Jedro

Po pošti se lahko veljavno vročajo sodna pisanja tudi v času, ko se na sodišču ne dela in torej tudi med sodnimi počitnicami, saj tega tretji odstavek 83. člena ZS ni urejal. Po drugem odstavku 112. člena ZPP začnejo po dnevih določeni roki teči prvi naslednji dan po vročitvi, ne glede na to, ali je tedaj delavnik ali pa dan, ko se na sodišču ne dela. Rok pa se ne more izteči na dan, ko se na sodišču ne dela, to je tudi v času sodnih počitnic (razen v nujnih zadevah), ampak šele s pretekom prvega prihodnjega delavnika.

Če sta se stranki o metodi valorizacije dogovorili, so sodišča praviloma upoštevala ta dogovor, če pa do njega ni prišlo, je moralo sodišče uporabiti tisto metodo, ki je bila v posameznem primeru za oškodovanca ugodnejša. V nasprotnem primeru bi lahko odločitev sodišča pripeljala do rezultata, ki bi pomenil izjalovitev namena obveznega zavarovanja odgovornosti avtomobilista iz zavarovalnih vsot. Namen zakonodajalca je gotovo ta, da mora minimalna zavarovalna vsota, če gre za povzročitev škode z osebnim vozilom, vedno zadoščati za plačilo odškodnine iz nekega običajnega ali povprečnega škodnega dogodka, če pa gre za povzročitev škode s tovornim vozilom, kot je to v obravnavanem primeru, pa za poravnavo tudi večje (katastrofalne) škode enega oškodovanca. Oškodovanec v takšnih primerih mora imeti možnost, da v celoti uveljavi svoj odškodninski zahtevek direktno od zavarovalnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata prva in druga tožena stranka nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 24,198.048,00 SIT ter rento od 1.10.1997 dalje v znesku 34.811,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh toženih strank in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je znižalo prisojeno odškodnino za 9,000.000,00 SIT ter ustrezno spremenilo stroškovni izrek. Tako je sedaj pravnomočno razsojeno, da mora tožena stranka tožniku plačati skupaj 15,198.048,00 SIT in sicer za telesne bolečine 2,400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 9,000.000,00 SIT, za skaženost 1,650.000,00 SIT, za strah 350.000,00 SIT in izgubo dohodka 1,798.048,00 SIT ter rento v že navedenem znesku. Višji tožbeni zahtevek je pravnomočno zavrnjen.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ali "podrejeno vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje". V reviziji najprej trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno ravnalo, ko ni upoštevalo obrazložitve pritožbe, ki jo je pooblaščenec prve tožene stranke vložil 31.8.1998. Trdi sicer, da je stališče "morda formalno pravilno", dejansko pa onemogoča odvetnikom izrabo sodnih oziroma lastnih počitnic. Tožena stranka nadalje izpodbija odločitev o temelju. Vztraja pri pomanjkanju pasivne legitimacije. Trdi, da ni bila pravna naslednica ZOIL Dunav, TRS Ljubljana. Ponovno se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 1479/91. Trdi nadalje, da sodišči nista pravilno uporabili cestnoprometnih predpisov. Če je res, da je tožnik opazil namero drugega toženca na razdaljo 35 metrov od križišča oziroma 33 metrov pred trčenjem, to velja tudi za drugega toženca. Tožnik je bil še eno sekundo in pol pred trčenjem za drugim vozilom in je pri prehitevanju prekoračil hitrost za 27 odstotkov. Prva tožena stranka se nadalje ne strinja z odločitvijo o višini odškodnine. Primarno izpodbija način valorizacije zavarovalne vsote. Izpodbija metodo, ki se opira na tujo valuto, konkretno na DEM. Meni da bi sodišče moralo "nekako oceniti realno vrednost zavarovalne vsote, da bi lahko uporabilo manj ponižujočo primerjavo z nemško marko...". Nesmiselna pa se ji tudi zdi primerjava med zavarovalno vsoto v času nesreče in zavarovalno vsoto v času sojenja na prvi stopnji. Končno trdi, da je odškodnina tudi sicer previsoko odmerjena. Pravična odškodnina bi bila, z izjemo postavke za strah, vsaj za 50% nižja. Meni, da tožnik le ni utrpel "tako hudih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem". Izpodbija tudi odločitev o gmotni škodi. Tožnik se je izšolal in opravil pripravništvo, kar sodišči nista upoštevali. Poleg tega tožnik ni predložil nikakršnih odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da je bil premeščen na drugo delovno mesto. V takšnem primeru bi imel pravico do nadomestila. Sodišče pa tudi ni ocenjevalo pomena dejstva, da je bil tožnik pri 20 letih še vedno na srednji šoli, da je imel tri popravne izpite, kar vse kaže, da je renta vsaj za 50 odstotkov previsoka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

1. Nepravočasnost obrazložitve pritožbe z dne 31.8.1998 Tožena stranka formalno uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar pa z ugovorom, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo pravočasno vložene obrazložitve pritožbe, uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka (čeprav ne citira nobenega predpisa). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta v času odločanja o pritožbi prve tožene stranke veljala ZPP in Zakon o sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94 in 45/95, v nadaljevanju ZS). V tretjem odstavku 83. člena ZS je bilo določeno, da sodišča, razen v nujnih zadevah, med sodnimi počitnicami sodna pisanja ne vročajo in se ta čas šteje kot čas, ko sodišče ne dela. Sodna praksa je to določbo tolmačila tako, da je iztek rokov v času sodnih počitnic presojala po četrtem odstavku 112. člena ZPP. V njem je navedeno, da se izteče rok v primeru, ko je zadnji dan roka državni praznik ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri sodišču ne dela, s pretekom prvega prihodnjega delavnika. V konkretni zadevi je prva tožena stranka po lastnih navedbah prejela sodbo 16.7.1998, neobrazloženo pritožbo je nato vložila 21.7.1998, obrazložitev pa šele 31.8.1998. Revizijsko sodišče soglaša s sodiščem druge stopnje, da je bila obrazložitev pritožbe z dne 31.8.1998 prepozna. Pravilno je stališče, da navedena določba o vročanju ne velja za vročanje po pošti. Po pošti se lahko veljavno vročajo sodna pisanja tudi v času, ko se na sodišču ne dela in torej tudi med sodnimi počitnicami, saj tega tretji odstavek 83. člena ZS ni posebej prepovedoval. Še več, tega vprašanja sploh ni urejal. Po drugem odstavku 112. člena ZPP začnejo po dnevih določeni roki teči prvi naslednji dan po vročitvi, ne glede na to, ali je tedaj delavnik ali pa dan, ko se na sodišču ne dela. Rok pa se ne more izteči na dan, ko se na sodišču ne dela, to je tudi v času sodnih počitnic (razen v nujnih zadevah), ampak šele s pretekom prvega prihodnjega delavnika. V obravnavanem primeru je to pomenilo, da je rok potekel 17.8.1998 (ponedeljek). Tako je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje in takšno stališče je pravilno (poznejša novela ZS, Ur.l. RS, št. 28/2000 na odločitev v obravnavanem sporu ne more vplivati).

Revizijsko sodišče v odgovor na revizijske očitke prve tožene stranke še pripominja, da je sodišče druge stopnje v okviru preizkusa po uradni dolžnosti po drugem odstavku 365. člena ZPP opravilo natančno obrazložen preizkus sodbe prve stopnje, ki presenetljivo v marsičem odgovarja prav na tista vprašanja, ki mu jih je želela zastaviti prva tožena stranka.

2. Pasivna legitimacija prve tožene stranke Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno odločili o pasivni legitimaciji prve tožene stranke. Tako prvo kot drugo sodišče sta se soočili s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 1479/91, na katero se sklicuje prva tožena stranka. Sodišči sta materialnopravno pravilno obrazložili, zakaj štejeta, da ta sodba ni pravno odločilna za pasivno legitimacijo prve tožene stranke. Sodišče druge stopnje je posebej poudarilo tri pravno odločilna dejstva (str. 4 drugostopenjske sodbe), na katera je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 385. člena ZPP vezano. Ugotovljeno dejansko stanje zadošča za presojo, da gre v obravnavanem primeru za pristop k dolgu (451. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Pravilna je presoja, da je Ljubljanska zavarovalnica d.d. Ljubljana vstopila v zavezo poleg ZOIL Dunav Beograd TRS Ljubljana, in s tem postala solidarna dolžnica za odškodninsko terjatev tožnika. Ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je sedanja prva tožena stranka pravna naslednica Ljubljanske zavarovalnice d.d., se prva tožena stranka ne more upirati plačilu odškodnine.

3. Zavarovalna vsota Revizijsko sodišče najprej poudarja, da je za odločitev v tem sporu pomembno predvsem naslednje: Odlok ZIS je bil izdan dne 27.8.1988 (Ur.l. SFRJ, št. 51/88), zavarovalna pogodba je bila sklenjena 8.5.1989 (za tovorno vozilo), škodni dogodek je nastal dne 10.7.1989, zdravljenje je bilo končano 25.11.1991, medtem pa je tekel še kazenski postopek zoper povzročitelja škode, ki je bil končan 4.5.1993 (sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.5.1993, opr. št. Kp 15/93). Navedeni dogodki namreč deloma segajo še v čas hiperinflacije, ko je prihajalo do sprotnega razvrednotenja z odloki določenih zavarovalnih vsot. Takšno stanje je pripeljalo do tega, da je sodna praksa (kakor tudi zavarovalnice same) v kasnejših sodnih postopkih z različnimi metodami valorizacije poskušala ohranjati realno vrednost zavarovalnih vsot. Ena od njih je bila tudi metoda z naslonitvijo na tujo valuto. Če sta se stranki o metodi valorizacije dogovorili, so sodišča praviloma upoštevala ta dogovor, če pa do njega ni prišlo, je moralo sodišče uporabiti tisto metodo, ki je bila v posameznem primeru za oškodovanca ugodnejša. V nasprotnem primeru bi lahko odločitev sodišča pripeljala do rezultata, ki bi pomenil izjalovitev namena obveznega zavarovanja odgovornosti avtomobilista iz zavarovalnih vsot. Namen zakonodajalca je gotovo ta, da mora minimalna zavarovalna vsota, če gre za povzročitev škode z osebnim vozilom, vedno zadoščati za plačilo odškodnine iz nekega običajnega ali povprečnega škodnega dogodka, če pa gre za povzročitev škode s tovornim vozilom, kot je to v obravnavanem primeru, pa za poravnavo tudi večje (katastrofalne) škode enega oškodovanca. Oškodovanec v takšnih primerih mora imeti možnost, da v celoti uveljavi svoj odškodninski zahtevek direktno od zavarovalnice.

Pravdni stranki se v obravnavanem sporu nista dogovorili, kakšna naj bo metoda valorizacije. Prva tožena stranka v revizijskem postopku ugovarja zoper "ponižujočo" metodo valorizacije s pomočjo tuje valute (DEM) ter zoper uporabo zavarovalne vsote, ki je veljala na dan sojenja. Pri tem trdi, da je treba "upoštevati nek drug sistem in nek drug čas in neke druge dogodke". Revizijsko sodišče ugotavlja, da je takšen "predlog" nedorečen, nejasen in zato v revizijskem postopku neupošteven. Ne glede na to pa vrhovno sodišče pripominja, da bi uporaba splošne revalorizacijske metode (ki temelji na indeksu rasti cen na drobno v Republiki Sloveniji - takoimenovanem "velikem R"), ki jo običajno uporabljajo tudi zavarovalnice, od škodnega dogodka ali od odloka dalje, pripeljala do enake odločitve. Prisojena odškodnina namreč revalorizirane zavarovalne vsote ne presega. Zatrjevana materialnopravna kršitev tako ni podana.

4. (So)odgovornost za škodo Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je za škodo izključno odgovoren zavarovanec prve tožene stranke. Prva tožena stranka v reviziji izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je v revizijskem postopku prepovedano (že navedeni tretji odstavek 385. člena ZPP). Sodišči druge in prve stopnje sta namreč ugotovili, da tožnikove kršitve cestnoprometnih predpisov, ki jih navaja tudi prva tožena stranka v reviziji, niso bile v vzročni zvezi z nesrečo. Problem vzročne zveze je v tem primeru dejansko vprašanje, saj gre za to, ali je tožnikovo ravnanje pred nesrečo povzročilo škodno posledico ali ne. Če sta sodišči ugotovili, da vzročne zveze ni, mora to ugotovitev sprejeti tudi revizijsko sodišče. Morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z ugotavljanjem vzročne zveze pa prva tožena stranka ne uveljavlja.

6. Višina odškodnine za negmotno škodo Materialnopravno pravilna je odločitev o višini odškodnine za negmotno škodo. Sodišče druge stopnje je upoštevalo pritožbo prve tožene stranke in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo za polovico. Ugovor tožene stranke v reviziji ne daje nikakršne podlage za še nadaljnje znižanje.

