Jedro

Pri ostalih delavkah (razen pri tožnici) so se rezultati po opominu izboljševali, tako da ni možno, da je slabo doseganje rezultatov dela pri tožnici izključna posledica gospodarske krize in zasičenosti trga z zavarovalnimi produkti. Slabo doseganje rezultatov je mogoče pripisati njeni krivdi, ravnanje, ko v enem mesecu ni sklenila nobenega zavarovanja, pa predstavlja kršitev delovnih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki lahko utemeljeno privede do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2009, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki dne 30. 11. 2009, nezakonita; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 1. 2007 in jo za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 1. 12. 2009 do vrnitve tožnice nazaj na delo prijaviti v socialno zavarovanje, obračunati mesečna bruto nadomestila plače, plačati davke in prispevke in izplačati neto mesečna nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih neto zneskov plače od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožnice v postopku na prvi in drugi stopnji, v roku 8 dni od dneva izdaje drugostopne sodne odločbe brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da pravni standard kršitve obveznosti zajema tako objektivni element, to je kršitev, ki se izrazi v zunanjem svetu, kot tudi subjektivni, ki se sestoji iz voljnega ravnanja delavca in njegovega zavedanja in hotenja glede kršitve, torej krivde. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni upoštevalo in tudi ni ugotovilo, ali tožnica norme ni dosegla zaradi krivde ali drugih subjektivnih razlogov na njeni strani. Glede na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje glede subjektivnega elementa navaja, da so razlogi v sodbi nejasni, preveč splošni, brez primerne obrazložitve in jih ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je za toženo stranko in njene pravne prednike opravljala trženje zavarovanj od leta 2004, vseskozi na enak način in uspešno vse do leta 2009. Način dela se ni spreminjal, trženje zavarovanj namreč temelji na preprečevanju zavarovalcev, da se zanje sklenitev takšnega zavarovanja splača. Če zavarovalni zastopnik stranke ne more prepričati, norme ne doseže. V tem delu svojih obveznosti je bila tožeča stranka v kritičnih mesecih neuspešna, čeprav je vestno izpolnjevala svoje obveznosti. Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja glede odločilnega razloga, ki je povzročil nedoseganje norme tožeče stranke. Tožena stranka, ki je zavarovalna družba, v svoji poslovni enoti v M., kjer je bila zaposlena tudi tožnica, pa je tržila klasično in naložbeno življenjsko zavarovanje. Poleg tožnice je v spornem obdobju pri toženi stranki v PE M. bilo zaposlenih še 9 delavcev, ki so tržili zavarovanja, skupaj torej 10 delavcev in sicer V.O. ter ostali Š., K., S., R., H., K., U., O. in M.. Pogodba pa je bila odpovedana le tožnici. Bistveno za njeno uspešnost je, da je sklenjeno življenjsko zavarovanje. Samo sklepanje pa ni v izključni sferi zastopnika, temveč je odvisno predvsem od volje zavarovalcev, ki se prosto odločajo, ali bodo življenjsko zavarovanje sploh sklenili in ali ga bodo sklenili s toženo stranko. Naloga zastopnika pri tem je, da potencialne zavarovalce prepriča v sklenitev zavarovanja, kar je po mnenju tožbe tudi bistven očitek tožeči stranki, da tega ni storila. Navaja, da tudi ni imela licence zavarovalnega zastopnika, kljub navedenemu pa je bila med vsemi navedenimi zastopniki na 4. mestu, torej zgornji polovici, samo njej pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Še po odpovedi je sklenila dve zavarovanji v decembru 2009. Iz poročil za obdobje do junija 2009 izhaja, da je od 45 potencialnih strank bila večina taka, da je odložila slušalko, če je izvedela, da se ponuja zavarovanje in se sploh ni javila na telefon. Na podlagi zgoraj navedenih dokazov je mogoče tak slab izplen vsakega od zavarovalnih zastopnikov in skupnega uspeha PE M. in glede na reakcije potencialnih strank pripisati objektivni okoliščini, kot so gospodarska kriza in zasičenost trga z zavarovalnimi produkti, glede na dejstvo, da je od skupaj devetih zavarovalnih zastopnikov v letu 2005 kar pet zastopnikov dosegalo slabše rezultate od tožnice. Tožnici ni mogoče očitati niti lahke malomarnosti, saj je nedoseganje norme enako kot pri ostalih zaposlenih, posledica objektivnih razlogov. Zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala spremeniti svoj način dela, da se reši krivdne odgovornosti, glede na trditev, da se načini dela razlikujejo glede na osebne lastnosti, ki niso nikjer določeni. Tožeči stranki sodišče ne očita neprimernega odnosa do dela, torej da dela ne bi opravljala vestno temveč zgolj ugotavlja kot relevantno, da ni spremenila načina dela, ni pa razvidno, v katerem delu bi bil tožničin način dela napačen oziroma ali jo je tožena stranka za drugačen način dela izobraževala in jo usposobila. Ker je način dela odvisen v konkretnem primeru od osebnih lastnosti delavca, zaradi katerih so eni bolj primerni za trženje kot drugi, kaže ta okoliščina prej na razlog nesposobnosti in ne na krivdni razlog, zlasti zato, ker tožena stranka tožnici ni ponudila izobraževanj v zvezi s tako imenovanimi marketinškimi prijemi. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tudi pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj nejasni, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo in jo je mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitki tožeče stranke v tej smeri kažejo na nestrinjanje pritožnice z zaključki prvostopnega sodišča glede krivde tožnice zaradi nedoseganja predvidenih rezultatov dela, kar v nobenem primeru ne predstavlja absolutne bistvene kršitve postopka po tej določbi, ampak s tem tožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa je prav tako neutemeljeno.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica v mesecu septembru 2009 ni sklenila nobene zavarovalne police, zaradi česar ji je tožena stranka dne 25. 11. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, potem ko je tožnico dne 30. 6. 2009 pisno opozorila o kršitvah delovnih obveznosti, to je nedoseganju dogovorjenih in pričakovanih rezultatov dela v obdobju od marca do maja 2009. V obravnavanem obdobju, od 4. 5. 2007 do 19. 5. 2007, na katerega se nanaša redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, tožnica ni dosegala predvidenih rezultatov dela. Sodišče prve stopnje je tožničino ravnanje pravilno presojalo po 3. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) ter ugotavljalo, ali je tožnica s svojim ravnanjem kršila pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Tožnica se je namreč v pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 10. 2007 (priloga A2) zavezala, da bo dosegala realizacijo ciljev – planirane rezultate dela (11. člen pogodbe o zaposlitvi), oziroma da bo dosegala mesečni neto plan, ki je bil na dan podpisa pogodbe o zaposlitvi najmanj 8 ponudb oziroma najmanj 320,00 evrov premije za posamezen mesec, ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa 7 novih zavarovanj z različnimi zavarovanci ali z najmanj 5 zavarovanji ustvariti 255,00 evrov mesečne premije po določbi 7. člena Pravilnika o proviziranju, določitvi pričakovanih delovnih rezultatov in obračunu dela plače za delovno uspešnost zastopniškega kandidata (priloga B3). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica usposobljena za opravljanje svojega dela, čeprav ni imela licence za zavarovalnega zastopnika ter da ji je tožena stranka z dodelitvijo terminov preko klicnega centra nudila pomoč pri pridobitvi potencialnih strank. Zaradi navedenega je mogoče ugotoviti, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila določbe ZDR in sicer 31. člen ZDR, po katerem mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ter 32. člen ZDR, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z delom, s tem pa je podan krivdni razlog iz 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi listinske dokumentacije v spisu in izpovedb prič, zaposlenih pri toženi stranki in sicer A.R., vodje specialne tržne mreže za celotno Slovenijo in T.M., organizatorke tržne mreže v M., ugotovilo, da so se pri treh ostalih delavkah rezultati po opominu izboljševali, ni možno upoštevati navedb tožnice, da je slabo doseganje rezultatov dela pri njej izključna posledica gospodarske krize in zasičenosti trga z zavarovalnimi produkti. Doseganje rezultatov je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje torej mogoče pripisati tudi zaposlenim pri toženi stranki, zato je mogoče tožničino ravnanje, ko septembra 2009 ni sklenila nobenega zavarovanja, opredeliti kot kršitev delovnih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in v tem smislu govoriti o krivdi. Zato so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na vprašanje obstoja subjektivnega elementa. Tožnici je torej mogoče očitati, da svojih obveznosti ni izpolnjevala v skladu z določbo pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na njeni strani, čeprav so k slabim rezultatom nedvomno prispevale tudi razmere na trgu (gospodarska kriza ipd.), kar pa obstoja krivdnega razloga ne izključuje.

V kontekstu zgornjih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica usposobljena za opravljanje svojega dela ter da so ostali zaposleni po opravljenem razgovoru izboljšali svoje rezultate, tožnica pa je imela v septembru 2009 ničelni uspeh, je mogoče tudi razlagati ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica svojega načina dela ni spremenila (kljub pisnemu opominu). Pritožba zato ni utemeljena, ko navaja, da je tak zaključek sodišča prve stopnje zmoten in da iz dokaznega postopka ne izhaja, v katerem delu naj bi bil tožničin način dela napačen, saj je svoje delo enako opravljala od leta 2004 in ali bi tožnica sploh mogla prevzeti drug način dela. Ni namreč naloga sodišča, da se opredeljuje do tega, kateri marketinški prijem je (naj)bolj uspešen, temveč da sklepa o tem, ali je mogoče ravnanju tožnice pripisati razlog za nedoseganje norme, glede tega pa je sodba sodišča prve stopnje ustrezno obrazložena. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka glede novih marketinških prijemov oziroma drugačnega načina dela ni izobraževala.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili 2. odstavka 165. člena ter 155. člena ZPP.