Jedro

Sodišče je pritožnico iz zapuščinskega postopka napotilo na pravdo med drugim tudi z zahtevkom, naj pravdno sodišče ugotovi, da sodediču dedni delež ne pripada. Ker je v pristojnosti zapuščinskega sodišča, da ugotovi, katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, bo o vprašanju, ali sodediču pripada nujni delež ali ne, odločalo zapuščinsko sodišče po končanem pravdnem postopku, ki ga je dolžna sprožiti pritožnica, in v katerem se bo ugotavljalo ali in kakšna darila je prejel sodedič.

Pritožničina zahteva, da bi moral sodedič v pravdi trditi in dokazovati, da denarja in nepremičnin ni prejel, je nerazumna, saj negativnih dejstev pač ni mogoče dokazovati. Dedič, ki trdi, da je sodedič prejel darilo, je napoten na pravdo, če sodedič to zanika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka v delu, ki se glasi »mu nujni delež ne pripada, ker«, razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in pritožnico napotilo na pravdo z zahtevkom, da dediču A. A. nujni delež ne pripada, ker je že prejel darila: - najmanj 24.717,03 EUR od prodaje parcel 512/2 in 521, k. o. ...; - znesek 148.274,64 EUR vrednosti neodplačnega razpolaganja parcele 13/1, 13/2 in 14/1, k. o. ...; - ½ nepremičnine parcele 261/7, k. o. ...; - najmanj 12.449,96 EUR, ki predstavlja deloma neodplačno razpolaganje s parcelo 14/2, k. o. ... na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 25. 4. 1997; - delnice X. v protivrednosti 48.446,15 USD do 1/3; - znesek 36.000 EUR in 7.000 CHF iz naslova dviga iz hranilne knjižice; - najemnino od družbe Y., d. o. o.; - znesek 19.800 EUR, ki predstavlja stroške preživljanja, ki ga je namesto dediča plačevala zapustnica.

2. Pritožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče ni opravilo celovite presoje njenih trditev in dokazov. Nepravilno je uporabilo določbi 46. in 57. člena ZD. V obrazložitvi sklepa niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, prav tako pa so vse navedbe členov in odstavkov, na katere se sodišče v njej sklicuje, nepravilne, zato je preizkus sprejete odločitve nemožen oziroma bistveno otežen. Pritožnica v nadaljevanju ponovi vse svoje navedbe glede obstoja daril, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, in vztraja, da v sklepu navedeni dogodki predstavljajo podlago za zaključek, da je sodedič prejel darila in je zato njegov nujni delež že poplačan. Dedič A. A. v postopku ni prerekal navedb o prejemu daril, zato se ta dejstva štejejo za priznana in med strankama nesporna. Nadalje navaja, da je sodišče napačno uporabilo 210. člen ZD, ko je na pravdo napotilo pritožnico. V postopku je podala navedbe in dokaze, na podlagi katerih je mogoče šteti njeno pravico za bolj verjetno. Nasprotno dedič ni ponudil nobenih trditev niti dokazov, ki bi sodišču omogočala zaključek, da je njegova pravica bolj verjetna. Odločitev sodišča je zato materialnopravno zmotna. Obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi ne dosega standarda obrazloženosti sodne odločbe, zaradi česar so pritožnici kršene ustavne pravice. Predlaga razveljavitev, podredno spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Dedič v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, odgovarja na pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Dedinja je v postopku pred sodiščem prve stopnje (in pri tem vztraja tudi v pritožbi) navajala, da je sodedič prejel več daril, ki jih je treba vračunati v njegov dedni delež. V nasprotju s pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da je sodedič vse njene navedbe prerekal na naroku 8. 3. 2018. Zanikal je obstoj kakršnega koli darila. Torej ne drži pritožbena navedba, da so bila dejstva o obstoju daril oziroma da je šlo za darilo med strankama zapuščinskega postopka nesporna. V takšnem primeru je zapuščinsko sodišče na podlagi 210. člena ZD dolžno prekiniti zapuščinski postopek in stranko, katere pravica je manj verjetna, napotiti na pravdo (213. člen ZD).

6. Čigava pravica je manj verjetna, odloči sodišče na podlagi dejanskih okoliščin primera. Pritožnica zatrjuje, da je dokazano, da je dedič prejel darila, pri čemer iz analize pritožbenih navedb, ki predstavljajo povzetek njenih navedb iz postopka pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da pritožnica do takšnega zaključka pride na podlagi lastnega sklepanja iz določenih dejstev. Pri tem spregleda, da za sodediča niso sporni le njeni dejanski zaključki, temveč tudi dejstva, iz katerih je pritožnica te zaključke črpala. Vsa dejstva je namreč, kot je že bilo poudarjeno, sodedič prerekal. Pritožničino sklepanje ne potrjuje njenega zaključka, da je njena pravica bolj verjetna. Nasprotno. Pritožničina zahteva, da bi moral sodedič v pravdi trditi in dokazovati, da denarja in nepremičnin ni prejel, je nerazumna, saj negativnih dejstev pač ni mogoče dokazovati. Ob popolnem zanikanju njenih trditev s strani sodediča, je pritožničina pravica avtomatično manj verjetna.1 In zakaj pravzaprav gre?

7. Pri zatrjevanju daril: najemnine od družbe Y., d. o. o, preživnine za hčerko, delnic X., dviga denarja iz hranilne knjižice, je sporno, ali je dedič vse našteto sploh prejel. Sodna praksa v podobnih primerih je jasna.2 Dedič, ki trdi, da je sodedič prejel darilo, je napoten na pravdo, če sodedič to zanika. Zato je pravilna odločitev sodišča, ki je na pravdo napotilo pritožnico. Glede zatrjevanih daril, kjer naj bi dedič prek prodajnih pogodb dobil 24.717,03 EUR, 148.274,64 EUR in 12.449,96 EUR, pa je treba upoštevati, da štejejo za odplačne. Ker tožnica trdi, da so bile deloma neodplačne in je bil njihov namen darilen, mora to tudi dokazati. Zato je odločitev sodišča, ki na pravdo napoti pritožnico, v tem delu pravilna.3

8. Nepravilna pa je odločitev sodišča v delu, ko pritožnico napotuje na pravdo, da naj pravdno sodišče ugotovi, da dediču dedni delež ne pripada. Takšno napotilo nasprotuje 162. členu ZD, ki določa, da sodišče v zapuščinskem postopku ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. O vprašanju, ali dediču pripada nujni delež ali ne, bo zato odločalo zapuščinsko sodišče po končanem pravdnem postopku, ki ga je dolžna sprožiti pritožnica. V tem delu je višje sodišče zato pritožbi v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP v zvezi s 167. členom ZD), delno ugodilo in sklep v tem obsegu razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

9. V preostalem je pritožba neutemeljena, zato jo je višje sodišče v tem obsegu zavrnilo ter je sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 167. členom ZD).

1 Primerjaj sklep VSL I Cp 782/2016 s 23. 3. 2016 z 21. 6. 2017. 2 Glej, na primer, sklep VSL I Cp 782/2016 s 23. 3. 2016. 3 Glej sklep VSL I Cp 2618/2013 z 20.11.2013