Sklicevanje na to, da se je tožnik že prej težje učil, da je bil pri 20 letih še vedno v srednji šoli ter da je imel popravne izpite, na to odškodnino ne more vplivati, saj je bilo izkazano, da je tožnik sicer šolo po poškodbi končal, vendar pa je za delo komercialnega tehnika nesposoben. Ta ugotovitev je dejanske narave in v obeh sodbah zadostno natančno obrazložene. Sodišči sta ugotovili, da je tožnik sposoben le za manj zahtevna ročna dela. Je 80% invalid, poškodba je povzročila psihoorganski sindrom težje stopnje z izrazito osebnostno spremenjenostjo. Prizadet je tudi fizično (levostranska piramidna simptomatika s trofičnimi spremembami na levi nogi). Sodišče druge stopnje je tudi pravilno presodilo ugotovitve o tožnikovi prizadetosti zaradi nesposobnosti opravljanja športne dejavnosti. Drugačna je situacija, ko gre za rekreativnega športnika, in drugačna, ko gre za človeka, ki se redno ukvarja s športom, v želji, da postane profesionalni športnik. Da je tožnik bil perspektiven nogometaš, je bilo ugotovljeno. Določbi 200. in 203. člena ZOR nista bili uporabljeni v škodo prve tožene stranke.

Sklicevanje prve tožene stranke na pritožbene razloge ni upoštevno, saj pritožba ni del revizije. Tako je ugovor, da je odškodnina za to vrsto škode vsaj 50% previsoka in pavšalna trditev, da ni šlo za tako hude poškodbe, v celoti neutemeljen.

Sodišči druge in prve stopnje sta nadalje pravilno razsodili o odškodnini za telesne bolečine. Pravno odločilna dejstva, ki niso bila izpodbita, so: zdravljenje je trajalo dve leti in štiri mesece, hospitalizacija 119 dni, popolna odvisnost od tuje nege in pomoči 17 dni, intenzivna fizioterapija 53 dni, kompleksna rehabilitacija 43 dni, protiepileptično zdravljenje 193 dni, neprestane telesne bolečine 63 dni, nato občasne bolečine, ki bodo trajale vse življenje. Tudi pri presoji te škode navedeni določbi ZOR nista bili kršeni.

Pravilno je nadalje razsojeno o duševnih bolečinah zaradi skaženosti. Da je skaženost podana, izhaja iz naslednjih ugotovitev na prvi in drugi stopnji: v času škodnega dogodka 20 let star tožnik je odslej zaznamovan s parezo levega ustnega kota, leve roke in zlasti leve noge (ima trofične spremembe na koži in nohtih levega stopala, zaradi česar začne po 15-minutni hoji levo nogo nekako vleči za sabo, kar se kaže kot šepanje). Takšna skaženost, ki je ni mogoče z ničimer prikriti, je zadostna podlaga za odškodnino v višini, kakršno je prisodilo sodišče prve stopnje, in s katero se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje.

Z odločitvijo o odškodnini za strah se prva tožena stranka strinja. Zato revizijsko sodišče te odločitve ni posebej presojalo.

7. Odškodnina za gmotno škodo Pravilno je nadalje razsojeno o gmotni škodi. Kako je potekalo šolanje in nato občasno delo tožnika, je natančno obrazloženo v sodbi sodišča prve stopnje (list. št. 211 in 212 spisa). Navedene okoliščine pomenijo ugotovljeno dejansko stanje, ki kot je bilo že večkrat navedeno, ni predmet preizkusa na revizijski stopnji. Sodišče prve stopnje je tudi materialnopravno pravilno pojasnilo, zakaj ima tožnik pravico le do razlike med plačo komercialnega tehnika in nekvalificiranega delavca ter zakaj nima pravice do nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Ugovori prve tožene stranke, da je odločitev o izgubljenem dohodku napačna, so zato neutemeljeni.

Pravilno je razsojeno tudi o renti. Navedeno je že bilo, da tožnik ni sposoben za opravljanje poklica, za katerega se je izšolal. Zakaj prva tožena stranka meni, da je renta za 50 odstotkov previsoka, ni obrazložila. Zato se revizijsko sodišče v zvezi z izhodiščem izračuna rente sklicuje na razloge v prejšnjem odstavku.

Revizija prve tožene stranke je tako v celoti neutemeljena in jo je zaradi tega revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti.