Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta, zaradi česar posledično neimenovanje v ustrezen naziv ni pravna podlaga za razveljavitev celotne pogodbe o zaposlitvi in posledično v tem postopku ni bilo potrebe po prekinitvi postopka do odločitve Upravnega sodišča o pravilnosti imenovanja v naziv, ker to ni predhodno vprašanje v tej zadevi.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje in sklep o stroških se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo, da se sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 18. 1. 2017 v 2. točki razveljavi in se predlog predsednice Okrožnega sodišča A. z dne 30. 11. 2016 za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2016 zavrne (I. točka izreka). Ugotovilo je veljavnost pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2016 na način, da je tožnik od 1. 9. 2016 pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu pravosodni svetnik (PDI) - II s šifro delovnega mesta ... in plačnim razredom 45. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja na tem delovnem mestu že od 29. 8. 2016 dalje in uvrstitev v 49. plačni razred (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo obračun razlike v plači med 45. in 42. plačnim razredom od 18. 1. 2017 do vrnitve na delo po tej pogodbi o zaposlitvi, plačilo davkov in prispevkov ter neto zneska plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek (obračun in plačilo razlike v plači do 49. plačnega razreda) je zavrnilo (III. točka izreka). Sklenilo je še, da se ugovor stvarne pristojnosti tožene stranke zavrne (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne potrebne pravdne stroške v znesku 938,81 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožnik izpodbija zavrnilni del (II. in III. točko izreka) izpodbijane sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo tega dela izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi, stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki. Meni, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o nižjem plačnem razredu brez zakonske podlage nedopustno vsebinsko poseglo v pogodbena določila pogodbe o zaposlitvi, in to z učinkom za nazaj (določitev nižjega plačnega razreda od sklenitve pogodbe dalje). Po njegovem mnenju je posledica razveljavitve izpodbijanega sklepa veljavnost pogodbe o zaposlitvi v celoti, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo zahtevka in trditvene podlage tožene stranke (zanjo ni bilo sporno prenašanje napredovanj, ampak le veljavnost pogodbe o zaposlitvi v odvisnosti od pravilnega imenovanja v naziv). Navaja, da je v 3.a členu ZSPJS predviden postopek za primer, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi sporno, ne more pa o tem odločati komisija za pritožbe ali sodišče meritorno, ter da bi bil v postopku po 3.a členu ZSPJS v vlogi toženca, v tistem postopku pa bi se lahko odločalo le o zahtevku za vračilo preveč izplačane plače, ne pa vsebinsko poseglo v pogodbo o zaposlitvi. Navaja, da mu je bila s predmetno odločitvijo odvzeta možnost ugovarjanja denarnemu zahtevku za vračilo preveč izplačanih plač. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 256/2016, po kateri je posledica previsoko določene plače v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca lahko le, da se mu za naprej določi ustrezno nižja plača, ne nastopijo pa posledice odprave za nazaj. Pove, da je interes, ki ga je zasledoval, razveljavitev zanj neugodnega sklepa komisije ter vzpostavitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v celoti, ta pa je bil s pozitivno odločitvijo sodišča v I. točki izreka povsem izčrpan, zahtevek v 2. točki je bil le pojasnjevalne narave. Kot zmotni nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je na prejšnjem delovnem mestu napredoval zgolj za štiri plačne razrede, saj je napredoval za 8 razredov. Trdi, da je imenovanje v višji naziv pravo napredovanje, ki se prenaša ob premestitvi, saj mu v nasprotnem primeru ne bi bilo omogočeno napredovanje za 10 plačnih razredov. Navaja, da določba prvega odstavka 20. člena ZSPJS prenos napredovanj veže na konkretno delovno mesto in ne omejuje prenosa le na napredovanja dosežena v zadnjem nazivu ali le na napredovanja v plačnih razredih, in nasprotuje ozki razlagi, da za uradnika velja dodaten pogoj, da lahko ohrani samo napredovanja v plačne razrede. Meni, da zadeva opr. št. VIII Ips 301/2015 ni uporabljiva v tem primeru, saj se je nanašala na visokošolskega učitelja, ki je bil v višji naziv izvoljen po določbi in pogojih 55. člena Zakona o visokem šolstvu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper izpodbijano sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del) in sklep vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sodba in sklep spremeni ter tožbeni zahtevek s stroškovno posledico v celoti zavrne. Meni, da je odločitev o pravilnosti imenovanja v naziv predhodno vprašanje v tem postopku in se sklicuje na 84. člen in prvi odstavek 66. člena ZJU. Trdi, da je za opravljanje del in nalog uradnika ključna odločba o imenovanju v naziv, ki je podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, in ne obratno, saj uradnik ne more opravljati javnih nalog samo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je odločba o imenovanju v naziv upravni akt in za odločanje o njem ni stvarno pristojno delovno sodišče. Sklicuje se na izpodbijani sklep komisije za pritožbe, iz katerega izhaja, da bi pogodbo o zaposlitvi tožnika razveljavila le deloma ter nadomestila ta del z novim besedilom, če ne bi bil tožnik imenovan v napačni naziv, ta pa se ne pridobi s pogodbo o zaposlitvi ampak z odločbo o imenovanju. Meni, da sestavni del pogodbe o zaposlitvi uradnika ni le delovno mesto, ampak tudi naziv, pridobljen z odločbo o imenovanju. Opozarja na posledico izpodbijane sodbe, da je tožnik na uradniškem delovnem mestu pravosodni svetnik (PDI) - II s 45. plačnim razredom, ta plačni razred pa je v neskladju z njegovim nazivom pravosodni svetnik PDI I, izhodiščni plačni razred tega naziva pa je 44. in ne 41. razred. Trdi, da je sodišče tožnika uvrstilo v plačni razred in mu določilo plačo glede na naziv, ki ga nima, pa bi ga moral imeti in je s tem prejudiciralo odločitev upravnega sodišča v tožbi tožnika zoper 1. točko izreka sklepa komisije za pritožbe z dne 18. 1. 2017. Dalje navaja, da plača kot sestavni del pogodbe o zaposlitvi ne izhaja iz delovnega mesta, ampak se jo določi glede na naziv, in da če je nezakonita odločba o imenovanju v naziv, je nezakonita tudi pogodba o zaposlitvi. Zatrjuje tudi procesno kršitev, ker sodišče prve stopnje ni prekinilo postopka do odločitve upravnega sodišča, ampak je samo odločilo o predhodnem vprašanju, čeprav pri stvarno pristojnem sodišču že poteka spor v zvezi s tem. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, zaradi česar je posledično storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z določbo 13. člena ZPP.

7. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v IV. točki izpodbijane sodbe in sklepa pravilno zavrnilo ugovor stvarne (ne)pristojnosti, ki ga je podala tožena stranka. Pravilno je pojasnilo, da tožnik v predmetni zadevi zahteva razveljavitev 2. točke izpodbijanega sklepa komisije za pritožbe z dne 18. 1. 2017, s katero je bila razveljavljena tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 29. 8. 2016, za odločanje o takem zahtevku pa je na podlagi 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1) pristojno delovno sodišče. Pritožba tožene stranke, ki pavšalno nasprotuje tej odločitvi, tako ni utemeljena.

8. Pritožba tožene stranke pa utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti predmetni individualni delovni spor do odločitve Upravnega sodišča o tožbi v upravnem sporu, ki jo je tožnik vložil zoper odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS v 1. točki sklepa z dne 18. 1. 2017, da se razveljavi sklep o imenovanju tožnika v uradniški naziv Pravosodni svetnik (PDI) I z dne 25. 8. 2016. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki do avgusta 2016 na delovnem mestu Višji pravosodni svetovalec (PDI), šifra ..., na katerem je dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in bil uvrščen v 42. plačni razred, - da ga je tožena stranka 1. 9. 2016 premestila na zahtevnejše delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II, šifra ..., - da ga je tožena stranka s sklepom z dne 25. 8. 2016 zaradi premestitve imenovala v naziv druge stopnje - pravosodni svetnik (PDI) I, - da sta nato stranki 29. 8. 2016 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delo na tem delovnem mestu in v njej določili plačo tožnika v 49. plačnem razredu (izhodiščni 41. plačni razred, zvišan za 8 napredovanj), - da je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja z izpodbijanim sklepom z dne 18. 1. 2017 razveljavila sklep o imenovanju tožnika v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I z dne 25. 8. 2016 (1. točka izreka) in pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2016 (2. točka izreka).

10. Zavzelo pa je zmotno materialnopravno stališče, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta, zaradi česar posledično neimenovanje v ustrezen naziv ni pravna podlaga za razveljavitev celotne pogodbe o zaposlitvi in posledično v tem postopku ni bilo potrebe po prekinitvi postopka do odločitve Upravnega sodišča o pravilnosti imenovanja v naziv, ker to ni predhodno vprašanje v tej zadevi.

11. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. - ZJU) v prvem odstavku 79. člena določa, da se za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določi tudi naziv. Isti zakon v 66. členu določa, da se izbranega kandidata imenuje v naziv najkasneje v osmih dneh od dokončnosti sklepa o izbiri in se mu najkasneje v nadaljnjih osmih dneh ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Skladno z določbo prvega odstavka 84. člena ZJU uradnik izvršuje javne naloge v nazivu.

12. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnjeval vse pogoje za zasedbo delovnega mesta Pravosodni svetnik (PDI) - II, šifra ..., saj po razveljavitvi sklepa o imenovanju v naziv z dne 25. 8. 2016 ni bil (več) imenovan v ustrezni naziv (na prejšnjem delovnem mestu Višji pravosodni svetovalec (PDI), šifra ... je dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I, na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II pa se delo lahko opravlja v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I)). Čeprav ta pogoj lahko izpolni le tožena stranka kot delodajalec, delo na uradniškem delovnem mestu na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ni mogoče brez imenovanja v ustrezni naziv, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava treba šteti, da je imenovanje v ustrezni naziv pogoj za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu in posledično pogoj za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi na takem delovnem mestu. Skladno z določbo prvega odstavka 74. člena ZJU pa se pogodba o zaposlitvi razveljavi, če javni uslužbenec ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, za katero je bila pogodba sklenjena.

13. Tožnik je sprožil upravni spor zoper odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o razveljavitvi sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Od odločitve v tem upravnem sporu o tem, ali je tožnik imenovan v pravilni naziv za delo na uradniškem delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II, je odvisna odločitev v tem individualnem delovnem sporu - ali je pravilna odločitev Komisije za pritožbe, da se razveljavi pogodba o zaposlitvi z dne 29. 8. 2016. Gre torej za predhodno vprašanje (13. člen ZPP). Ker je tožnik upravni spor že sprožil, je utemeljeno zavzemanje tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo odločanje v predmetni zadevi prekiniti do pravnomočne odločitve v postopku postopku pred Upravnim sodiščem RS, Oddelek A., ki se vodi pod opr. št. III U 42/2017. Skladno z 21. členom ZDSS-1 sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju namreč prekine postopek, če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku.

14. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožene stranke in posledično tudi pritožbi tožnika ugoditi, izpodbijano sodbo in sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje moralo postopek prekiniti do pravnomočnosti odločitve Upravnega sodišča v navedenem upravnem sporu, šele po tem pa nadaljevati postopek v tem individualnem delovnem sporu in pri tem upoštevati, da je imenovanje v pravilen naziv pogoj za opravljanje dela in sklenitev pogodbe o zaposlitvi na uradniškem delovnem mestu.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.