot glavna terjatev ni obstajal, pa tudi ustanovitev hipoteke kot akcesorne terjatve ne more učinkovati. Sodišče druge stopnje je že navedlo razloge, zaradi katerih ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje v tem delu, zato jih na tem mestu ne bo ponavljalo. Tudi okoliščina, ki jo izpostavlja drugi toženec, da se je prvi toženec seznanil z drugostopenjsko odločitvijo v zadevi ugotavljanja skupnega premoženja tožnice in prvega toženca (in torej z dejstvom, da ni lastnik spornega stanovanja do celote) šele po sklenitvi spornega dogovora, namreč ne more omajati pravilnosti prvostopenjske dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je upoštevalo številne medsebojno skladne in kohezivne indice, ki po kriterijih stvarnosti in razumnosti utemeljujejo življenjsko prepričljiv zaključek. Takó je med drugim upoštevalo dejstvo (ki ga toženca v pritožbah ne izpodbijata), da je bil dogovor o priznanju dolga in podaljšanju zapadlosti z dne 19. 11. 2007, v katerem je bila prvič zajeta rekapitalizacija zneskov po listinah, datiranih iz predhodnih obdobij (in za obveznosti iz katerih toženca nista predložila nobenih pobotnic o delnih vračilih posamičnih zneskov), le šest dni po dnevu, ko je pooblaščenec prvega toženca prejel prvostopenjsko odločitev, da je tožnica (so)lastnica stanovanja do polovice in v kateri so zavrnjeni vsi ugovori prvega toženca, da je izključni lastnik tega stanovanja. Navedeno tudi po oceni sodišča druge stopnje življenjsko prepričljivo utrjuje dejanski zaključek sodišča prve stopnje.

19. Glede slabe vere drugega toženca, ki je pogoj za utemeljenost izbrisne tožbe, je sodišče prepričljivo razlogovalo, da je bil drugi toženec družinski prijatelj prvega toženca in tožnice; da se je z njima večkrat videval (s prvim tožencem sta vzdrževala redne stike, obe družini sta se obiskovali, prvi toženec pa je med delom v Nemčiji tudi dalj časa bival pri drugemu tožencu) in bil seznanjen, da sta bila tožnica in prvi toženec v času nakupa stanovanja leta 1992 poročena ter sta živela v skupnem gospodinjstvu; ter da je bil kot oseba nemškega rodu upoštevajoč nemško ureditev v zavedanju, da sodi vse v zakonu pridobljeno premoženje v skupno premoženje zakoncev, če ni predporočne pogodbe. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da sporno stanovanje ni posebno premoženje oziroma izključna last prvega toženca oziroma da ta nima razpolagalne sposobnosti glede lastninske pravice na celotnem stanovanju. Zgolj okoliščina, da se je kupoprodajna pogodba za stanovanje glasila na prvega toženca kot kupca (brez navedbe tožnice), v okviru naštetih okoliščin in ob ugovoru slabe vere drugega toženca ne more predstavljati podlage za zaključek o njegovi dobri veri. Za utemeljitev slabe vere je namreč zadostna (že) opustitev ustrezne raziskovalne dolžnosti.

20. Drugi toženec se tudi ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj je prvi toženec predlagal vknjižbo lastninske pravice na sporni nepremičnini v svojo korist do celote hkrati s predlogom za vknjižbo hipoteke na takšni nepremičnini (primerjaj skladne trditve pravdnih strank o dnevu vknjižbe hipoteke v točki 1 in 2 obrazložitve sodbe ter neizpodbijane ugotovitve o datumu vknjižbe lastninske pravice v korist prvega toženca v točki 3 obrazložitve).(6) Ker torej prvi toženec pred vknjižbo hipoteke ni bil vpisan v zemljiško knjigo kot izključni lastnik, drugega toženca v obravnavani zadevi ne more varovati načelo iz 8. člena ZZK-1. 21. Sodišče druge stopnje je na očitke o pomanjkanju tožničinega pravnega interesa za ugotovitev ničnosti takšnega dogovora že odgovorilo v okviru odgovora na pritožbene navedbe prvega toženca, zato se v izogib ponavljanju na tem mestu na takšne razloge zgolj sklicuje, saj drugi toženec ne ponuja drugačnih argumentov za zavrženje tožbe v tem delu.

22. Pritožbene navedbe v zvezi z vložitvijo hipotekarne tožbe s strani drugega toženca na podlagi spornega dogovora niso bistvene za odločitev o pritožbi zoper izpodbijani ugodilni del sodbe. Vprašanje vložitve hipotekarne tožbe je namreč sodišče prve stopnje obravnavalo kot relevantno zgolj pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine, ki ga je nato zavrnilo.

