Jedro

Toženka je tožniku poslala dopis, da se v danem roku izjavi o navedbah odvetnika v predlogu za razrešitev z dne 7. 9. 2018. Tožnik je podal odgovor, in sicer z vlogo z dne 29. 10. 2018, vendar se toženka do navedb tožnika ni opredelila oz. je to vlogo štela za brezpredmetno. Kot pravilno opozarja tožnik, je odgovor na poziv poslal pravočasno, toženka pa je že pred prejemom njegovega odgovora (dne 23. 10. 2018) izdala izpodbijano odločbo. Toženka je sicer za tožnikov odgovor na poziv štela vlogo, ki pa jo je prejela dne 18. 10. 2018, torej še preden je bil poziv na izjavo v zvezi s prošnjo odvetnika za razrešitev skupaj s prilogo tožniku sploh vročen. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je navedena vloga urgenca za rešitev njegove prošnje za zamenjavo odvetnika z dne 25. 9. 2018, na katero ni prejel nobenega odgovora. Do navedenega se toženka v odgovoru na tožbo ni opredelila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1751/2017 z dne 23. 10. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se odvetnik A.A. iz Ljubljane, ki je bil z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1751/2017 z dne 19. 7. 2017 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), razreši dolžnosti izvajanja BPP ter se namesto njega določi odvetnica B.B. iz Ljubljane.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka dne 7. 9. 2018 prejela prošnjo odvetnika za razrešitev, v kateri navaja, da mu tožnik očita načrtno neaktivnost. Dopisi tožnika so po navedbah odvetnika žaljivi in polni neutemeljenih očitkov. Glede na navedeno je odvetnik ocenil, da je prišlo do izgube zaupanja v njegovo delo. Zato je predlagal, da se ga razreši zastopanja tožnika v kazenskem postopku. Toženka je z navedenim seznanila tožnika in ga pozvala, da se o navedbah odvetnika izjasni. V odgovoru, ki ga je toženka prejela dne 18. 10. 2018, tožnik navaja, da odvetnik z njim ne komunicira, da že pred preklicem pooblastila ni zastopal njega, da pri zastopanju ni bil dovolj angažiran, da ob srečanju spisa sploh ni poznal in da ni opravil nobenega procesnega dejanja. Odvetnik ga je kontaktiral le enkrat preko elektronske pošte, vendar se zaradi zdravstvenega stanja razgovora ni mogel udeležiti, kar je odvetniku sporočil. Navedbe tožnika je odvetnik zanikal. Toženka je po uradni dolžnosti pridobila podatke o izvedenih obravnavah in prisotnosti na njih. Ugotovila je, da so očitki tožnika v smeri neaktivnega zastopanja in zastopanja v nasprotju z odvetniškimi dolžnostmi pavšalni, nekonkretizirani, nedokazani in posledično neutemeljeni. Odvetnik se je udeležil vseh narokov, ki so bili razpisani, nasprotno pa se jih ni udeležil tožnik. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 6. 2018 izhaja, da je tožnik v spis vložil opravičilo za odsotnost, iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 8. 2018 pa izhaja, da je odvetnik povedal, da stika s tožnikom nima in ni seznanjen z razlogi za njegovo odsotnost. Iz navedenega izhaja, da navedbe tožnika v zvezi z neopravo procesnih dejanj, niso utemeljene. Ostale navedbe v zvezi z neaktivnostjo odvetnika, delovanjem v tožnikovo škodo in kršenjem odvetniških dolžnosti pa so pavšalne, nekonkretizirane, deloma nejasne, tožnik pa zanje ne prilaga nobenih dokazov. Navedb odvetnika v zvezi z žaljivimi dopisi in komunikacijo tožnik niti ne zanika. Toženka še doda, da odvetnik kot pravni strokovnjak ni dolžan slediti oziroma upoštevati navodil tožnika pri njegovem zastopanju pred sodiščem. Glede na navedeno je toženka sledila navedbam odvetnika in ugotovila, da odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti iz razlogov, ki so na strani upravičenca. Postavljenega odvetnika je razrešila na podlagi desetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter tožniku v skladu z drugim odstavkom 30. člena ZBPP za izvajanje BPP postavila odvetnico B.B. iz Ljubljane.

3. Tožnik odločitvi toženke oporeka in pojasnjuje, da je dne 25. 9. 2018 toženki poslal prošnjo za zamenjavo odvetnika, na katero ni prejel nobenega odgovora. Prejel pa je poziv št. 1751/2018 z dne 11. 9. 2018, s katerim ga toženka poziva, da se opredeli do navedb odvetnika v zvezi s predlogom za razrešitev. Pozivu predlog odvetnika ni bil priložen, s čimer je toženko seznanil. Dne 26. 10. 2018 je prejel nov poziv s priloženim predlogom odvetnika za razrešitev, na katerega je v roku odgovoril. Kljub temu je toženka že dne 23. 10. 2018 izdala izpodbijano odločbo, kar pomeni, da je izpodbijana odločba preuranjena, saj za njeno izdajo niso bile izpolnjene procesne predpostavke, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Toženka dne 18. 10. 2018 ni prejela odgovora tožnika, ampak urgenco vezano na dopis tožnika z dne 25. 9. 2018, na katerega tožnik ni prejel odgovora. S tem je bila tožniku odvzeta pravica do odgovora, toženka pa v izpodbijani odločbi lažno navaja, da tožnik ne zanika navedb odvetnika A.A. v zvezi z žaljivimi dopisi in komunikacijo. S tem, ko je prošnjo za zamenjavo odvetnika in urgenco tožnika obravnavala kot odgovor na poziv, je bila tožniku odvzeta pravica do postopka razrešitve odvetnika A.A., ki ni v redu opravljal svoje dolžnosti. Odvetnik ni v enem letu izvedel oziroma opravil nobenega procesnega dejanja, za katerega ga je tožnik prosil. Z vsebino spisa sploh ni bil seznanjen, na osebnem razgovoru je bil nepripravljen, zato je moral tožnik urgirati in odvetnika prositi za aktivnost v postopku obrambe. V zadnjem letu ga je odvetnik le enkrat kontaktiral, vendar se razgovora ni mogel udeležiti, s čimer je seznanil odvetnika. Po tem tožnik ni bil več povabljen na razgovor, vse do preklica pooblastila, pa mu odvetnik ni predstavil nobenega načrta obrambe. Odvetnik se je udeleževal narokov, na katere tožnik ni bil vabljen, česar odvetnik na narokih ni nikoli izpostavil. Tudi ni imel pripomb v zvezi z grožnjami sodnika o priporu za tožnika. Tožnik tudi opozarja, da je bil odvetnik z odločbo razrešen šele dne 23. 10. 2018, vendar je že od 6. 9. 2018 zavračal vsakršno komunikacijo s tožnikom, kakor tudi izvedbo procesnih dejanj, ki bi jih moral skladno z zakonskimi določili opravljati še 30 dni po preklicu pooblastila oz. razrešitvi. Za odločanje o neprimernem zastopanju je stvarno pristojna odvetniška zbornica, ki pa o tem še ni odločila. Toženka je izdala izpodbijano odločbo, še preden je tožnik sploh odgovoril na navedbe odvetnika, ki so pavšalne in nekonkretizirane. Kljub temu, da je toženka odvetniku omogočila, da se opredeli do urgence tožnika, pa ta tudi v odgovoru z dne 22. 10. 2018 ni izkazal kakršnekoli žaljive komunikacije, niti ni za to predložil nobenega dokaza. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba napačna, saj odvetnik svojega dela ni opravljal skladno z določili Kodeksa odvetniška etike ter s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, razlogi za to pa niso na strani tožnika, ampak na strani odvetnika. Toženka je s svojo preuranjeno odločbo tožniku odvzela pravico do izbire odvetnika, zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Prosi za povračilo stroškov postopka ter za oprostitev plačila takse.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po desetem odstavku 30. člena ZBPP postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega (deseti odstavek 30. člena ZBPP). Če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka istega člena, se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena (enajsti odstavek 30. člena ZBPP). V tem primeru se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP.

7. Odločitev o razrešitvi odvetnika iz razlogov na prosilčevi strani ima za prosilca posledice, saj pomeni, da prosilec ob drugi razrešitvi odvetnika iz tega razloga izgubi pravico do dodeljene BPP za nazaj (od njene dodelitve), zaradi česar je poleg tega, da ne more več koristiti BPP, dolžan ob uporabi določb 43. člena ZBPP vrniti tudi že vso prejeto korist z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako pomembne posledice uporabljenih določb ZBPP organu za BPP nalagajo posebej skrbno presojo razlogov za razrešitev odvetnika. Da se pravilno ugotovi dejansko stanje, je zato potrebno dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, saj je eno od temeljih načel upravnega postopka načelo zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

8. V obravnavani zadevi je toženka tožniku poslala dopis, da se v danem roku izjavi o navedbah odvetnika v predlogu za razrešitev z dne 7. 9. 2018. Tožnik je podal odgovor, in sicer z vlogo z dne 29. 10. 2018, vendar se toženka do navedb tožnika ni opredelila oz. je to vlogo štela za brezpredmetno. Kot pravilno opozarja tožnik, je odgovor na poziv poslal pravočasno, toženka pa je že pred prejemom njegovega odgovora (dne 23. 10. 2018) izdala izpodbijano odločbo. Toženka je sicer za tožnikov odgovor na poziv štela vlogo, ki pa jo je prejela dne 18. 10. 2018, torej še preden je bil poziv na izjavo v zvezi s prošnjo odvetnika za razrešitev skupaj s prilogo tožniku sploh vročen. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je navedena vloga urgenca za rešitev njegove prošnje za zamenjavo odvetnika z dne 25. 9. 2018, na katero ni prejel nobenega odgovora. Do navedenega se toženka v odgovoru na tožbo ni opredelila. Hkrati pa sodišče ugotavlja, da tudi iz izpodbijane odločbe in iz predloženega upravnega spisa ni razvidno, da bi se toženka do vloge z dne 25. 9. 2018, s katero je tožnik zaprosil za zamenjavo odvetnika, opredelila oziroma jo kakorkoli obravnavala.

9. Glede na daljnosežne posledice, ki jih ima za prosilca razrešitev odvetnika iz razlogov na njegovi strani, bi morala toženka upoštevati in se opredeliti do vseh pravočasno prejetih vlog, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo storjeno. S tem ko toženka ni upoštevala in se ni opredelila do vseh vlog tožnika, pomembnih za odločitev, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in narekuje odpravo izpodbijane odločitve. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

10. Sodišče je odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 11. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

12. O predlogu za taksno oprostitev, ki ga je tožnik podal hkrati s tožbo, sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku odločanja o dodelitvi BPP taksa ne plača.