Jedro

Ker je bilo v tej zadevi že odločeno, vendar pa so bile te odločbe kasneje odpravljene, je v času izdaje izpodbijane odločbe petletni rok za naknaden obračun carinskega dolga že potekel. Če se odločba odpravi, se namreč odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, kar pomeni, da odprava učinkuje za nazaj, to pa pomeni, da z odpravo odločbe o obveznosti tožeče stranke glede plačila dolga sploh še ni bilo odločeno.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Carinskega urada Maribor, št. 4242-188/2007-2 z dne 2.7.2007 in Odločba Ministrstva za finance št. DT-498-1-555/2007-5 z dne 31.3.2009 se odpravita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 € (tristo petdeset eurov) z DDV v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Maribor, potem, ko je s sklepom pod št. 4242-188/2007 združil postopke tožeče stranke kot deklaranta v zadevah naknadnega obračuna uvoznih dajatev po carinskih deklaracijah Izpostave Maribor št. K4-25446 z dne 22.5.2001, št. K4-28062 z dne 6.6.2001, št. K4-56860 z dne 13.11.2001, št. K4-59970 z dne 28.11.2001, št. K4-61062 z dne 5.12.2001, št. K4-47438 z dne 25.9.2001, št. K4-63701 z dne 18.12.2001 in K4-22859 z dne 9.5.2001, odločil, da je tožeča stranka za blago sproščeno v promet po zgoraj navedenih deklaracijah, ki mu ni mogoče priznati preferencialnega porekla, dolžna plačati še uvozne dajatve v skupnem znesku 7.516,16 €. Iz obrazložitve izhaja, da se je pri preverjanju posamičnih izjav o poreklu dobaviteljev, med katerimi je tudi A. pojavil upravičen dvom o poreklu, saj so madžarski carinski organi pri preverjanju podatkov glede izjav o poreklu tega dobavitelja ugotovili, da so pri izvozu blaga iz Madžarske njihovi izvozniki blago ocarinili s fakturami, na katerih ni bilo izjav o poreklu, zato temu blagu ni bilo mogoče priznati preferencialne obravnave pri uvozu v Slovenijo. Na podlagi tega je bilo opravljeno preverjanje listin o poreklu blaga tudi v primerih, ki so predmet tega postopka, pravna podlaga pa je Protokol 7, ki je sestavni del Sporazuma o pristopu RS k Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini (CEFTA). Za izvajanje tega sporazuma je vlada RS izdala Odlok št. 5146/00 o preferencialnih pravilih o poreklu blaga, ki se v letu 2001 uporabljajo za izvajanje uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini in Sporazuma o pristopu Romunije k CEFTA ter začasni uporabi Dodatnega protokola št. 6 k CEFTA in Sporazuma o pristopu Republike Bolgarije k CEFTA (Uradni list RS, št. 123/00), ki povzema Protokol št. 7, ki ureja medsebojno sodelovanje carinskih organov države izvoznice in države uvoznice pri preverjanju dokazil o poreklu blaga ter točnosti informacij, ki so v njih zajete. Carinski organi, ki so zahtevali preverjanje, morajo biti o izidih takega preverjanja obveščeni čim prej, če pa v primeru upravičenega dvoma ni odgovora v roku desetih mesecev od datuma zahteve, carinski organi, ki so zahtevali preverjanje, zavrnejo upravičenost za preferencialno obravnavo. Carinski urad Maribor je opravil naknadno preverjanje deklaracij in o opravljeni kontroli sestavil zapisnik z dne 30.6.2004, nato pa je v obdobju od 6.9.2004 do 14.9.2004 izdal odločbe, s katerimi je tožečo stranko zavezal k plačilu skupaj 1,802.172,00 SIT uvoznih dajatev. Zoper te odločbe je tožeča stranka vložila pritožbo, Ministrstvo za finance pa je pritožbam ugodilo, prej navedene odločbe odpravilo in zadeve vrnilo v nov postopek z obrazložitvijo, da mora biti carinski dolžnik o dejstvih, ki so bistvena za odločitev, to je upravičen dvom v preferencialno obravnavo in izkazana zamuda odgovora carinskih organov države izvoznice, seznanjen in mora imeti možnost, da se o njih izjavi. Pri tem mora imeti možnost, da se s tujimi listinami seznani v uradnem jeziku RS. V ponovljenem postopku je carinski urad tožečo stranko seznanil z vsemi listinami tudi z dopisom madžarskih carinskih organov z dne 17.1.2005, iz katerega izhaja, da blago po navedenih fakturah, med katerimi je tudi blago po fakturah, ki so predmet tega postopka izhaja, ni pridobilo statusa izdelka s poreklom. Zato se temu blagu ne prizna preferencialna obravnava in je zanj potrebno obračunati carino namesto po znižanih (preferencialnih) stopnjah po splošnih (konvencionalnih) carinskih stopnjah. Prvostopni organ zaključuje, da je izpodbijano odločbo izdal na podlagi drugega odstavka 146. člena Carinskega zakona (v nadaljevanju CZ, Uradni list RS, št. 1/95 s spremembami) in prvega odstavka točke a) 154. člena CZ ter četrtega odstavka tega člena.

Pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za finance kot drugostopni organ z odločbo št. DT-498-1-555/2007-5 z dne 31.3.2009 kot neutemeljeno zavrnilo. Tudi ministrstvo meni, da niso bili izpolnjeni pogoji za zahtevani postopek sprostitve blaga v prost promet z uporabo preferencialne carinske stopnje, to pa predstavlja situacijo iz a) točke prvega odstavka 154. člena CZ, to je, ko je carinski dolg nastal kot posledica ravnanja s carinskim blagom v nasprotju z določbami CZ (144. do 147. člen tega zakona). V obravnavanem primeru gre za uveljavitev ugodnejše carinske stopnje s predložitvijo neverodostojnega dokazila o poreklu blaga. V drugem odstavku 146. člena CZ je predpisano, da nastane carinski dolg v trenutku, ko je blago prepuščeno v določen carinski postopek, če je ugotovljeno, da ni izpolnjen pogoj za prepustitev v zahtevani postopek. Carinski dolg je torej nastal ob sprejemu zadevnih carinskih deklaracij, nastal pa je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom in ne zaradi napačnega obračuna. Po mnenju ministrstva petletni rok iz 154. člena CZ ni prekoračen, saj je bil carinski dolg z odločbami, izdanimi v prvotnem postopku naknadno obračunan in pritožbe zoper navedene odločbe niso zadržale izvršbe, kar pomeni, da je bil z vročitvijo teh odločb carinski dolg odmerjen. Ne glede na to, da so bile te odločbe odpravljene in je bila v ponovnem postopku izdana v tem postopku izpodbijana odločba, je bil carinski dolg obračunan pravočasno.

Tožeča stranka v tožbi primarno ugovarja zamudo zakonsko določenega roka za izdajo napadene odločbe, saj je Carinski urad Maribor izdal napadeno odločbo po preteku zakonsko določenega roka petih let, določenega v 154. členu CZ. Carinski dolg po predmetnih deklaracijah je namreč v skladu s 143. členom CZ nastal 22.5.2001, 6.6.2001, 13.11.2001, 28.11.2001, 5.12.2001, 25.9.2001, 18.12.2001 in 9.5.2001. S 154. členom CZ določen petletni rok je torej pretekel 22.5.2006, 6.6.2006, 13.11.2006, 28.11.2006, 5.12.2006, 25.9.2006, 18.12.2006 in 9.5.2006, to je pred dne 2.7.2007 izdano prvostopno izpodbijano odločbo. Podredno tožeča stranka zatrjuje, da v izpodbijani odločbi ni navedenih konkretnih dejstev, na podlagi katerih bi se lahko utemeljil dvom, da je šlo pri uvozu blaga po konkretnih deklaracijah za vprašljivo poreklo blaga. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožnici vrne plačan znesek 7.516,16 €, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov. Ne strinja se s tožbeno trditvijo, da je petletni rok iz 154. člena CZ pretekel pred izdajo izpodbijane prvostopne odločbe. Carinski dolg je nastal v obdobju od 9.5.2001 do 18.12.2001, prve – sicer kasneje odpravljene – prvostopne odločbe pa so bile izdane v obdobju od 6.9.2004 do 14.9.2004. Po mnenju tožene stranke je bil s tem carinski dolg odmerjen ne glede na to, da so bile te odločbe kasneje odpravljene. Pri tem se sklicuje na sodbi Upravnega sodišča št. U 417/2006 in U 213/2006. Tožba je utemeljena.

Predmet spora se nanaša na naknadni obračun carinskega dolga na podlagi 154. člena CZ za carinsko blago, ki je bilo prijavljeno v carinski postopek z uveljavljanjem preferencialne obravnave.

Po določbi prvega odstavka 154. člena CZ se naknadni obračun carinskega dolga lahko opravi, če je carinski dolg nastal naknadno zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom (točka a); če že nastali carinski dolg ni bil obračunan (točka b) ali če je bil carinski dolg obračunan v nižjem znesku, kot bi v skladu z veljavnimi predpisi moral biti (točka c). Okoliščine, ali je v določenem primeru carinski dolg nastal, se presojajo glede na določbe od 143. do 149. člena CZ. Po presoji sodišča je pravilna ugotovitev upravnih organov, da je v obravnavanem primeru pravna podlaga za naknadni obračun carinskega dolga točka a) prvega odstavka 154. člena v povezavi s točko b) prvega odstavka 146. člena CZ. V konkretnem primeru je namreč tožeča stranka kot carinski deklarant prijavila v carinski postopek blago, za katerega je uveljavljala preferencialno obravnavo.

Po mnenju sodišča pa je v obravnavani zadevi rok, v katerem lahko carinski organ naknadno odmeri carinski dolg na pravni podlagi točke a) prvega odstavka 154. člena CZ, torej v primeru, ko je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg, že pretekel. Naknaden obračun carinskega dolga se v skladu z navedeno točko lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga (četrti odstavek 154. člena CZ). Res je bilo v tej zadevi že odločeno s prvostopnimi odločbami, izdanimi v času od 6.9.2004 do 14.9.2004, vendar pa so bile te odločbe kasneje odpravljene. V ponovnem postopku so bile s sklepom z dne 2.7.2007 navedene zadeve združene, tega dne pa je bilo v zadevi ponovno odločeno z odločbo, ki je predmet tega upravnega spora. Določba prvega odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) določa, da če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, kar pomeni, da odprava učinkuje za nazaj (ex tunc), to pa pomeni, da z odpravo odločbe o obveznosti tožeče stranke glede plačila dolga sploh še ni bilo odločeno. Ob takem stanju stvari pa je potekel tudi petletni rok od nastanka carinskega dolga, po preteku tega roka pa ni več pravne podlage za naknaden obračun carinskega dolga po točki a) prvega odstavka 154. člena CZ. Tudi sklicevanje tožene stranke na sodno prakso upravnega sodišča (U 213/2006 in U 417/2006) ne daje podlage za drugačno stališče, saj je šlo v teh zadevah za naknaden obračun carinskega dolga po točki c) prvega odstavka 154. člena CZ, sodišče pa je pojasnjevalo svoje stališče v zvezi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah CZ, ki je prvoten enoletni rok podaljšal na tri leta. Petletni rok za naknaden obračun carinskega dolga iz točke a) prvega odstavka 154. člena CZ pa se ni spreminjal in je bil že v osnovnem zakonu enako določen. Ker je petletni rok za naknaden obračun carinskega dolga pretekel, ni več podlage za takšen obračun, kot je bil napravljen z izpodbijano prvostopno odločbo. Takšno stališče je Upravno sodišče RS že zavzelo v zadevah št. I U 735/2009 in I U 1913/2009. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita in jo je moralo sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami) odpraviti. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je odpravilo tudi drugostopno odločbo.

V tožbi je tožeča stranka postavila tudi zahtevek na povrnitev zneska 7.516,16 €. Ker bi odločitev o tem pomenila podaljšanje postopka v upravnem sporu, glede tega dela zahtevka sodišče tožečo stranko v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS-1 napotuje, da ga uveljavi v pravdi, kolikor seveda ne pride do sporazumne izvensodne rešitve tega vprašanja med strankama.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).