Jedro

S tožbenimi navedbami tožnik izpodbija samo pravilnost izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ne pa ugotovitve prvostopenjskega organa, da naložena obveznost iz inšpekcijske odločbe še ni bila izvršena. Sodišče tožniku zato pojasnjuje, da se v postopku upravne izvršbe ne presoja več zakonitost izvršilnega naslova, ki se izvršuje s predmetno upravno izvršbo. V postopku izvršbe skladno z 292. členom ZUP niso dovoljeni vsebinski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izdane inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje. Prav tako niso dovoljeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o dovolitvi izvršbe.

Izrek

I. Zavrže se tožba v delu, v katerem tožnik v primarnem in podrednem tožbenem zahtevku zahteva, da se odpravijo: - odločba Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje in Veržej št. 0612-41/2018-440 z dne 13. 8. 2019, - sklep o dovolitvi izvršbe Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje in Veržej št. 0612-41/2018 z dne 10. 8. 2020, - sklep o denarni kazni Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje in Veržej št. 0612-41/2018 z dne 16. 6. 2021, - dopis tožnika z dne 9. 10. 2021, - pritožba z dne 23. 12. 2021, - plačilni nalog Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje in Veržej št. 0612-41/2018 z dne 30. 12. 2021, ter - sklep o denarni kazni Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Ljutomer, Križevci, Radenci in Veržej št. 0612-41/2018 z dne 31. 3. 2022. II. Zavrne se tožba v delu, v katerem tožnik v okviru primarnega in podrednega tožbenega zahtevka zahteva odpravo sklepa o denarni kazni Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje in Veržej št. 0612-41/2018 z dne 29. 11. 2021 v zvezi z odločbo županje Občine Ljutomer št. 371-95/2021-2 z dne 31. 1. 2022. III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Občinska uprava Občine Ljutomer je s soglasjem št. 371-170/2018-4105 z dne 15. 10. 2018 tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) dovolila postavitev ograje v varovalnem pasu lokalne ceste št. 225741, za kar je vlagatelj zaprosil z vlogo z dne 8. 10. 2018. Soglasje je bilo tožniku dano pod pogojem, da mora biti ograja oddaljena vsaj 0,75m od cestnih robnikov, ter da je pri izvedbi potrebno upoštevati določbe 54. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu v Občini Ljutomer, ki določa odmike, višino in oblikovanje nezahtevnih in enostavnih objektov. Tožnik je na izdano soglasje vložil pritožbo dne 22. 10. 2018, le-to pa je županja občine Ljutomer z odločbo št. 371-191/2018-4104 z dne 21. 12. 2018 zavrnila kot neutemeljeno.

2. Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje in Veržej (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je v inšpekcijskem postopku ugotovil, da ograja tožnika ni postavljena v skladu z zgoraj navedenim soglasjem, zato je dne 13. 8. 2019 izdal odločbo št. 0612-41/2018-440, s katero je tožniku naložil, da mora odstraniti izvedeni poseg v varovalnem pasu občinske ceste št. 225741 - ograjo na desni strani uvoza k hiši, zgrajeno na parc. št. ..., k.o. ..., ki je od cestnih robnikov oddaljena od 50-63 cm. Hkrati je organ odločil, da lahko zavezanec (tožnik) v izogib odstranitve ograje, postavitev ograje uskladi z izdanim soglasjem Občinske uprave Občine Ljutomer št. 371-170/2018-4105 z dne 15. 10. 2018 (točka 1. izreka). Rok za izvršitev ukrepa je bil določen na 60 dni (točka 2. izreka), zavezancu naloženo, da mora o izvršitvi odločbe takoj obvestiti medobčinsko inšpektorico in dostaviti dokazilo o odpravi nepravilnosti ali predložiti novo soglasje Občinske uprave Občine Ljutomer, v kolikor bo zanj zaprosil (točka 3. izreka), odločeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (točka 4. izreka) ter da stroški postopka niso zaznamovani (točka 5. izreka). Zoper to odločbo je bila dovoljena pritožba na županjo občine Ljutomer, te pa tožnik ni vložil. 3. Ker tožnik ograje ni uskladil kot naloženo z odločbo z dne 13. 8. 2019, je prvostopenjski organ izdal sklep o dovolitvi izvršbe št. 0612-41/2018-440 z dne 10. 8. 2020, s katerim je ugotovil, da je inšpekcijska odločba postala dne 13. 10. 2019 izvršljiva ter da se dovoljuje njena izvršba (točka 1. izreka). Hkrati je bilo tožniku zagroženo, da v koliko naložene obveznosti ne bo izpolnil do 15. 9. 2020, bo zoper njega uporabljeno prisilno sredstvo, to je denarna kazen v znesku 400,00 EUR (točka 2. izreka). Pritožbe zoper sklep o dovolitvi izvršbe tožnik ni vložil. 4. Dne 16. 6. 2021 je nato prvostopenjski organ izdal sklep o denarni kazni št. 0612-41/2018, s katerim je bila tožniku izrečena denarna kazen 400,00 EUR, ki mu je bila zagrožena s sklepom z dne 10. 8. 2020 ter odločeno, da v primeru, da zavezanec naložene obveznosti ne bo izpolnil v roku 15 dni, da bo zoper njega uporabljeno prisilno sredstvo nova denarna kazen v znesku 500,00 EUR (točka 1a. in 4. izreka). Pritožba zoper sklep o denarni kazni s strani tožnika ni bila vložena.

5. Dne 29. 11. 2021 je prvostopenjski organ nato tožniku ponovno izrekel denarno kazen, tokrat v znesku 500,00 EUR in odločil, da bo v primeru, če naloženih obveznosti ne bo izpolnil, zoper njega uporabljeno prisilno sredstvo nova denarna kazen v znesku 600,00 EUR (točka 1a. in 4. izreka sklepa o denarni kazni št. 0612-41/2018 z dne 29. 11. 2021). Zoper ta sklep o denarni kazni je tožnik po pooblaščencu vložil pritožbo, o kateri je odločila županja občine Ljutomer z odločbo št. 371-9572021 z dne 31. 1. 2022. Pritožba tožnika zoper sklep o denarni kazni z dne 29. 11. 2021 je bila zavrnjena. Odločba je bila pooblaščencu tožnika vročena dne 7. 3. 2022. 6. Prvostopenjski organ je nato zoper tožnika dne 31. 3. 2022 izdal še tretji sklep o denarni kazni (št. 0612-41/2018 z dne 31. 3. 2022), s katerim je bila tožniku izrečena denarna kazen 600,00 EUR ter odločeno, da bo v primeru, če obveznosti ne bo izpolnjena, zoper njena uporabljeno prisilno sredstvo nova denarna kazen v znesku 700,00 EUR (točka 1a. in 4. izreka). Pritožba zoper sklep ni bila vložena. Četrti sklep o denarni kazni v višini 700,00 EUR ter opozorilo po izreku denarne kazni v višini 800,00 EUR je prvostopenjski organ tožniku izrekel še s sklepom št. 0612-4172018 z dne 11. 5. 2022, tudi zoper ta sklep pa tožnik ni vložil pritožbe.1 **Tožbene navedbe**

7. Tožnik zoper odločbo tožene stranke (v nadaljevanju toženke) št. 371-95/2021-2 z dne 31. 1. 2022 in zoper vse zgoraj navedene izdane sklepe v inšpekcijskem postopku, plačilni nalog z dne 30. 12. 2021 (plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo) ter zoper lastne vloge (dopis tožnika z dne 9. 10. 2021, pritožba z dne 23. 2. 2021) vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je dne 7. 3. 2022 prejel odločbo toženke o zavrnitvi pritožbe, zato je tožba pravočasna. Je prava neuka stranka, ki večino svojega življenja preživi v Kanadi, manjši čas pa v Sloveniji v Ljutomeru. Celoten spor s toženko se je priče, ko je tožnik prejel soglasje toženke vezano na postavitev ograje, iz katerega je razvidno, da mu toženka določa pogoj za postavitev obcestne ograje, ki mora biti oddaljena vsaj 0,75m od cestnih robnikov ter mora biti postavljena tako, da ne ovira prometa na cesti in ne ovira preglednosti in varnosti na njej in njenih priključkih. Dejstvo je, da je tožnik soglasje prejel potem, ko je bila njegova ograja že izvedena, zato za pogoj, ki mu je bil določen, še ni vedel, niti ni mogel vedeti. To je izvedel šele ob ugotovitvah Inšpektorata. Glede na svojo neukost je tako zoper soglasje pravočasno podal laično pritožbo z dne 20. 10. 2018, le ta je bila zavrnjena. Drugostopenjska odločba, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, le-temu nikoli ni bila vročena in tožnik tudi danes z njo ne razpolaga. Tožnik je predlagal poravnali postopek, kar bi bilo edino in izključno v sorazmerju med tožnikovo domnevno kršitvijo in potrebnimi stroški za odpravo že izvedene ograje, betonskega robnika in jeklenih drsnih dvoriščnih vrat z ustreznim električnim mehanizmom, vendar toženka ni bila pripravljena sodelovati. V vmesnem času je toženka pričela s postopkom izvršbe in izrekanjem denarnih kazni. Tožnik ves čas postopka trdi, da parcelna meja med občinsko cesto parcela št. ... k.o. ... in njegovo parcelo št. ..., k.o. ... poteka povsem ravno in torej ne drži ugotovitev prvostopenjskega organa, da naj bi na tem delu cesta potekala rahlo v ovinek, kar naj bi tožnik spregledal in pri izvedbi ograje in dvoriščnih vrat domnevno parcelno mejo, ki naj bi potekala v ovinek, sekal tako, da naj bi prišlo do odstopanja. Odstopanj v konkretnem primeru ni, temveč je ravno nasprotno: toženka je tista, ki je z gradbeno izvedbo izgradnje ceste sekala mejo parcele. Dejansko stanje v konkretnem primeru ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zato bo v postopek potrebno pritegniti izvedenca geodeta. Zaradi napačnega sklepa o dejanskem stanju tožnik sodišču predlaga, da razveljavi (pravilno odpravi) odločbo županje z dne 31. 1. 2022 ter vse odločbe in sklepe izdane v inšpekcijskem postopku, vključno z dopisom tožnika z dne 9. 10. 2021, pritožbo tožnika z dne 23. 2. 2021 ter plačilnim nalogom z dne 30. 12. 2021 ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje (primarni tožbeni zahtevek) oziroma da sodišče odločbo županje in s tem povezane izdane odločbe in dejanja tožnika odpravi in postopek ustavi (podredni tožbeni zahtevek). Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Pri svojih navedbah in tožbenem zahtevku vzraja tudi v vseh nadaljnjih vlogah v postopku.

**Odgovor na tožbo**

8. Toženka je v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah prerekala tožbene navedbe in navajala, da je potrebno tožbo v pretežnem delu zavreči. Vse odločbe, ki jih tožnik navaja v izreku so pravnomočne. Upravni spor je dopusten samo zoper sklep o denarni kazni z dne 29. 11. 2021 v povezavi z odločbo toženke z dne 31. 1. 2022, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožnika zoper navedeni sklep. V preostalem je tožba nedopustna, zato jo je potrebno zavreči. Logika tožnika, da bi bilo potrebno razveljaviti oziroma odpraviti izpodbijano odločbo in s tem v zvezi še številne preostale sklepe ter odločbe je neutemeljena. Prav tako po mnenju toženke tožnik ne obrazloži zakaj in na kakšni pravni podlagi bi naj bil upravičeno in utemeljeno razveljaviti že pravnomočne odločbe in sklepe. Za razveljavitev pravnomočnih odločitev so predpisana izredna pravna sredstva, ki jih ima tožnik na voljo, le-teh v predmetni zadevi ne more izpodbijati. Poleg tega je tožba zoper preostale preostale odločbe in sklepe, ki niso sklep z dne 29. 11. 2021 in odločba z dne 31. 1. 2022 tudi prepozna, saj tožba ni bila vložena v roku 30 dni od vročitve upravnega akta. Tožnik zoper navedene odločbe tudi ni izkoristil vseh pravnih sredstev, zato upravni spor ni dopusten. Navaja še, da je v vsakem primeru tožba tožnika neutemeljena. Tožnik zoper sklep o dovolitvi izvršbe tožbe ni vložil pravočasno. Izpodbija sklep o denarni kazni, pri tem pa se v takšnih primerih tožbeni razlogi lahko nanašajo samo na vprašanja pravilnosti izreka denarni kazni in zagrožene nove denarne kazni, o čemer pa tožba ne vsebuje praktično nobenih navedb oziroma celo sama kot nesporna priznava dejstva, da tožnik denarne kazni po sklepu z dne 16. 6. 2021 ni poravnal in da sta odločba z dne 13. 8. 2019 in sklep o dovolitvi izvršbe z dne 10. 8. 2020 pravnomočna, pri čemer obveznosti po odločbi z dne 13. 8. 2019 tožnik ni izpolnil. Tožba torej v smeri izpodbijanja sklepa z dne 29. 11. 2021 dejansko ne navede niti enega samega razloga, zaradi katerega bi bilo potrebno sklep razveljaviti oziroma odpraviti. Tudi sicer pa taki razlogi po mnenju toženke ne obstajajo, zato naj sodišče tožbo tožnika zavrne. Nadalje se toženka iz previdnosti v odgovoru na tožbo opredeljuje še do navedb tožnika glede parcelne meje med občinsko cesto in parcelo tožnika, do navedb o nepravilnosti soglasja in nesorazmernosti inšpekcijskega ukrepa ter vztraja, da naj sodišče tožbo zavrne.

**Odločitev brez glavne obravnave**

9. V predmetni zadevi je sodišče odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj sta se na poziv sodišča obe stranki glavni obravnavani odpovedali (peta alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), tožnik pa je v tem oziru umaknil tudi dokazni predlog po zaslišanju tožnika.

**Sodna presoja** **K točki I. izreka**

10. Tožbo je potrebno v delu, ki se nanaša na: - odločbo Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje in Veržej št. 0612-41/2018-440 z dne 13. 8. 2019, - sklep o dovolitvi izvršbe Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje in Veržej št. 0612-41/2018 z dne 10. 8. 2020, - sklep o denarni kazni Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje in Veržej št. 0612-41/2018 z dne 16. 6. 2021, - dopis tožnika z dne 9. 10. 2021, - pritožbo z dne 23. 12. 2021, - plačilni nalog Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje in Veržej št. 0612-41/2018 z dne 30. 12. 2021, - sklep o denarni kazni Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Ljutomer, Križevci, Radenci in Veržej št. 0612-41/2018 z dne 31. 3. 2022, kot nedopustno zavreči iz razlogov obrazloženih v nadaljevanju.

11. Tožba v upravnem sporu se lahko vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za to določa zakon. Med temi predpostavkami je tudi dokončnost upravnih aktov, o katerih lahko odloča sodišče v upravnem sporu. Upravni spor se namreč sme sprožiti samo zoper dokončni upravni akt, ki je bil izdan na prvi ali drugi stopnji v postopku izdaje upravnega akta, odvisno od tega, kateri organ je vsebinsko odločil o zahtevku stranke, potem, ko zoper ta akt ni mogoče več vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (drugi in tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Za dopustnost tožbe v upravnem sporu torej velja, da je potrebno pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu vedno izkoristiti pritožbeno pot v upravnem ali drugem postopku izdaje upravnega akta (izčrpanje možnosti rednih pravnih sredstev). Če tožnik vloži tožbo zoper upravni akt, zoper katerega pritožba ni bila vložena, sodišče takšno tožbo zavrže na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 12. Dalje pa je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Iz zakona tako izhajata dva temeljna pogoja, ki ju je treba pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt, upoštevati. Prvi pogoj je formalni, saj so upravni akti lahko le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (organi v 1. členu ZUS-1). Drugi pogoj je materialni, po katerem so upravni akti tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta in s tem posegajo v njen pravni položaj. Tako se v upravnem sporu lahko izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev do pravice ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev v postopku izdaje določenega akta, so ti predmet presoje samo, če tako določa zakon.2

13. Iz podatkov upravnega spisa nesporno izhaja: - da je bila zoper inšpekcijsko odločbo št. 0612-41/2018-440 z dne 13. 8. 2019 predvidena možnost pritožbe, tožnik pa takšne pritožbe ni vložil; - da je bila zoper sklep o dovolitvi izvršbe št. 0612-41/2018-440 z dne 10. 8. 2020 predvidena pritožba, pritožbe tožnik ni vložil; - da je bila zoper sklep o denarni kazni št. 0612-41/2018 z dne 16. 6. 2021 predvidena pritožba, ki je tožnik ni vložil; - da je bila zoper sklep o denarni kazni št. 0612-41/2018 z dne 31. 3. 2022 predvidena pritožba, iz podatkov upravnega spisa pa ne izhaja, da bi tožnik takšno pritožbo vložil. 14. Ker torej tožnik pred sprožitvijo upravnega spora zoper zgoraj navedene upravne akte (inšpekcijsko odločbo, sklep o dovolitvi izvršbe in zgoraj navedene sklepe o denarni kazni) ni vložil pritožbe, pred vložitvijo tožbe ni izčrpal vseh pravnih sredstev, zato tožba v delu, v katerem se v okviru primarnega in podrednega tožbenega zahtevka nanaša na navedene upravne akte, glede na zgoraj obrazloženo pravilo in 2. člena ZUS-1, ni dopustna in jo je potrebno zavreči na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 15. Enako velja za plačilni nalog št. 0612-41/2018 z dne 30. 12. 2021, s katerim je bila tožniku odmerjena upravna taksa za pritožbo zoper sklep št. 0612-41/2018 z dne 29. 11. 2021. Tudi zoper plačilni nalog so bila predvidena pravna sredstva (prvo pravno sredstvo je bilo ugovor), ki ga tožnik ni vložil, posledično pa upravni spor že iz tega vidika ni dopusten.

16. Prav tako je potrebno tožbo zavreči v delu, v katerem se nanaša na dopis tožnika z dne 9. 10. 2021 in pritožbo tožnika z dne 23. 12. 2021, saj v tem oziru, glede na definicijo upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ne gre za upravni akt, temveč za procesno dejanje tožnika, ki ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

**K točki II. izreka**

17. V delu, v katerem se tožba nanaša na sklep o denarni kazni z dne 29. 11. 2021, v zvezi z odločbo št. 371-95/2021 z dne 31. 1. 2022, je tožba pravočasna in dovoljena (tožnik je tožbo zoper navedeno odločbo vložil v roku 30 dni od vročitve drugostopenjske odločbe, izkoristil pa je tudi pravno sredstvo - pritožbo), a neutemeljena. Pri tem sodišče uvodoma pojasnjuje, da je, glede na postavljen tožbeni zahtevek ter zgoraj obrazloženo pravilo, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo samo upravni akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o tožnikovi pravici, ne pa odločbe, ki se nanašajo na odločitve o pravnih sredstvih zoper prvostopenjske odločbe3, štelo, da je tožnik upravni spor vložil zoper sklep o denarni kazni z dne 29. 11. 2021, v zvezi z odločbo št. 371-95/2021 z dne 31. 1. 2022. 18. Predmet upravnega spora je tako sklep o denarni kazni št. 0612-41/2018 z dne 29. 11. 2021, s katerim je prvostopenjski organ tožniku izrekel denarno kazen v znesku 500,00 EUR, ki mu je bila zagrožena s sklepom o denarni kazni št. 0612-41/2018 z dne 16. 6. 2021 v zvezi s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 0612-41/2018-440 z dne 10. 8. 2020 in inšpekcijsko odločbo št. 0612-41/2018-440 z dne 13. 8. 2019, ter mu zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 600,00 EUR, če tudi v dodatnem roku 15 dni ne bo izvršil naložene obveznosti iz inšpekcijske odločbe z dne 13. 8. 2019. Sodišče v obravnavani zadevi presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa po stanju v času njegove izdaje, to je na dan 29. 11. 2021 (načelo zakonitosti, 6. člen ZUP).

19. Izpodbijani sklep je izdan v postopku upravne izvršbe. Zaradi ugotovljenih nepravilnosti v zvezi s postavitvijo ograje na tožnikovi nepremičnini, je bilo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu v inšpekcijski odločbi z dne 13. 8. 2019 naloženo, da mora odstraniti izvedeni poseg v varovalnem pasu občinske ceste št. 225741 - ograjo na desni strani uvoza k hiši, zgrajeno na parc. št. ..., k.o. ..., ki je od cestnih robnikov oddaljena od 50-63 cm. Hkrati je organ odločil, da lahko zavezanec (tožnik) v izogib odstranitve ograje, postavitev ograje uskladi z izdanim soglasjem Občinske uprave Občine Ljutomer št. 371-170/2018-4105 z dne 15. 10. 2018 (točka 1. izreka). Rok za izvršitev ukrepa je bil določen na 60 dni (točka 2. izreka) ter tožniku naloženo, da mora o izvršitvi odločbe takoj obvestiti medobčinsko inšpektorico in dostaviti dokazilo o odpravi nepravilnosti ali predložiti novo soglasje Občinske uprave Občine Ljutomer, v kolikor bo zanj zaprosil (točka 3. izreka).

20. Ker tožnik po preteku roka ni izpolnil naložene obveznosti, je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe z dne 10. 8. 2020 in z njim zagrožena denarna kazen v znesku 400,00 EUR, če tudi v dodatnih 15 dneh po vročitvi sklepa ne bo v celoti izpolnil z inšpekcijsko odločbo naložene obveznosti. Ker tudi v tem roku tožnik nepravilnosti ni odpravil, je prvostopenjski organ najprej izdal sklep o denarni kazni z dne 16. 6. 2021, nato pa še sklep o denarni kazni z dne 29. 11. 2021, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo, ki jo je toženka zavrnila. Roka iz sklepa o dovolitvi izvršbe in iz prvega sklepa o denarni kazni sta že potekla) (prvostopenjski organ je tožniku v nadaljevanju izrekel še dodatna dva sklepa o denarni kazni), med strankama pa ni sporno, da tožnik obveznosti po inšpekcijski odločbi ni izpolnil (ograje ni odstranil ali je premaknil).

21. Izvršbo v upravnem postopku urejajo določbe 282. do 305. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Skladno s prvim odstavkom 282. člena ZUP se odločba, izdana v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiva. Po 284. členu ZUP se izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost. V konkretnem primeru je bila izvršba izvršljive odločbe opravljena z namenom izpolnitve tožnikove nedenarne obveznosti. Skladno s prvim odstavkom 288. člena ZUP se izvršba odločbe za izpolnitev nedenarnih obveznosti zavezanca opravi z upravno izvršbo, ki jo opravljajo upravni organi po določbah ZUP ali posebnega zakona (287. člen in 288. člen ZUP). Upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ (prvi odstavek 289. člena ZUP). Po prvem odstavku 290. člena ZUP izda organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca, sklep o dovolitvi izvršbe. Upravna izvršba se opravi na podlagi izvršljive odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe (prvi odstavek 291. člena ZUP).

22. Sklep o dovolitvi izvršbe (ki v predmetnem sporu, zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, kot obrazloženo zgoraj, ni predmet presoje sodišča) je bil izdan na podlagi prvega odstavka 298. člena ZUP, ki določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti (v obravnavanem primeru je bil tožnik dolžan izvršiti obveznost odstranitve oziroma poprave postavljene ograje), pa ravna v nasprotju s to obveznostjo (tožnik do roka obveznosti ni izpolnil), prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Denarne kazni so namenjene zagotovitvi spoštovanja izvršilnih naslovov. Z njimi se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni naknadno vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Zagrožena denarna kazen je torej prisilno sredstvo, za njen izrek pa zadostuje že objektivna neizpolnitev naložene obveznosti, ne glede na subjektivne razloge, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti.4 ZUP izrek denarni kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe in v predhodnem sklepu o denarni kazni postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha. Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo.5

23. Skladno z drugim odstavkom 298. člena ZUP organ najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku, če pa dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen izreče. V obravnavani zadevi se je denarna kazen tožniku že drugič (ker prva denarna kazen ni bila uspešna v smislu, da bi tožnik naloženo obveznost izpolnil) izrekla z izpodbijanim sklepom. Tožniku je prvostopenjski organ zagrozil z denarno kaznijo z 2. točko izreka sklepa o dovolitvi izvršbe. Z njim je bil tožniku določen naknadni rok za izvršitev obveznosti, še dodaten rok za izpolnitev obveznosti pa je bil tožniku določen v prvem sklepu o denarni kazni z dne 16. 6. 2021. 24. Tožnik v tožbi uveljavlja, da je ograja postavljena pravilno, da parcelna meja poteka ravno in ne v ovinek in da je soglasje pridobil po sami izvedbi gradbenega posega, zato za zahtevane odmike ni vedel in ni mogel vedeti, prav tako navaja, da je izrečeni ukrep nesorazmeren.

25. S temi tožbenimi navedbami tožnik izpodbija samo pravilnost izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ne pa ugotovitve prvostopenjskega organa, da naložena obveznost iz inšpekcijske odločbe še ni bila izvršena. Sodišče tožniku zato pojasnjuje, da se v postopku upravne izvršbe ne presoja več zakonitost izvršilnega naslova, ki se izvršuje s predmetno upravno izvršbo. V postopku izvršbe skladno z 292. členom ZUP niso dovoljeni vsebinski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izdane inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje. Prav tako niso dovoljeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o dovolitvi izvršbe. Tožnik bi lahko, če je po prejemu inšpekcijske odločbe, menil, da gre za nepravilno in nezakonito odločitev, uporabil redno pravno sredstvo in zoper njo vložila pritožbo, zoper dokončno inšpekcijsko odločbo pa tudi tožbo v upravnem sporu pred tukajšnjim sodiščem, ki bi presojalo njeno pravilnost in zakonitost. Vendar tega tožnik ni storil. Podobno velja za sklep o dovolitvi izvršbe, ki ga tožnik prav tako ni izpodbijal s pravnimi sredstvi ali tožbo v upravnem sporu. Sodišče pa v tem upravnem sporu zakonitosti izvršilnega naslova glede na 292. člen ZUP ne more presojati: predmet sodne presoje je izključno in samo sklep o denarni kazni z dne 29. 11. 2021 in ne izvršilni naslov oziroma sklep o dovolitvi izvršbe. Povedano drugače: sodišče lahko v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost in pravilnost izdanega izpodbijanega sklepa o denarni kazni, ne pa tudi inšpekcijske odločbe, niti sklepa o dovolitvi izvršbe.6 Pravnorelevantne okoliščine, ki jih sodišče v okviru predmetnega spora presoja so zgolj: a) ali je tožnik v roku iz sklepa o dovolitvi izvršbe in roku določenem v prvem sklepu o denarni kazni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene z inšpekcijsko odločbo, in če ne, b) ali mu je bila izrečena in v plačilo naložena denarna kazen v višini, kot mu je bila zagrožena s sklepom o (prvi) denarni kazni z dne 16. 6. 2021.7

26. Nesporno v postopku je, da tudi v naknadno, v sklepu o dovolitvi izvršbe (do 15. 9. 2020) in prvem sklepu o denarni kazni postavljenem roku (15 dni po vročitvi sklepa o denarni kazni) za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe obveznost tožnika ni bila izvršena. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je bilo ob kontrolnem pregledu ugotovljeno, da tudi po poteku naknadnega roka za izpolnitev naložene obveznosti, le-ta ni bila izvršena (da je stanje ograje na terenu nespremenjeno). Tožnik takšnih ugotovitev v postopku tudi ne izpodbija, temveč vztraja, da pri postavitvi ograje ni prišlo do nepravilnosti. Glede na takšno dejansko stanje je zato prvostopenjski organ po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je na podlagi ugotovitve na terenu in ob upoštevanju 298. člena ZUP izdal izpodbijani sklep, v katerem je tožniku izrekel zagroženo denarno kazen v višini kot mu jo je zagrozil v prvem sklepu o denarni kazni in mu zagrozil z novo, višjo denarno kaznijo. Svojo odločitev je upravni organ tudi ustrezno obrazložil, sodišče pa tozadevno povzema vse zaključke upravnega organa prve in druge stopnje kot pravilne in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z tožbenimi navedbami, da je izrečena kazen nesorazmerna, sodišče še pojasnjuje, da po 290. členu ZUP se način izvršbe določi (že) v sklepu o dovolitvi izvršbe, kar pomeni, da je to tisti sklep, v katerem mora toženka obrazložiti svojo odločitev o tem, zakaj šteje, da gre za ukrep, ki je za zavezanca najmilejši. Zoper ta sklep ima zavezanec pravico do pritožbe (292. člen ZUP), v kateri lahko uveljavlja tudi ugovor, da izbrani način zanj ni milejši oziroma da organ ni preizkusil in obrazložil, ali je ta način za zavezanca milejši. Če je sklep dokončen oziroma pravnomočen, pa je po presoji sodišča v njem izbrani način izvršbe za toženko in tožnika zavezujoč. Iz navedenega izhaja, da organ v sklepu, v katerem ugotovi, da zavezanec ni izvršil odrejene obveznosti in se mu zato izreče v (pravnomočnem) sklepu o izvršbi zagrožena kazen, izbranega načina izvršbe ne utemeljuje več. Glede na to pa izpodbijani akt, ki sicer res ne utemelji, zakaj je način izvršbe s prisilitvijo za tožnika najmilejši ukrep, ni neobrazložen, saj je bila izbira načina izvršbe že pravnomočno določena v sklepu o dovolitvi izvršbe.8

27. Sodišče zaključuje, da je izpodbijani upravni akt pravilen, upravni organ je pravilno uporabil materialno pravo, svojo odločitev je utemeljil v zahtevani meri, iz upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi upravni organ v postopku odločanja zagrešil kakšno bistveno kršitev določb postopka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je zato tožbo (tako v okviru primarnega kot v okviru podrednega tožbenega zahtevka, glede na to, da tožnik v okvir obeh zahteva odpravo odločbe, različna je le pravna posledica - v okviru primarnega tožbenega zahtevka je zahteval vrnitev v ponovno odločanje organu prve stopnje, podrejeno pa ustavitev postopka po odpravi odločbe) na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K točki III. izreka:**

28. Ker je sodišče del tožbe zavrglo, v preostalem pa tožbo zavrnilo, je odločitev o stroških oprlo na četrti odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. Glede na obrazloženo je odločilo kot izhaja iz točke III. izreka.

1 Četrti sklep o denarni kazni je bil, kot to izhaja iz upravnega spisa, zoper tožnika izdan po datumu vložitve tožbe in ga tožnik s tožbo ni zajel. 2 UPRS sklep opr. št. I U 1426/2021-15 z dne 27. 11. 2023. 3 Prim. Kerševan E., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 21. 4 Glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 855, in sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 1100/2005. 5 UPRS sodba opr. št. I U 1496/2015 z dne 11. 3. 2016, UPRS sodba opr. št. II U 555/2019-17 z dne 23. 8. 2022 6 UPRS sodba opr. št. I U 418/2021-17 z dne 6. 6. 2023, UPRS Sodba II U 555/2019-17 z dne 23. 8. 2022. 7 UPRS sodba opr. št. I U I U 1044/2019-11 z dne 28. 1. 2021. 8 UPRS sodba opr. št. I U 1923/2020-11 z dne 8. 8. 2022.