Jedro

Tožena stranka meri na zaključek, da objava vsebine v obliki intervjuja ne predstavlja obvestila v smislu 3. odstavka 26. člena ZMed. Po navedenem določilu je z izrazom obvestilo mišljena vsaka objava vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, ne glede na to, ali je bila vsebina objavljena v obliki vesti, komentarja oziroma v kakršnikoli obliki. Obvestilo je torej objava vsakršne vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes v kakršnikoli obliki, tudi v obliki intervjuja. Tudi intervju, ki predstavlja pogovor z določeno osebo v želji pridobiti določene informacije, vsebuje dejstvena sporočila ali pa mnenje, s katerimi sta lahko prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala objavo popravka prispevka „Pod objektivom sindikalista ..., oz. intervju z gospo ...“, ki je bil predvajan v oddaji ..., na TV ..., ... 2015. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 694,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

2. Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je obravnavana zadeva specifična, saj ne gre za klasično presojo objave prispevka, članka ali obvestila oziroma drugega novinarskega izdelka, ampak za neposredno objavo intervjuja. Intervju predstavlja osebno prepričanje oziroma mnenje sindikalistke in kot takšno ne uživa civilnopravne sankcije popravka. Takšno svoje stališče opira na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 235/97 z dne 18. 3. 1998, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da komentarji, interpretacije, mnenja, razmišljanja, vrednostne sodbe, odsevi idej in prepričanj ne uživajo civilnopravne sankcije popravka in odgovora. Nasprotuje tudi stališču sodišča, da bi zavrnitev popravka intervjuja pomenila omejitev možnosti naslovnikov dostopa do drugačnih informacij v določeni temi oziroma enostransko poročanje. Tožena stranka z objavo intervjuja, stališč sindikalistke ni prirejala, modificirala ali kako drugače posegala vanje, ampak jih je zgolj prenesla v medijski prostor. Objava intervjuja tako še ne more pomeniti enostranskega poročanja. Intervju že po svojem bistvu ne dopušča posegov v smislu popravkov nesodelujočih oseb. Osebno mnenje ne more biti podvrženo popravkom, še najmanj pa z nasprotnim mnenjem oziroma stališčem. Takšno popravljanje bi lahko pomenilo nesorazmeren poseg v posameznikovo ustavno pravico do svobodnega izražanja. Oseba, ki se čuti prizadeta, ima na voljo druga civilnopravna oziroma kazenskopravna sredstva, s katerimi lahko zaščiti svojo čast in dobro ime. Tudi načelo „audiatur et altera pars“ ne more pretehtati nad pravico posameznika do svobodnega izražanja. Vztraja, da si tožeča stranka želi preko pravice do objave popravka zgolj zagotoviti dostop do medijev, kar je v nasprotju z naravo pravice do objave popravka. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča, da naj bi tožeča stranka dokazala, da obravnavani intervju predstavlja poseg v čast in dobro ime podjetja, saj gre le za mnenje ene od zaposlenih. Interes tožeče stranke ni bil prizadet v tej meri, da bi v širši javnosti veljala za podjetje, ki ne skrbi za delavske pravice oziroma delavcem grozi. Tožeča stranka v delu popravka, ki se nanaša na zmanjšanje zaposlenih delavcev in s tem posledične spremembe delavskega soupravljanja, navedb sindikalistke ne zanika oziroma ne podaja nasprotnih dejstev. S popravkom dejansko potrjuje navedbe sindikalistke, da prihaja do sprememb na področju zaposlovanja. Sindikalistka se v svojih izjavah z ničemer ne dotika možnosti delavskega soupravljanja po delavskem zaupniku. Navaja še, da izjave tožeče stranke, da strahu med delavci ni, lahko temeljijo zgolj na golem zanikanju, ne morejo pa biti izrecno argumentirane oziroma nedvomno izkazane. Na obstoj strahu delavcev lahko vplivajo tudi kadrovske spremembe v smislu same reorganizacije in s tem povezane negotovosti delavcev. V tem delu zahtevani popravek ne izpolnjuje zahtev iz 31. člena Zakona o medijih, saj v ničemer ne zanika navedb v objavljenem intervjuju. S predložitvijo sporočila vodje korporativnega komuniciranja tožeče stranke A. A. z dne ... 2015 je nedvomno izkazala, da pri tožeči stranki zagotovo prihaja do pomembnejših kadrovskih sprememb oziroma reorganizacije. Napačna je tudi presoja sodišča glede utemeljenosti tretjega dela zahtevanega popravka. Tožeča stranka s popravkom zgolj zanika opisano dogajanje, oziroma izjave sindikalistke ocenjuje za neresnične, s čemer pa sami vsebini izjav dejansko ne nasprotuje, ker ne dopolnjuje oziroma ne navaja in prikazuje nasprotnih dejstev in okoliščin, ki bi izpodbijale oziroma z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjevale navedbe sindikalistke. Zaključuje, da je v vseh treh delih zahtevanega popravka podan odklonilni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih, zaradi česar je pravilno in zakonito zavrnilo objavo popravka tožeče stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravica do popravka je pravica vsakogar od odgovornega urednika zahtevati brezplačno objavo odziva na vsakršno objavljeno obvestilo, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes (40. člen Ustave Republike Slovenije, prvi odstavek 26. člena Zakona o medijih, Ur. l. RS, št. 110/2006 – uradno prečiščeno besedilo, ZMed)). Gre za pravico civilnopravne narave, ki nastopi takrat, ko je pri izvrševanju svobode izražanja, zagotovljene v 39. členu Ustave RS, prišlo do pomanjkljive, popačene, napačne informacije. Tisti, ki je bil s takšno objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, ima pravico, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu. Na ta način je ustvarjeno določeno ravnotežje med medijem ter tistim, ki je z obvestilom prizadet (po načelu „audiatur et altera pars“.

5. Napačno je pritožbeno stališče, da okoliščina, da je bila vsebina prispevka podana v obliki intervjuja, ki predstavlja osebno prepričanje intervjuvanca, ne uživa civilnopravnega varstva s popravkom. Tožena stranka torej meri na zaključek, da objava vsebine v obliki intervjuja, ne predstavlja obvestila v smislu tretjega odstavka 26. člena ZMed. Po navedenem določilu je z izrazom obvestilo mišljena vsaka objava vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, ne glede na to, ali je bila vsebina objavljena v obliki vesti, komentarja oziroma v kakršnikoli obliki. Obvestilo je torej objava vsakršne vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes v kakršnikoli obliki, tudi v obliki intervjuja. Tudi intervju, ki predstavlja pogovor z določeno osebo v želji pridobiti določene informacije, vsebuje dejstvena sporočila ali pa mnenje, s katerimi sta lahko prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa. Tožena stranka se pri uveljavljanju svojega stališča napačno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 235/97 z dne 18. 3. 1998, saj je bila ta sprejeta v času prej veljavnega Zakona o javnih glasilih, ki je dajal pravico do popravka tistemu, čigar pravica ali interes sta prizadeta zaradi objavljene informacije (prvi odstavek 9. člena ZJG). Prav zaradi izraza „informacije“ je v tistem času sodna praksa možnost popravka vezala na dejstvene trditve in ne tudi na mnenjske, kar pa je bilo že takrat, torej pred uveljavitvijo ZMed, ki je uvedel zakonski termin „obvestilo“, predmet kritike.(1) Pravilna je zato navedba sodišča prve stopnje, da bi drugačno stališče v zvezi z dolžnostjo medijev glede objave popravka v primeru objave intervjujev naslovniku omejilo možnost dostopa do drugačnih informacij o določeni temi. Pravica do popravka tistega, ki je bil s podajanjem informacij v obliki intervjuja prizadet, bi bila s tem nedopustno okrnjena.

6. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da načelo „audiatur et altera pars“ ne more pretehtati nad tako oblikovano pravico posameznika do svobodnega izražanja. Pravica do popravka je tako kot pravica do svobodnega izražanja ustavna pravica. Njeno bistvo je v tem, da se sliši tudi druga stran. Pri tem ne gre zgolj za zagotavljanje celovite in uravnotežene podobe dogajanja ter v tem okviru za varovanje interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti, ampak tudi za uresničevanje posameznikove pravice do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti in s tem tudi ustavno varovane pravice do dostojanstva (34. člen Ustave RS). Pravica do svobode izražanja ima tako svoje meje, ki jih predstavljajo enake pravice drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Z možnostjo uveljavitve pravice do popravka je za prizadetega ustvarjen enakopravnejši položaj, vzpostavljeno je določeno ravnotežje in s tem tudi varovano načelo enakosti orožij.

7. Napačno je tudi pritožbeno stališče v delu, ko navaja, da interes tožeče stranke ni bil prizadet v tej meri, da bi v širši javnosti veljala za podjetje, ki ne skrbi za delavske pravice oziroma delavcem grozi. Takšno stališče je v direktnem nasprotju z vsebino izjav, ki so predmet popravka. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da jo navedbe iz intervjuja predstavljajo v negativni luči; kot podjetje, ki ne skrbi za delavske pravice in delavsko soupravljanje, ki niža plače, grozi delavcem z odpuščanjem in izvaja nanje pritisk. Izrecno je tudi navedla, da ji takšne izjave povzročajo nedopustno škodo na ugledu in dobrem imenu. Gre za izjave, ki vplivajo na ugled in dobro ime, ki sta osebnostni pravici, ki jo pravo priznava tudi pravnim osebam. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da na navedeni način nista bili prizadeti pravica oziroma interes tožene stranke.

8. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o obstoju razloga za odklonitev objave popravka iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik lahko odkloni objavo popravka, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v tem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Sodišče prve stopnje je pri presoji tega odklonitvenega razloga določilo pravilno izhodišče, da je treba tako besedilo spornega prispevka kot tudi besedilo popravka, presojati celovito oziroma upoštevati njuno celotno sporočilno vrednost. Vsebina navedb sindikalistke tožeče stranke v intervjuju je, da bo tožeča stranka število zaposlenih zmanjšala na takšno število, da sveta delavcev ne bo mogoče vzpostaviti, da dejansko ni več soupravljanja delavcev, da delavce obvladuje strah, ko se vsak boji za svojo službo, da se zato nihče ne izpostavlja, da so nezadovoljni s plačilom, s plačami, s pritiski, da se pri tožeči stranki nenehno znižujejo plače in da obstaja nenehna grožnja, da lahko vsak čas ostanejo brez službe. Tožeča stranka pa je v popravku navedla, da že v času veljavne stare kolektivne pogodbe ni prišlo do nikakršnega zniževanja plač, da je v septembru 2014 v veljavi nova kolektivna pogodba za nedoločen čas, da v času nove kolektivne pogodbe ni bilo nikakršnega formalnega ali neformalnega predloga ali pogovora o nižanju plač, še več, v nove kolektivne pogodbe je dodatno vključen sistem nagrajevanja, prišlo pa je tudi do posameznih zvišanj plač, da ne drži trditev, da nenehno grozi, da lahko nekdo ostane brez službe in da je bil po pogajanjih s sindikati že jeseni 2014 sprejet dogovor za zagotovitev zaposlenosti, s katerim se tožeča stranka zavezuje, da se bo ohranil nivo zaposlenosti v Sloveniji na enaki ravni vsaj do leta 2017. Tožeča stranka torej izrecno zanika zmanjševanje števila delavcev in onemogočitev delavskega soupravljanja in temu doda, da bo soupravljanje zagotovljeno v podjetju ..., bodisi preko sveta delavcev, bodisi preko delavskega zaupanja. Hkrati navede, da ni nikakršne realne podlage za strah pred izgubo službe, niti za nezadovoljstvo s plačilom, s plačami in pritiski. Dan je bil torej popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih navedb v objavljenem besedilu, pa tudi navedba oziroma prikaz drugih oziroma nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi se izpodbija oziroma z namenom izpodbijanja, dopolnjujejo navedbe v objavljenem besedilu. Prav tako je tožeča stranka v popravku zanikala izjavo sindikalistke, da jo vsakodnevno prepričuje, naj odide iz podjetja, naj se preneha ukvarjati z branjenjem delovnih, delavskih pravic in da se nad njo izvaja sto in en pritisk. Glede na vsebino takšne navedbe, te tudi ni mogoče popraviti drugače kot z zgolj njenim zanikanjem. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni bil podan odklonitveni razlog za objavo popravka, ki je določen v 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed.

9. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka nedvomno izkazala, da pri tožeči stranki zagotovo prihaja do pomembnejših kadrovskih sprememb oziroma reorganizacije, kar dokazuje s predložitvijo sporočila vodje korporativnega komuniciranja tožeče stranke A. A. z dne ... 2015, iz katerega izhaja, da so pri toženi stranki pričeli s pravnim prenosom nekaterih zaposlenih na druge družbe ... Vprašanje resničnosti oziroma neresničnosti obvestila je lahko predmet presoje obstoja odškodninske obveznosti (tam je treba dokazati vzročno zvezo med trditvijo in njeno neresničnostjo). V pravdi za objavo popravka pa resničnost ali neresničnost obvestila ni relevantna in zato tudi ni predmet dokazovanja. Objava popravka je sestavni del medijske svobode. Njegov namen je omogočiti objektivizacijo opisa nekega dogajanja ali stanja. Kot je bilo navedeno gre za odsev pravice do svobode izražanja, za ustvarjanje enakopravnejšega položaja in ravnotežja nasproti sredstvom množičnega obveščanja, ko je poseženo v pravico in interes prizadetega, za varovanje načela enakosti orožij.

10. Pritožba tožene stranke se tako izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Mag. Matevž Krivic, Pravica do popravka in pravica do odgovora, Pravna praksa št. 19/2001.