Jedro

V zvezi z očitkom opustitve navedbe, da so bili prisotni lastniki parcel pozvani, naj geodetu pokažejo svoja zemljišča oziroma opišejo potek meje v naravi, se toženka v obrazložitvah obeh sklepov opira izključno na vsebino tožbe A.A., B.B. in C.C., kar pa po presoji sodišča ne zadostuje za zanesljivo ugotovitev, da je do tega dejanja na mejni obravnavi sploh prišlo in bi ga tožnica zato morala vnesti v zapisnik. Navedbe v tožbi so namreč nujno obremenjene z interesi oseb, ki so jo vložile, tožnica pa ves čas postopka konsistentno zatrjuje drugače. V zvezi s tem se sklicuje na okoliščino, da so stranke, navzoče na mejni obravnavi, zapisnik (ki se po vsebini ujema z njenimi navedbami) brez pripomb podpisale, glede dejanskega poteka obravnave pa je večkrat predlagala tudi njihovo zaslišanje. Ta okoliščina in dokazni predlog sta že na prvi pogled pomembna za ugotovitev dejanskega stanja, njuna vsebina pa je očitno neskladna z edinim dokazom, na katerega je toženka oprla svojo svojo odločitev. Kljub temu se toženka do njiju sploh ni opredelila, kar po presoji sodišča pomeni, da je njena dokazna ocena tako pomanjkljiva, da nanjo ni mogoče opreti zanesljivih ugotovitev o dejanskem stanju.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se 1. in 3. točka sklepa senata Disciplinske komisije Inženirske zbornice Slovenije št. KT.št. 27/2011 z dne 29. 1. 2015 ter 1. in 3. točka sklepa senata Disciplinskega sodišča Inženirske zbornice Slovenije št. DS.št. 27/2011 z dne 23. 2. 2015 odpravijo ter se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,59 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da je tožnica kriva, da je kot odgovorna geodetinja dne 18. 7. 2011 potrdila elaborat zemljiško katastrske meritve št. 45/2011-UM, katerega posamezne sestavine, in sicer zapisnik mejne obravnave ter skica terenske meritve, niso v skladu z določbami Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik), ker iz zapisnika mejne obravnave ni razvidno, da so bili prisotni lastniki parcel pozvani, da geodetu pokažejo svoja zemljišča oziroma opišejo potek meje v naravi, oziroma v zapisniku ni navedena zahteva lastnikov, da geodet pokaže potek meje po podatkih zemljiškega katastra, kar je kršitev določbe 32. člena ZEN v povezavi z določbo 4. člena Pravilnika, ter ker iz zapisnika ni razvidna morebitna uporaba ali analiza IDPOS št. 51, kar je kršitev določbe drugega odstavka 30. člena ZEN. Zato ji je bila izrečena disciplinska sankcija opomin (1. točka izreka). Poleg tega je bila oproščena obtožbe dveh nadaljnjih kršitev (2. točka), bilo pa ji je naloženo, da mora v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa plačati stroške disciplinskega postopka v znesku 750,00 EUR (3. točka izreka).

2. Drugostopenjski organ je s svojim sklepom 1. točko prvostopenjskega sklepa na podlagi tožničine pritožbe dopolnil z navedbama določbe Disciplinskega pravilnika IZS, ki jih je tožnica prekršila s svojim ravnanjem (1. točka), v ostalem pa je tožničino pritožbo zavrnil (2. točka) ter sklenil, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa plačati stroške pritožbenega disciplinskega postopka v znesku 400,00 EUR.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ni storila očitanih kršitev oziroma da kršitve niso z ničemer dokazane. Sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa (razen v oprostilnem delu) odpravi ter jo oprosti odgovornosti za očitane kršitve, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora, v primeru zamude pri plačilu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je na tožbo odgovorila in sodišču predlagala, naj jo zavrne, tožnica pa je vložila še nadaljnjo pripravljalno vlogo.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da zaradi boljše preglednosti navaja relevantne navedbe strank v nadaljevanju, skupaj z razlogi za odločitev o vprašanju, na katerega se nanašajo. V zvezi s tem dodaja še, da je odgovor na tožbo namenjen pojasnilu, v čem toženka nasprotuje tožbenemu zahtevku, nadaljnje vloge strank pa podrobnejšim pojasnilom njihovih stališč, ne pa morebitnemu dopolnjevanju obrazložitve izpodbijanih aktov oziroma tožbe. S tem je omejen tudi obseg, v katerem je lahko sodišče navedbe iz teh vlog upoštevalo pri odločanju.

7. Tožnica je bila spoznana za krivo disciplinske kršitve iz 3. točke 10. člena Disciplinskega pravilnika IZS, po kateri je disciplinska kršitev, če član krši kodeks poklicne etike, pravila stroke, predpise (zakone, tehnične in ostale predpise in standarde) ali akte zbornice. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi tožnica to kršitev storila s tem, da je kot odgovorna geodetinja potrdila elaborat zemljiško katastrske meritve, katerega posamezne sestavine niso v skladu z ZEN in Pravilnikom.

8. Po drugem odstavku 7. člena Zakona o geodetski dejavnosti (v nadaljevanju ZGeoD-1) odgovorni geodet odgovarja geodetskemu podjetju in naročniku geodetske storitve za strokovno izvedbe geodetske storitve ter jamči, da je elaborat geodetske storitve, ki ga je potrdil s svojim podpisom in žigom, izdelan v skladu s predpisi, standardi in pravili geodetske stroke. Toženka ima zato prav, da je potrditev elaborata s sestavinami, ki niso v skladu s predpisi, kršitev zakonsko določene odgovornosti odgovornega geodeta in s tem disciplinska kršitev iz 3. točke 10. člena disciplinskega Pravilnika.

9. Obe navedbi o neskladnosti sestavin elaborata s predpisi, ki ju obravnava izpodbijani sklep, se nanašata na isto sestavino, namreč zapisnik mejne obravnave. Po prvi od teh navedb iz zapisnika ni razvidno, da so bili prisotni lastniki parcel pozvani, da geodetu pokažejo svoja zemljišča oziroma opišejo potek meje v naravi, oziroma v zapisniku ni navedena zahteva lastnikov, da geodet pokaže meje po podatkih zemljiškega katastra, kar je kršitev 32. člena ZEN v zvezi s 4. členom Pravilnika.

10. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa izhaja, da toženka tožnici ne očita, da teh dejanj ni bilo, temveč da četudi so bila, njihova vsebina ni razvidna iz zapisnika. Na podlagi dokumentacije (tožbe A.A., B.B. in C.C.) ugotavlja, da so udeleženci bili pozvani, naj pokažejo potek meje ter da so v zvezi s tem podali izjave, kar dokazuje, da potek mejne obravnave ni v celoti protokoliran v zapisniku, kot bi moral biti glede na določbe Pravilnika. Drugostopenjski organ dodaja, da zahtevi Pravilnika po navedbi natančnega poteka in vsebine v postopku opravljenih dejanj in danih izjav ni zadoščeno zgolj z navedbo, da udeleženci na mejo, ki jo je predlagal geodet, niso imeli pripomb, saj taka navedba ne pove ničesar o tem, ali so bili udeleženci sploh kaj pozvani in kaj so na tak poziv izjavili.

11. Tožnica navaja, da zapisnik vsebuje vse obvezne sestavine, predpisane z ZEN in Pravilnikom. Pri tem ZEN ne zahteva, da bi moralo biti v zapisniku mejne obravnave izrecno zapisano, da so bili prisotni lastniki parcel pozvani, naj geodetu pokažejo svoja zemljišča in opišejo potek meje v naravi, niti da mora biti izrecno navedena zahteva lastnikov, da geodet pokaže potek meje po podatkih zemljiškega katastra. Take zahteve ne izhajajo niti iz Pravilnika, ob tem pa iz zapisnika nesporno izhaja, da lastniki na predlagane meje niso imeli pripomb ter so soglašali s potekom meje, ki jo je pokazal geodet. Do zatrjevanja druge „pokazane meje“ sploh ni prišlo, zato tudi ni bilo mogoče navesti, katere pokazane meje se razlikujejo od meje po katastru ter kateri udeleženci so pokazali svojo mejo, ker s predlagano ne soglašajo. To pomeni, da zapisnik vsebuje korekten in vsebinsko nesporen potek mejne obravnave. Tožnica se sklicuje še na to, da je bila na podlagi elaborata izdana ustrezna upravna odločba, nezakonitosti pa ni našel niti geodetski inšpektor. Iz navedenega nedvomno izhaja, da je geodet pokazal meje po podatkih zemljiškega katastra, saj v nasprotnem primeru navzoči z njimi ne bi mogli soglašati.

12. Toženka tožnici niti ne očita, da zapisnik mejne obravnave ne bi izpolnjeval temeljnih, z zakonom predpisanih zahtev (drugi odstavek 32. člena ZEN), temveč da njegova vsebina ne ustreza petemu odstavku 4. člena Pravilnika, po katerem mora zapisnik mejne obravnave vsebovati natančen potek in vsebino v postopku opravljenih dejanj in danih izjav, geodet pa mora zapisnik voditi tako, da je iz njega mogoče nedvoumno ugotoviti, pri katerih dejanjih so bili posamezni udeleženci prisotni in kaj so izjavili. V opisu poteka obravnave mora navesti zlasti, kateri udeleženci soglašajo s predlagano mejo in kateri udeleženci so pokazali svojo pokazano mejo, ker s predlagano mejo ne soglašajo. Izrecna oziroma formalna zahteva po sestavinah zapisnika, ki naj bi jih tožnica izpustila, torej ne izhaja niti iz 4. člena Pravilnika.

13. V zvezi z očitki pomanjkljivosti zapisnika sodišče najprej ugotavlja, da se obrazložitev tako prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega sklepa toženke nanaša izključno na očitek opustitve navedbe, da so bili udeleženci pozvani, naj pokažejo potek meje. O opustitvi navedbe zahteve lastnikov, da geodet pokaže potek meje po podatkih zemljiškega katastra, nimata sklepa nobenih razlogov. Posebno glede na večkrat ponovljeno navedbo tožnice, da so bili v zapisnik vneseni vsi bistveni dogodki na mejni obravnavi, to pomeni, da izpodbijanega sklepa v tem pogledu ni mogoče preizkusiti. Po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopku pred disciplinskimi organi IZS uporablja na podlagi 2. člena disciplinskega Pravilnika, se to vedno šteje za bistveno kršitev pravil postopka in v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pomeni razlog za odpravo izpodbijanega akta.

14. V zvezi z očitkom opustitve navedbe, da so bili prisotni lastniki parcel pozvani, naj geodetu pokažejo svoja zemljišča oziroma opišejo potek meje v naravi, se toženka v obrazložitvah obeh sklepov opira izključno na vsebino tožbe A.A., B.B. in C.C., kar pa po presoji sodišča ne zadostuje za zanesljivo ugotovitev, da je do tega dejanja na mejni obravnavi sploh prišlo in bi ga tožnica zato morala vnesti v zapisnik.

15. Navedbe v tožbi so namreč nujno obremenjene z interesi oseb, ki so jo vložile, tožnica pa ves čas postopka konsistentno zatrjuje drugače. V zvezi s tem se sklicuje na okoliščino, da so stranke, navzoče na mejni obravnavi, zapisnik (ki se po vsebini ujema z njenimi navedbami) brez pripomb podpisale, glede dejanskega poteka obravnave pa je večkrat predlagala tudi njihovo zaslišanje.

16. Ta okoliščina in dokazni predlog sta že na prvi pogled pomembna za ugotovitev dejanskega stanja, njuna vsebina pa je očitno neskladna z edinim dokazom, na katerega je toženka oprla svojo svojo odločitev. Kljub temu se toženka do njiju sploh ni opredelila, kar po presoji sodišča pomeni, da je njena dokazna ocena tako pomanjkljiva, da nanjo ni mogoče opreti zanesljivih ugotovitev o dejanskem stanju. Ugotovljeno dejansko stanje ima torej v tem delu take pomanjkljivosti, da na njegovi podlagi ni mogoče rešiti spora, kar je po 2. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 razlog za odpravo izpodbijanega akta.

17. Sodišče v zvezi s tem opozarja še, da v spisih zadeve, ki jih je dostavila toženka, ni zapisnika obravnave senata disciplinske komisije z dne 14. 1. 2015 in dokumentacije, ki naj bi jo na tej obravnavi predložila tožnica (predvsem prej omenjene tožbe). Sodišče se je zato pri presoji načina obravnave te dokumentacije lahko oprlo izključno na obrazložitev prvostopenjskega sklepa.

