Jedro

Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor na predlog tožene stranke upoštevalo kot nasprotno tožbo in jo pravilno izločilo v posebno obravnavanje, zato ni podlage za ugotovitev postopkovne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati: sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 391,83 EUR bruto ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila; regres za leto 2014 v znesku 789,15 EUR bruto ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila; regres za leto 2015 v znesku 790,73 EUR bruto ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila; plačati zakonske zamudne obresti od zneska 758,93 EUR od 2. 7. 2016 do 29. 12. 2016 (prvi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2016 v znesku 800,00 EUR bruto in plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od 29. 12. 2016 dalje do plačila (drugi odstavek I. točke izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo z zahtevkom za odvod davkov in prispevkov od posameznih bruto zneskov regresa za letni dopust za leto 2013, 2014, 2015 in 2016 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 354,85 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter spremeni tako, da upošteva pobotni ugovor v celoti, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podala svoj pobotni ugovor, ki ga sodišče ni obravnavalo in sicer iz razloga ekonomičnosti in hitrosti postopka, ker bi bilo zato potrebno izvesti obširen dokazni postopek. Pobotni ugovor je zato sodišče štelo kot nasprotno tožbo ter oblikovalo nov spis pod opr. št. Pd 118/2018. Zoper to odločitev tožena stranka ni imela posebne pritožbe, zato se zoper njo pritožuje v tej pritožbi. Meni, da je v svojem pobotnem ugovoru navedla vsa dejstva in dokaze, ki so potrebni za odločitev o pobotu ter da ni bilo nobene potrebe po obširnem dokaznem postopku. Z bančnimi izpiski je izkazala, da je akontacija plačana na račun tožeče stranke, tako da za posamezno vožnjo kot v skupnem seštevku, tožeča stranka pa prejemu zneskov akontacije ni ugovarjala. Sodišču je tudi predložila vse obračune potnih stroškov tožeče stranke, ki jih je ta sestavila sama ter tožeči stranki priznala vse stroške, ki jih je izkazala z računi. Na obračunih pa so posebej prikazani tudi "črni stroški", za katere pa ni imela nobene vsebinske utemeljitve, ne nobenih računov, niti nobenih drugih izkazov, ki se po veljavnih davčnih in računovodskih predpisih štejejo za poslovne listine. Tožena stranka je tudi prikazala razliko med izplačanimi akontacijami ter dejansko izkazanimi stroški. Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi odgovorila, da je šlo za plačilo mafijskim družbam v tujini (v Ukrajini in Rusiji), kar pa je odgovor, ki se ga ne da preveriti oziroma dokazati, poleg tega pa bi šlo za pravno nedopusten način izplačila. Zatrjuje, da v sodbi ni pojasnila, za kakšen obširen dokazni postopek naj bi šlo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Bistvo pritožbe je pritožben očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o pobotnem ugovoru tožene stranke. Pritožba ne vsebuje navedb zoper ugodilni del sodbe oziroma prisojene zneske iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013, 2014, 2015 in priznanih zakonskih zamudnih obresti glede zamude s plačilom regresa za letni dopust za leto 2016. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožeči stranki ni plačala regresa: za leto 2013 v znesku 391,83 EUR bruto, za leto 2014 v znesku 789,15 EUR bruto, za leto 2015 v znesku 790,73 EUR bruto. Zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki navedene zneske priznalo, pri tem pa se je pravilno sklicevalo tudi na pravno podlago (131. člen ZDR-11). Glede regresa za letni dopust za leto 2016 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožeči stranki plačan z zamudo, zato mu je v zvezi s tem priznalo le zakonske zamudne obresti od zneska 758,93 EUR od 2. 7. 2016 do 29. 12. 2016. 7. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na pobotni ugovor, ki ga je tožena stranka obrazložila s tem, da iz medsebojnega poslovanja strank izvirajo različne obveznosti, ki so posledica načina opravljanja avtoprevozniške dejavnosti, kar ima za posledico za 3.198,50 EUR več akontacije potnih stroškov kot pa so znašali dejanski stroški posameznih voženj. Ob podaji pobotnega ugovora je toženka predlagala, da lahko sodišče vse navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom šteje kot navedbe po nasprotni tožbi. Kot izhaja iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 27. 9. 2018 je sodnica navedbam toženke sledila in pojasnila, da se v zvezi z nasprotno tožbo odpre nov spis opr. št. Pd 118/2018. Temu tožena stranka ni nasprotovala, v pritožbi pa je s tem v zvezi prepozna. Stranka mora namreč kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286. člena ZPP), tovrstnih okoliščin pa tožena stranka v pritožbi ne uveljavlja.

8. Pritožbeni očitki postopkovne kršitve zaradi izločitve nasprotne tožbe v posebno obravnavanje (tretji odstavek 300. člena ZPP) so nerelevantni. Gre namreč za sklep o razločitvi postopkov po 8. točki prvega odstavka 270. člena ZPP, ki se nanaša na vodstvo postopka, zoper takšne sklepe pa po tretjem odstavku 270. člena ZPP ni pritožbe. Tako ne gre za ureditev po tretjem odstavku 363. člena ZPP, po katerem se sme, če ta zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo.

9. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je nasprotno tožbo izločilo iz skupnega obravnavanju v sporu Pd 240/2017, na naroku pojasnilo, da je to storilo, ker bo to terjalo izvedbo obširnega dokaznega postopka ter se ob tem sklicevalo še na ekonomičnost in hitrost postopka. S tem je obrazložilo svojo odločitev o razdružitvi zadev. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki o neobrazloženosti oziroma nemožnosti preizkusa pravilnosti razločitve postopkov v smislu kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za odločilne okoliščine primera.

10. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor prav na predlog tožene stranke upoštevalo kot nasprotno tožbo in jo pravilno izločilo v posebno obravnavanje, zato ni podlage za ugotovitev postopkovne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe, prav tako pa ni podlage za ugotovitev zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni vseboval odločilnih navedb. Nanaša se zlasti na vsebino pobotnega ugovora in nasprotovanje kazenski ovadbi, kar pa za odločitev pritožbenega sodišča ni bilo pomembno (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. členom ZPP).

1 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1.