13. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 25/2000 z dne 9. 5. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 744/99 z dne 16. 9. 1999 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. II Pg 260/98 z dne 3. 3. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo: tožbeni zahtevek ustavne pritožnice za razveljavitev prodajne pogodbe (in aneksa k tej pogodbi), s katero je prva tožena stranka drugi toženi stranki prodala nepremičnine, vpisane v z. k. vložku št. 961 k. o. V., njen zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja v zemljiški knjigi in zahtevek, da mora prva tožena stranka za navedene nepremičnine prodajno pogodbo skleniti z njo. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo revizijo. V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23. in 33. člena ter prvega odstavka 67. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitve posameznih zakonskih določb, materialnega in procesnega prava.

2.Pritožnica navaja, da v pravdi pri odločanju o njeni reviziji pred Vrhovnim sodiščem ni bila enakopravno obravnavana in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 958/94 z dne 20. 3. 1996, glede katere opozarja na stališče, da dogovor o predkupni pravici omejuje lastnino. Vrhovnemu sodišču tudi očita, da ni odgovorilo na revizijsko trditev o nepravilnem stališču Višjega sodišča, ki je sicer opozorilo, da se tožbeni zahtevek lahko zavrne le v delu, v katerem je bila izkazana predkupna pravica, a hkrati navedlo, da to vprašanje ni več odločilno, ker je bila nepremičnina že porušena. Pritožnica tudi zatrjuje, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na revizijske trditve, da bi morala sodišča pri odločanju o tem, ali sta toženi stranki oziroma njuni zakoniti zastopniki vedeli ali mogli vedeti za obstoj predkupne pravice tožnika, pri ugotavljanju tega dejstva izhajati iz strožje skrbnosti, ker gre za osebe, ki morajo v skladu s prvim odstavkom 258. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - ZGD) pri sklepanju poslov ravnati kot vestni in pošteni gospodarstveniki. Sodišču prve stopnje očita, da je od vložitve tožbe do izdaje sodbe prve stopnje poteklo toliko časa, da je vmes prišlo do porušitve predmetnih nepremičnin, kar je kasneje predstavljalo razlog za zavrnitev zahtevka. Pritožnica ne navaja posebej, s čim naj bi sodišča kršila pravico do zasebne lastnine iz 33. člena in iz prvega odstavka 67. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato se Ustavno sodišče ni opredelilo do zatrjevanih kršitev posameznih zakonov.

4.S trditvijo, da je bila v postopku pred Vrhovnim sodiščem neenakopravno obravnavana, pritožnica smiselno uveljavlja kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki se v sodnih postopkih kaže kot kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnica to trditev utemeljuje s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 958/94 z dne 20. 3. 1996. Navedena sodba, razen tega, da je tudi v njej šlo za odločanje o predkupni pravici, nima ničesar skupnega z odločanjem v zadevi ustavne pritožnice in z njo ni mogoče utemeljevati zatrjevane kršitve. Kršitev te pravice očitno ni podana. S trditvami, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njenih navedb glede podrejenega razloga, ki ga je Višje sodišče navedlo kot razlog za zavrnitev zahtevka (uničenje predmeta pogodbe), pritožnica prav tako smiselno uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te pravice izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli. Vrhovno sodišče je kot bistveno za odločitev v tej zadevi opredelilo vprašanje predmeta predkupnega upravičenja tožeče stranke in pa vprašanje, ali je druga tožena stranka (kupec) vedela ali bi mogla vedeti za to upravičenje. S tem, ko je ti dve vprašanji opredelilo kot bistveni in se opredelilo le do njiju, Vrhovno sodišče ni kršilo pravice iz 22. člena Ustave. Svojo odločitev je tudi razumno obrazložilo. Iz istega razloga se pokaže kot neutemeljen očitek, da je to pravico kršilo, ker ni posebej odgovorilo na revizijske trditve o zahtevani skrbnosti pri sklepanju pogodb s strani gospodarskih subjektov. Na te trditve ni odgovorilo posebej, ker je štelo, da gre pri vprašanju, ali je kupec vedel ali bi moral vedeti za obstoj predkupne pravice, za vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja, pri katerem je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Tudi če bi bila takšna ocena napačna in pomeni presoja, ali je stranka ravnala z zadostno skrbnostjo, pravno vprašanje, ki ga revizijsko sodišče lahko preizkuša, pa bi nepravilna rešitev tega vprašanja še vedno pomenila zgolj nepravilno uporabo materialnega prava, ki sama po sebi ni predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo.

5.Kršitev pravic iz 33. člena in prvega odstavka 67. člena Ustave pritožnica posebej ne pojasnjuje, zgolj zatrjevana nepravilna odločitev sodišč pa za utemeljitev kršitev ne zadostuje.

6.Pritožnica uveljavlja kršitev človekove pravice iz 23. člena z navedbo, da je bil zaradi dolgotrajnega sojenja na prvi stopnji predmet tožbenega zahtevka porušen in da je zato sodišče zavrnilo zahtevek. Ta očitek ne drži, saj iz sodb vseh treh sodišč izhaja, da je bil zahtevek zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 532. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).

7.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger