Jedro

V konkretnem primeru ni spora o tem, da odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala, ni bila izdana niti ni bila odpravljena odmerna odločba. Dohodnina torej ostaja plačana na podlagi ustrezne pravne podlage in s tem zakonito. To pa obenem pomeni, da ni podlage za vračilo davka na podlagi 97. člena ZDavP-2. Podlage za vračanje tudi ni, kot pravilno ugotavlja že drugostopni organ, na podlagi drugih določb ZDavP-2 oziroma drugih davčnih predpisov, saj primeri, ko bi bilo možno vračilo davka od dobička iz kapitala v zakonu niso posebej določeni. Analogija z uporabo določb o vračilu davka, ki jih vsebuje Zakon o davku na promet nepremičnin in s tem zakon, ki izrecno ureja drugo vrsto davka, pa po presoji sodišča ni možna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je zahtevek tožnika za vračilo plačane dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2007 v višini 67 923,04 EUR z zamudnimi obrestmi zavrnil. 2. Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da je tožnik dne 29. 10. 2014 dal vlogo za vračilo davka, ki je bil plačan dne 30. 6. 2008, z utemeljitvijo, da je prišlo do razdrtja pogodbe o prodaji deleža v družbi A. d.o.o., na podlagi katere je kupec prevzel poslovni delež in spremembo vpisal v register, ni pa deleža nikoli plačal. Na podlagi odločitve sodišča (sodbi II P 2306/2013-II in P 53/2014-II) je bil kupec dolžan vrniti poslovni delež. Iz predložene sodbe je razvidno tudi, da prenos poslovnega deleža ni bil nikoli opravljen in da je tožnik kontinuirani lastnik poslovnega deleža od njegove pridobitve dne 16. 11. 1989 dalje. Glede na določbe 97. in 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki so pravna podlaga za vračilo davka in ki jih citira ter po vpogledu v upravne spise zadeve davčni organ ugotavlja, da je bila tožniku dohodnina odmerjena na podlagi napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2007, ki jo je vložil tožnik in da mu je bila izdana odločba (št. 09 01754 0) z dne 30. 4. 2008. Tožnik je odmerjeni davek plačal 30. 6. 2008 in se na odločbo ni pritožil. Nadalje iz spisov izhaja, da tožniku do dneva odločanja o vlogi za vračilo davka ni bila izdana odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala,. Tudi knjigovodsko stanje na kartici tožnika ne izkazuje preveč plačanega davka na kontu dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov. Zato niso izpolnjeni pogoji za vračilo davka v smislu določb 97. člena ZDavP-2 in tudi ne po določbah 155. člena ZDavP-2. 3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Pomisleke, ki jih ima tožnik glede na okoliščine konkretnega primera, šteje za razumljive, vendar pa ob sklicevanju na določbe ZDavP-2, ki omogočajo vračilo davka, obenem ugotavlja, da razveljavitev pravnega posla za davčne posledice, ki so nastale na podlagi pravnega posla, ni edini kriterij, ki vpliva na utemeljenost vloge za vračilo davka. Predpostavka za vračilo na podlagi 97. člena ZDavP-2 je namreč pravnomočna odločba, s katero je ugotovljena nižja davčna obveznost ali pa odpravljena odmerna odločba. V konkretnem primeru pa odmerna odločba ni bila odpravljena, kar pomeni, da je bil davek od dobička iz kapitala plačan pravilno in zakonito ter da zato ni podlage za vračilo. Še drugi primeri, v katerih bi bilo možno vračilo davka od dobička iz kapitala, v zakonu o obdavčenju niso določeni. Prav tako ni možna analogija z uporabo določb o vračilu davka, ki jih vsebuje Zakon o davku na promet nepremičnin. Edini pravni način za odpravo pravnomočne odmerne odločbe bi bila uporaba obnove kot izrednega pravnega sredstva, saj sodba sodišča lahko predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz kot razlog za obnovo iz 89. člena ZDavP-2. Vendar pa je uporaba instituta obnove postopka vezana na rok, pri čemer subjektivni rok v konkretnem primeru ni sporen. Sporen je objektivni rok petih let od vročitve odmerne odločbe tožniku, ki je v konkretnem primeru potekel v letu 2013, kar pomeni, da obnove postopka ni več mogoče začeti. Zato ostane v veljavi pravnomočna odmerna odločba in zato davčni organ nima zakonske podlage za vračilo davka in je zahtevek tožnika utemeljeno zavrnil. Utemeljitev odločitve s sklicevanjem na 155. člen ZDavP-2 pa je po mnenju druge stopnje, z ozirom na to, da je tožnik prostovoljno poravnal svojo obveznost, res preširoka, ni pa napačna, saj je davčni organ na ta način le pojasnil tožniku, da obstaja tudi možnost odprave davčnih posledic v postopku izvršbe odmerjenih obveznosti.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je 6. 9. 2007 sklenil s kupcem B.B. Pogodbo o odplačni odtujitvi poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. Na podlagi tožnikove napovedi je davčni organ izdal odmerno odločbo, s katero je tožniku odmeril davčno obveznost v višini 67 923,04 EUR, ki jo je tožnik dne 30. 6. 2008 poravnal. B.B. je poslovni delež prevzel in spremembo vpisal v register pri AJPES-u, vendar kupnine ni plačal niti v roku niti naknadno. Zato je tožnik vložil tožbo, s katero je zahteval razveljavitev pogodbe. Iz izrekov obeh sodb izhaja, da prenos poslovnega deleža na kupca ni bil nikoli opravljen da se za potrebe uveljavljanja vseh pravic iz tega poslovnega deleža šteje, da je prodajalec – tožnik kontinuirani lastnik poslovnega deleža v višini 27,15% od 16. 11. 1989 dalje. Enako izhaja iz izpiska AJPES-a, ki ga tožnik prilaga tožbi. Pravno gledano je sodišče pogodbo z dne 6. 9. 2007 razvezalo z učinkom za nazaj, kar pomeni, da do sklenitve prodajne pogodbe ni nikoli prišlo. Tožnik je zato prepričan, da je davčni vidik sodne odločbe ta, da tožnik zahteva vračilo plačanega davka iz leta 2008 v višini 67 923,04 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2008 dalje. Prepričan je namreč, da je bil davčni organ s plačilom odmerjenega davka neupravičeno obogaten in da so zato nastopile pravne posledice vračanja. Tožnik se z razlago davčnih predpisov, kot jo vsebuje izpodbijana odločba, ne strinja, saj meni, da je že po splošnih načelih civilnega prava jasno, da se v primeru razveljavitve pravnega posla z učinkom za nazaj šteje, kot da pravnega posla ni bilo. To pomeni, da tožnik ni sklenil prodajne pogodbe in da zato ne bi smel biti davčno obravnavan. V nasprotnem primeru je pravni posel, ki ga je sodišče razveljavilo, toženi stranki omogočil neupravičeno obogatitev, kar je še posebej absurdno, če se upošteva sklicevanje davčnega organa na 155. člen ZDavP-2, po katerem se davčnemu zavezancu bolj splača, da davka prostovoljno ne plača. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pogoji in način vračila davka so določeni v 97. členu ZDavP-2, na katerega se pravilno sklicujeta davčna organa v svojih odločbah. Po določbah prvega odstavka tega člena se preveč plačani znesek davka, ki presega 10 EUR, vrne po uradni dolžnosti, če je preplačilo davka ugotovljeno z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom.

8. V konkretnem primeru ni spora o tem, da odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala, ni bila izdana niti ni bila odpravljena odmerna odločba. Dohodnina torej ostaja plačana na podlagi ustrezne pravne podlage in s tem zakonito. To pa obenem pomeni, da ni podlage za vračilo davka na podlagi citiranih določb 97. člena ZDavP-2. Podlage za vračanje tudi ni, kot pravilno ugotavlja že drugostopni organ, na podlagi drugih določb ZDavP-2 oziroma drugih davčnih predpisov, saj primeri, ko bi bilo možno vračilo davka od dobička iz kapitala v zakonu niso posebej določeni. Analogija z uporabo določb o vračilu davka, ki jih vsebuje Zakon o davku na promet nepremičnin in s tem zakon, ki izrecno ureja drugo vrsto davka, pa tudi po presoji sodišča ni možna.

9. Odločitev oziroma izrek sodnih odločb, na kateri se sklicuje tožnik v tožbi in pred tem že v pritožbi, z ozirom na predpisane pogoje, ki jih vsebuje ZDavP-2, ne more vplivati na odločitev. Pogoji, ki jih za vračilo davka predpisujejo davčni predpisi, so namreč kogentne narave, kar pomeni, da jih morajo, ne glede na okoliščine konkretnega primera, v celoti in dosledno upoštevati tako davčni zavezanci kot davčni organi, ko odločajo o vračilu. Zato je tudi po presoji sodišča in iz istih razlogov, kot jih navajata že davčna organa v izpodbijani in drugostopni odločbi, na podlagi dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, mogoče zaključiti le, da ob izdaji izpodbijane odločbe predpisani pogoji za vračilo davka niso bili izpolnjeni in da je zato odločitev, po kateri se tožnikov zahtevek zavrne, skladna z zakonom.

10. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.