18. Po drugi alineji 1. točke prvostopenjskega sklepa iz zapisnika ni razvidna morebitna uporaba ali analiza IDPOS-a št. 51, kar je kršitev določbe drugega odstavka 30. člena ZEN. Prvostopenjski organ se glede obstoja te kršitve opira predvsem na prvo pisno izjavo tožnice v postopku, ki je bila zato „najbolj pristna“ in iz katere izhaja uporaba IDPOS 51. Poleg tega prav IDPOS 51 vsebuje podatke, zaradi katerih je tožnica sploh lahko prišla do možnosti, da katastrsko stanje morda ni pravilno. Zato in ker je tožnica stanje, kot izhaja iz IDPOS 51, vrisala v skico, prvostopenjski organ šteje, da je bila s tem IDPOS seznanjena in ga je uporabila pri izdelavi elaborata, zato bi ga morala po drugem odstavku 30. člena ZEN tudi navesti. Drugostopenjski organ v zvezi s tožničinim zagovorom, da z IDPOS 51 pred mejno obravnavo ni razpolagala, dodaja, da Geodetska uprava RS ne hrani dokumentacije v zvezi z naročili, zato ni mogoče ugotoviti, kdaj je bilo arhivsko gradivo (IDPOS 51) vročeno tožnici. Tudi sicer gre za dokaz, ki bi ga tožnica lahko pridobila sama, sklicevanje na sliko hiše ... pa ne dokazuje letnice izgradnje hiše in ne opravičuje opustitve ustrezne analize IDPOS 51. 19. Tožnica zatrjuje, da z IDPOS 51 pred mejno obravnavo ni razpolagala, zato ga pri izdelavi elaborata ni mogla uporabiti in ga tudi ni navedla. Ta načrt ji je bil dostavljen šele po naknadnem opozorilu po prijavi na IZS, po njegovi naknadni preučitvi pa ugotavlja, da je skladen s starim katastrskim načrtom, ki prikazuje črtan star potek poti in na novo evidentiran potek poti. Navaja tudi, da gre za podatek, ki po pravnih podlagah niti ne sodi v zapisnik mejne obravnave.

20. Tožnica ima prav, da se drugi odstavek 30. člena ZEN, ki naj bi bil prekršen z opustitvijo navedbe IDPOS 51 v zapisniku, ne nanaša na zapisnik mejne obravnave, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, temveč na elaborat ureditve meje. Prav tako se na elaborat nanaša – za razliko od izreka – velika večina obrazložitve, tako prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega sklepa, kar pomeni, da sta izrek in obrazložitev med seboj v nasprotju oziroma da sklepov v tem delu ni mogoče preizkusiti. Kot je bilo že povedano, taka kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP vedno šteje za bistveno, kar v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 pomeni razlog za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega upravnega akta. Sodišče k temu pripominja še, da ni imelo podlage, da bi navedeno kršitev obravnavalo kot očitno pomoto; del obrazložitve prvostopenjskega sklepa (zadnji odstavek na 6. strani) namreč omenja zapisnik, preostali del pa elaborat, drugostopenjski organ pa tega nasprotja ni odpravil niti po tem, ko je tožnica v pritožbi (zadnji odstavek na 3. strani in prvi odstavek na 4. strani) nanj posebej opozorila. Ničesar o tem ni toženka navedla niti v odgovoru na tožbo, kljub izrecnim tožbenim navedbam.

21. Kljub temu, da že navedeni razlog zadostuje za odpravo izpodbijanega sklepa, sodišče zaradi učinkovitejšega vodenja ponovnega postopka opozarja še, da je tožnica že v svoji prvi pisni izjavi, na katero se sklicuje toženka, pa tudi kasneje v postopku, navedla več razlogov, ki naj bi enako kot IDPOS 51 pripeljali do dvoma v pravilnost katastrskih podatkov, obrazložila pa je tudi, kdaj naj bi pridobila IDPOS 51 in zakaj se je v svoji prvi pisni izjavi sklicevala nanj. Če bo toženka v ponovnem postopku prišla do enakih ugotovitev kot v obravnavanem, se bo morala v obrazložitvi jasno opredeliti do teh tožničinih navedb in pojasniti, zakaj jim ni sledila.

22. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo (prvi odstavek 64. člena ZUS-1) in izpodbijana sklepa odpravilo v obsegu, kot izhaja iz tožbenega predloga. Zaradi ugotovljenih kršitev in narave zadeve niso bili izpolnjeni pogoji za odločitev v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1), zato je zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je izpodbijani sklep izdal, v ponoven postopek.

23. Če sodišče izpodbijani upravni akt odpravi, se po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopal odvetnik, ji na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika pripadajo stroški v višini 285,00 EUR; ker je tožnica zahtevala manj, ji je sodišče priznalo ta znesek, saj bi sicer odločilo prek zahtevka. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, priznani znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV.

24. Plačana taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (smiselna uporaba opombe 6.1/c Taksna tarife Zakona o sodnih taksah). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).