Jedro

Izhodišče za presojo o dovoljenosti revizije tožeče stranke je v konkretnem primeru tisti del sodbe sodišča druge stopnje, v katerem je tožena stranka uspela v pritožbenem postopku. To je tisti del te sodbe, v katerem je pravnomočno zavrnjen del denarnega tožbenega zahtevka zaradi spremembe dajatvenega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo ter naložilo toženi stranki plačilo 7.477,62 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek v znesku 897,33 EUR s pripadki je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo. Po sodbi sodišča druge stopnje mora tožena stranka tožeči stranki plačati (le) 546,00 EUR s pripadki, medtem ko je tožbeni zahtevek za znesek razlike med 7.477,62 EUR s pripadki in 546,00 EUR s pripadki (to je za znesek 6.931,62 EUR s pripadki), po tej sodbi pravnomočno zavrnjen.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila. Revizijskemu sodišču v odgovoru predlaga, naj revizijo zavrne.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

7. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). Pri določitvi vrednosti spornega predmeta se upošteva le vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP), ne pa tudi vrednost obresti, pravdnih stroškov, pogodbenih kazni in drugih postranskih terjatev, razen če se te ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP).

8. Izhodišče za presojo o dovoljenosti revizije tožeče stranke je v konkretnem primeru tisti del sodbe sodišča druge stopnje, v katerem je tožena stranka uspela v pritožbenem postopku. To je tisti del te sodbe, v katerem je pravnomočno zavrnjen del denarnega tožbenega zahtevka zaradi spremembe dajatvenega dela sodbe sodišča prve stopnje. Del denarnega tožbenega zahtevka, ki je pravnomočno zavrnjen s sodbo sodišča druge stopnje in ki pride v poštev za presojo o dovoljenosti revizije (prim. 7. točko te obrazložitve), je enak znesku 6.931,62 EUR (prim. 2. točko te obrazložitve). Ker tako vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki pride v poštev za presojo o dovoljenosti revizije (prim. 7. točko te obrazložitve), ne presega mejnega zneska iz 490. člena ZPP, revizija ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je zavrglo, skladno določbi 377. člena ZPP.

9. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zaradi česar po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeča stranka pa do povrnitve stroškov revizijskega postopka ni upravičena zato, ker stroški za vsebinski odgovor na nedovoljeno revizijo za pravdo niso potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).