Jedro

Če je delodajalec izvedel disciplinski postopek v skladu z določbami 59. do 67. člena ZTPDR, ter tako zagotovil sodelovanje delavke v disciplinskem postopku in ji omogočil pravico do obrambe in ugovora zoper sklep disciplinske komisije, mu ni mogoče očitati, da je ravnal samovljno. Zato tudi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 19. členu ZDSS, saj ne gre za samovljno ravnanje, delavka pa tudi ni dokazala, da bi ji s sklepom delodajalca nastala nenadomestljiva škoda.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: Predlog tožeče stranke za začasno odredbo: "Tožena stranka Š.T.P. d.o.o., Maribor, je dolžna od dne dejanskega prenehanja delovnega razmerja plačati tožeči stranki J.L., Maribor, nadomestilo plače v višini zajamčenega osebnega dohodka po Zakonu o zajamčenem dohodku (Ur. l. RS, št. 40/90 in 38/94), oz. po sklepu Vlade Republike Slovenije, objavljenem v Ur. listu št. 1/99 in vsakokratni spremembi sklepa, vsak mesec do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do pravnomočnega dokončanja tega spora, pri čemer zapadla mesečna nadomestila plače zapadejo v plačilo takoj z dnem izdaje te odredbe," se z a v r n e. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu tožnice in izdalo začasno odredbo, kot je razvidna iz izreka. Sklep je utemeljilo s tem, da je verjetnost terjatve izkazana, saj je disciplinski postopek, na podlagi katerega ji je bil izrečen ukrep prenehanje delovnega razmerja, vodila v.d. direktorja D.O., ki pa ni bil pristojen organ, saj njeno imenovanje ni bilo pravilno, ker jo je imenoval ustanovitelj in ne skupščina tožene stranke in tudi ni vpisana v register gospodarskih družb pri pristojnem sodišču v Mariboru. Poleg tega pa mora tožnica, ki od dokončnosti disciplinskega sklepa ne prejema več nobenega nadomestila plače, vdrževati tri mladoletne otroke.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz pritožbnega razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis) ter predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep. Pritožba povdarja, da je sodišče izdalo začasno odredbo na podlagi pomankljivih in enostranskih navedb tožnice, zmotno pa je tudi presodilo pomen vpisa in izbrisa imenovanja in razrešitve direktorja in v.d. direktorja v register in prezrlo, da je tožena stranka enoosebna družba, ki po 459. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93, 29/94 in 12/98) nima skupščine, saj jo upravlja ustanovitelj s sklepi, ki jih zapisuje notar. Zato je bilo imenovanje v.d. direktorja zakonito, zakonit pa je bil tudi disciplinski postopek zoper tožnico. Glede na to ni podana samovolja tožene stranke in tako niso podani pogoji po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) za izdajo začasne odredbe, ki je glede teh lex specialis. Podatki tožnice glede njenega socialnega stanja niso točni, saj je tožnica poročena z D.M., ki je oče njenih otrok in jih je zato dolžan tudi on preživljati.

Tožnica pa si je s prekoračitvijo pooblastil izplačala 1,100.000,00 SIT, kar pomeni, da njeno preživljanje in njenih otrok ni ogroženo.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je hrati s tožbo predlagala, da sodišče izda začasno odredbo na podlagi 5. točke 1. odstavka 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS. št. 51/98), ker od dokončnosti disciplinske odločbe ne prejema plače, zaradi česar nima več rednih sredstev za preživljanje sebe in treh otrok. Tožnica je, kot dokaz utemeljenosti predlagane začasne odredbe zaradi nevarnosti nastanka nenadomestljive škode, predložila izpiske iz matične knjige za vse tri otroke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v spisu zbrani dokazi ne dajejo podlage za zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) lahko sodišče med postopkom izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Zato je sodišče dolžno najprej ugotoviti ali je v konkretni zadevi podan eden od obeh navedenih pogojev. Iz podatkov v disciplinskem spisu izhaja, da je bil zoper tožnico uveden disciplinski postopek na podlagi zahteve bivšega direktorja in v.d. direktorja, da je tožnica sodelovala v tem postopku in da ji je bila zagotovljena pravica do obrambe in ugovora zoper sklep disciplinskega organa tožene stranke ter da je o tem tožena stranka tudi odločala, kar pomeni, da je bil ta postopek voden po načelih določenih v določbah od 59. do 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis). Zaradi tega po stališču pritožbenega sodišča opisano ravnanje tožene stranke ni mogoče šteti za samovoljno. Prav tako pa na podlagi navedb tožnice in podatkov v spisu ter poizvedb v registru podjetij ni mogoč zaključek, da je postopek vodil nepristojni organ to je v.d. direktor, ker le ta ni bil vpisan v register. Nobenega dvoma ni, da na podlagi določb ZGD v.d. direktorja pridobi pravice in obveznosti z dnem imenovanja in ne šele z vpisom v register. Znano dejstvo je, da pristojna sodišča ne morejo tekoče vpisovati vseh sprememb v register in tako je tudi pritožbeno sodišče z vpogledom v register ugotovilo, da ni bil opravljen izbris razrešenega direktorja tožene stranke, kar bi glede na omenjeno stališče tožnice in sodišča prve stopnje pomenilo, da je navedeni še naprej direktor, kar pa ne odgovarja dejanskemu stanju.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožnica razen s predložitvijo izpiskov iz matične knjige za svoje otroke, s katerimi pa je po zaključku pritožbenega sodišča dokazala njihovo starost, ni z ničemer dokazala, da je edina hranilka družine in da sicer nima nobenih drugih prihodkov. Glede na to po zaključku pritožbenega sodišča tudi nastanek nenadomestljive škode tožnica ni izkazala. Tako tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe na podlagi 19. člena ZDSS ni podan in je zato sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izdalo predlagano začasno odredbo. Zaradi tega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 3. točke 380. člena ZPP izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako kot je razvidno iz izreka.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe. Na podlagi določil 22. člena ZDSS v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Glede na to določbo in dejstvo, da je predlagana začasna odredba v zvezi s sporom o prenehanju delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.