23. V zvezi z nedoločitvijo vrednosti spora za nedenarne zahtevke prvi toženec zmotno meni, da bi moralo sodišče tožbo v tem delu zavreči brez pozivanja stranke k dopolnitvi. Določba (tedanjega) drugega odstavka 108. člena ZPP, v skladu s katero pozivanje ni bilo potrebno v primeru, ko je bila stranka zastopana v postopku po odvetniku, je bila razveljavljena z ustavno odločbo U-I-200/09-14 z dne 20. 5. 2010, tj. še pred vložitvijo tožbe v obravnavani zadevi 24. 10. 2011. Sodišče prve stopnje sicer zmotno ni zaznalo potrebe po dopolnitvi tožbe. Ker pa na nepopolnost tožbe v tem delu ni opozorila niti tožena stranka, se v pritožbi na takšno pomanjkljivost ne more več sklicevati.

24. Glede na to, da ravno višina denarnega zahtevka ni terjala izvajanja dokaznega postopka, bi bila - kot že predhodno pojasnjeno - pravilna odločitev o povrnitvi stroškov glede na uspeh. Upoštevajoč, da je tožnica zoper drugega toženca uspela z dvema zahtevkoma od treh - tj. z ugotovitvenim zahtevkom in z zahtevkom po izbrisni tožbi, propadla pa je z odškodninskim zahtevkom, bi bila sprememba odločitve v škodo drugega toženca. Takšen zaključek je utemeljen tudi ob upoštevanju višine stroškov, ki je nastala tožnici in drugemu tožencu (upoštevajoč njuna stroškovnika na list. št. 153 in 153b). Prvi je v razmerju do drugega toženca, kot že pojasnjeno v točki 13 te obrazložitve, nastalo 1.646,32 EUR stroškov. Drugemu tožencu pa je nastalo skupaj 3.174,44 EUR stroškov (1.288,30 EUR nagrade za postopek - tar. št. 3100 ZOdvT, 1.189,20 EUR nagrade za narok - tar. št. 3102 ZOdvT, ki se v skladu s sedaj ustaljeno sodno prakso priznava v enkratnem znesku, ne glede na število opravljenih narokov v zadevi, 20,00 EUR stroškov poštnih in telekomunikacijskih storitev - tar. št. 6002 ZOdvT, 549,45 EUR iz naslova 22-odstotnega DDV od vsote predhodnih zneskov, 101,59 EUR stroškov za sodnega tolmača in 25,90 EUR kilometrine). Glede na enotretjinski uspeh bi bil torej drugi toženec upravičen do povračila 1058,15 EUR stroškov, tožnica pa glede na dvotretjinski uspeh do povračila 1097,55 EUR. Po medsebojnem pobotanju pa bi moral drugi toženec plačati tožnici 39,40 EUR. Glede na prepoved reformatio in peius zato sodišče druge stopnje tudi v razmerju do drugega toženca ni poseglo v stroškovno odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (359. člen ZPP).

25. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbo drugega toženca kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na pritožbene navedbe o odmeri sodne takse sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, ker za odločitev v zadevi niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26. Ker drugi toženec s pritožbo ni uspel, mora svoje stroške v postopku s pritožbo kriti sám (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep

27. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o predlogu prvega toženca za oprostitev plačila sodnih taks 8. 6. 2014, tj. pred odločitvijo ustavnega sodišča U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014, s katero je bilo ugotovljeno, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Do odprave ugotovljenega neskladja se prvi v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. V skladu s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS(7) (ki sicer ureja učinkovanje razveljavitvenih odločb ustavnega sodišča, smiselno pa se uporablja tudi za učinkovanje njegovih ugotovitvenih odločb), pa se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

28. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe organa. Posledično ni ugotavljalo, ali bi bil do takšne pomoči upravičen, temveč je odločalo zgolj o delni oprostitvi sodnih taks. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi prve tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje zaradi ugotavljanja, ali bi bil prvi toženec upravičen do prejema denarne socialne pomoči in ali je torej utemeljen njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek v celoti.

29. Glede na razveljavitev izpodbijane odločitve, sodišče druge stopnje ni odločalo o stroških v postopku s pritožbo zoper sklep (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 58/2003 in nasl..

(4) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl..

(5) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(6) Drugi toženec je prerekal v postopku pred sodiščem prve stopnje ter v pritožbenem postopku zgolj s strani tožnice zatrjevano dejstvo, da je do vknjižbe hipoteke prišlo na podlagi notarskega zapisa notarja ... Zatrjeval je, da je bila sporna hipoteka vknjižena na podlagi spornega dogovora z dne 20. 6. 2008. (7) Ur. l. RS, št. 15/1994 in nasl..