Jedro

Pravnomočen sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, ima značilnost pravnomočne sodne odločbe. Vsebinski učinek pravnomočne sodne odločbe je v tem, da so nanjo vezane stranke in sodišče. Pravnomočna sodna odločba obvelja in velja za resnično, četudi je sodišče odločilo nepravilno.

Tožeča stranka v izvršilnem postopku ni uspela s predlogom razveljavitve klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, ustavna pritožba v zvezi z odločbo višjega sodišča pa v tej zadevi ni bila sprejeta v obravnavo. S tem je tožeča stranka izčrpala pravna sredstva v zvezi z preizkusom (ne)pravilnosti vročanja sklepa o izvršbi, ki jo je v navedenem izvršilnem postopku pravilno uveljavljala kot postopkovno kršitev. Zato z odškodninskim zahtevkom do prvotožene stranke zaradi nepravilnega vročanja ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, prvotožena stranka pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta dolžni toženi stranki tožeči stranki solidarno plačati znesek 49.496,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2008, vse v 15 dneh pod izvršbo in stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni prvotoženi stranki od izdaje te sodbe povrniti 205,00 EUR pravdnih stroškov, drugotoženi stranki pa 780,00 EUR pravdnih stroškov, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo od prvotožene stranke zahtevala plačilo odškodnine, ker je prvotožena stranka kršila dogovor z dne 23. 8. 2007, s katerim se je zavezala, da bo tožeči stranki od 24. 8. 2007 do 24. 8. 2008 prepošiljala vse prispele pošiljke razen pisem v pravdnem, upravnem in kazenskem postopku iz naslova cesta 1 na naslov cesta 2. Ker tožeča stranka sklepa o izvršbi opr.št. VL 26360/2008 z dne 17.5.2008 v izvršilni zadevi na podlagi predloga drugotožene stranke ni prejela, mu ni pravočasno ugovarjala, zato je sklep o izvršbi postal 4. 6. 2008 pravnomočen in je bil v izvršilnem postopku realiziran, tako da je bil znesek 53.234,99 EUR iz računa tožeče stranke prenesen na račun upnika - drugotožene stranke. Ker je drugotožena stranka utemeljeno terjala od nje le še znesek 5.601,83 EUR, je tožeči stranki zaradi odtegnitve sredstev nastala škoda v višini 49.496,57 EUR. Drugotožena stranka pa je za ta znesek obogatena na račun tožeče stranke, saj je od tožeče stranke dvakrat prejela sporni znesek – enkrat na podlagi prostovoljnih plačil v letu 2007, nato pa še na podlagi prisilne izterjave v letu 2008. 6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tako po odškodninski podlagi kakor tudi iz naslova neupravičene obogatitve zavrnilo. Zahtevek proti prvotoženi stranki je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni podan element protipravnosti, saj je prvotožena stranka predmetni sklep o izvršbi tožeči stranki pravilno vročila s fikcijo po četrtem odstavku 141. člena ZPP. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker tega, kar je izpolnjeno s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče zahtevati nazaj s tožbo na podlagi neupravičene obogatitve.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da ima v obravnavanem primeru tožeča stranka pravico do tožbe zaradi neutemeljene izvršbe, kar ji zagotavljajo temeljna procesna jamstva, ki izhajajo iz 22. in 23. člena Ustave RS. Tožeča stranka je od drugotožene stranke zahtevala vrnitev zneska 49.496,57 EUR iz naslova neupravičene obogatitve, ki ji je bil odtegnjen v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Tožeča stranka s tožbo torej zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi zaradi okoliščin, ki so nastale že pred trenutkom izdaje oziroma pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Plačila, ki so bila izvršena v letu 2007 bi tožeča stranka lahko uveljavljala že v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Tožeča stranka bi morala zoper sklep o izvršbi vložiti ugovor in v ugovoru navedena dejstva plačila ugovarjati, česar pa ni storila, zato je sklep o izvršbi postal pravnomočen. Pravnomočen sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine pa ima značilnost pravnomočne sodne odločbe (v smislu 319. člena ZPP). Vsebinski učinek pravnomočne sodne odločbe je v tem, da so nanjo vezane stranke in sodišče. Pravnomočna sodna odločba obvelja in velja za resnično, četudi je sodišče odločilo nepravilno. Tožeča stranka z zahtevkom iz naslova neopravičene obogatitve zato ne more uspeti, če trdi, da je dolg prvič plačala prostovoljno že pred trenutkom, na katerega se nanaša pravnomočnost, nato pa še na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Vrnitev zaradi dvakratnega plačila bi tožeča stranka lahko zahtevala le, če bi do obeh plačil prišlo po trenutku pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

8. Glede na navedeno ni podana neupravičena pridobitev drugotožene stranke na račun tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso vrhovnega sodišča (odločbi VS RS III Ips 18/2007 in III Ips 84/2007), v skladu s katero ima pravico zahtevati nazaj celo tisti, ki je plačal, pa je bil premalo skrben pri oceni, da plačuje neobstoječ dolg oziroma celo, če je plačal, pa je vedel, da ni dolžan oziroma bi to lahko vedel ob potrebni skrbnosti, pa je kljub temu plačal, ker je bil v neugodnem položaju. Navedeni primeri se od obravnavanega primera razlikujejo po tem, da v teh primerih ni šlo za plačilo na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova.

9. Tudi s pritožbenimi trditvami, da sklep o izvršbi tožeči stranki ni bil pravilno vročen, s čimer je bila tožeči stranki odvzeta možnost do izjave v skladu z določbo 22. člena Ustave RS in zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, tožeča stranka v obravnavanem sporu ne more uspeti. O pravilnosti vročitve sklepa o izvršbi je bilo v postopku opr.št. VL 26360/2008 odločeno pravnomočno s sklepom višjega sodišča opr. št. II Ip 2351/2009 z dne 21. oktobra 2009. Višje sodišče je z navedenim sklepom potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je zavrnilo predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 17. 5. 2008. Ugotovilo je, da je bila vročitev sodne pošiljke s sklepom o izvršbi in predlogom za izvršbo na sedežu dolžnika pravilno opravljena. Za opravljeno se je po podatkih izvršilnega spisa štela šele potem, ko je bilo dolžniku na vratih njegovega registriranega sedeža puščeno že drugo pisno obvestilo o prispeli pošiljki, to je dne 26. 5. 2008 (4. stran obrazložitve citiranega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani).

10. Višje sodišče v Ljubljani je v obrazložitvi navedenega sklepa zavzelo pravilno stališče, da se določba 7. člena Splošnih pogojev izvajanja drugih poštnih storitev, ki sicer izrecno omenja le pisma v pravdnem, upravnem in kazenskem postopku, smiselno nanaša na vse sodne in upravne pošiljke oziroma, da zajema vsa pisanja, ki se vročajo po pravilih pravnega, upravnega in kazenskega postopka. Razlikovanje med sodnimi pošiljkami v izvršilnem in pravdnem postopku bi bilo nesmiselno, saj tudi za sodne pošiljke v izvršilnem postopku velja vročanje po pravilih ZPP (skladno z določbo 15. člena ZIZ se za vročanje v izršilnih postopkih uporablja ZPP).

11. Zakon o poštnih storitvah v 24. členu določa, da mora v primeru, ko poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk na drugačen način, kakor je določeno v tem zakonu, izvajalec poštnih storitev tako poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. V primeru vročanja po ZPP, ZUP in ZKP se izvajalec poštnih storitev in naslovnik zato ne moreta dogovoriti za drugačen način vročanja, saj navedeni postopkovni zakoni vsebujejo specialne določbe o vročanju pisanj. Vročanje pisanj je v ZPP urejeno v 11. poglavju (132. do 150. člen ZPP). Tudi iz trditev tožeče stranke in naročila z dne 23.8.2008, izhaja, da so bile prispele pošiljke v pravdnem, upravnem in kazenskem postopku izvzete iz prepošiljanja. Glede na navedeno poštar - vročevalec, zaposlen pri prvotoženi stranki kljub temu, da se je tožeča stranka preselila in mu je bilo to dejstvo znano, sodnih pisanj ni smel prepošiljati na nov naslov. Zato je neutemeljen očitek tožeče stranke, da je prvotožena stranka, ki je vedela za pravi naslov tožeče stranke, zlorabila pravice oziroma kršila dogovor, ki sta ga sklenili tožeča stranka in prvotožena stranka.

12. Tožeča stranka v zgoraj navedenem izvršilnem postopku ni uspela s predlogom razveljavitve klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, ustavna pritožba v zvezi z odločbo višjega sodišča II Ip 2351/2009 pa v tej zadevi ni bila sprejeta v obravnavo. S tem je tožeča stranka izčrpala pravna sredstva v zvezi z preizkusom (ne)pravilnosti vročanja sklepa o izvršbi, ki jo je v navedenem izvršilnem postopku pravilno uveljavljala kot postopkovno kršitev. Zato že iz tega razloga z odškodninskim zahtevkom do prvotožene stranke zaradi nepravilnega vročanja ne more uspeti.

13. Za odločitev v zadevi so nepomembne tudi pritožbene navedbe v zvezi z zaslišanjem zakonitega zastopnika drugotožene stranke M. Š. Zaslišanje navedene priče je bilo predlagano v zvezi z višino tožbenega zahtevka in sicer glede dejstva, kolikšna naj bi bila razlika za plačilo v korist drugotožene stranke. Ker pa glede na zgoraj povedano to dejstvo za odločitev v obravnavanem sporu ni pomembno, saj tožeča stranka ni izkazala utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju, opustitev izvedbe navedenega dokaza ne izkazuje kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka pa navedene kršitve, ki naj bi nastala zaradi nezaslišanja zakonitega zastopnika tudi ni konkretizirala.

14. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembene pritožbene trditve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške. Ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k njeni rešitvi, so stroški odgovora na pritožbo za postopek nepotrebni, zato te stroške nosi tožena stranka sama.