Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnikova pravica do letnega dopusta za vtoževana (pretekla) leta ob prenehanju delovnega razmerja že ugasnila, tožnik ni upravičen do denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (drugi odstavek izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je tožniku iz naslova stroškov za prevoz na delo dolžan plačati znesek 2.045,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (prvi odstavek izreka) in denarno nadomestilo zaradi neizkoriščenega letnega dopusta v znesku povprečne bruto plače za leto 2003 do vključno 2006, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. dne naslednjega leta za preteklo leto (drugi odstavek izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova prevoznih stroškov, regresa za letni dopust za leto 2000, 2001 in 2002 ter iz naslova denarnega nadomestila za letni dopust za leta od 1999 do 2002, je zavrnilo (tretji odstavek izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na prisojeno denarno nadomestilo zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za obdobje od leta 2003 do vključno 2006, se iz razloga po 1. in 3. tč. prvega odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, s stroškovno posledico . Navaja, da je tožnik v obravnavani zadevi iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta zahteval plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločitvi tožnikov tožbeni zahtevek spremenilo in odločilo o zahtevku, ki ga slednji ni postavil, s čimer je bistveno kršilo pravila postopka. Kršitev pa je podana tudi iz razloga, ker izpodbijana sodba, glede na izvedeni dokazni postopek in postavljen tožbeni zahtevek, za pravdni stranki predstavlja presenečenje. Toženec na spletu ni našel nobene odločbe pritožbenega sodišča, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Sodna praksa se na podlagi direktive ne more spremeniti, saj direktive niso neposredno uporabne (izjemo predstavlja primer, če država zamudi rok za njeno implementacijo). Določbe 166. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 4. 11. 2003 (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES), ki uporablja pojem „denarnega nadomestila“, za presojo spornega razmerja ni mogoče uporabiti, saj je v obravnavani zadevi tožnik zahteval plačilo odškodnine, ker mu toženec ni dopustil izrabe letnega dopusta. Za utemeljenost odškodninske terjatve pa morajo biti podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, kot to določa Obligacijski zakonik (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Sicer pa noben materialni predpis niti Direktiva 2003/88/ES

ne določa, da vsakemu delavcu, ki ne izrabi letnega dopusta pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pripada denarno nadomestilo. Z razlago navedene direktive se je ukvarjalo tudi Sodišče Evropske skupnosti (v nadaljevanju SES) v združeni zadevi Gerhard Schultz-Hoff (C-350/06) proti Deutsche Rentenversicherung Bund in Stringer in drugi (C-520/06) proti Herr Majesty's Revenue and Customs, vendar pa v drugačnem kontekstu. Zavzelo je stališče, da pravo Skupnosti ne nasprotuje ureditvi, ki določa obdobje za prenos, v katerem mora delavec izrabiti pravico do dopusta, sicer ta ugasne. Takšno ureditev je uzakonjena tudi v določbi 163. člena ZDR, ki določa, da je delavec dolžan do konca koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna letnega dopusta, preostanek pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta. Pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust je torej vezana na nezmožnost izrabe letnega dopusta v referenčnem obdobju oziroma obdobju za prenos zaradi bolniškega staleža. Navedeno odločitev je tudi treba razumeti tako, da delavcu pripada denarno nadomestilo le za neizrabljen letni dopust za zadnje referenčno obdobje. Ko ugasne pravica do letnega dopusta, ugasne tudi pravica do denarnega nadomestila. Pravica do denarnega nadomestila zaradi neizkoriščenega dopusta zaradi bolniškega dopusta zastara, ko ugasne pravica do izrabe letnega dopusta. V našem primeru je bila tožba vložena že dne 2. 8. 2007, ko je že ugasnila pravica do izrabe letnega dopusta tudi za leto 2006. Tožena stranka pa ni uveljavljala zastaranja, ker ni mogla predvideti, da bo sodišče sprejelo takšno odločitev. Sodišče prve stopnje pa tudi sploh ni ugotavljalo, ali je tožniku delovno razmerje pri tožencu sploh prenehalo. Izpodbijani del sodbe je zaradi navedenega nezakonit. Toženec v pritožbi nadalje opozarja, da izpodbijana sodba nima stroškovne odločitve, ampak je zgolj v obrazložitvi navedeno, da pravdni stranki sami krijeta svoje pravdne stroške, s čimer se toženec ne strinja, saj je tožnik uspel zgolj z zneskom 2.045,62 EUR, pri čemer so nastali tudi nepotrebni stroški za izvedenca, katere bi moral nositi izključno tožnik. Toženec je v utemeljitev pritožbenih navedb priložil izvleček iz Evropskega pravnega vestnika, sodna praksa SES, C-350/06 in C-520-06. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo laično odgovoril. Navaja, da je pritožba toženca v celoti neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik med drugim zahteval plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust v višini ene povprečne bruto plače za vsako leto dela v obdobju od leta 1999 do 2006. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikov zahtevek, ki se nanaša na obdobje od leta 1999 do leta 2002 zavrnilo zaradi zastaranja, v preostalem delu, t.j. za obdobje od leta 2003 do 2006, pa je tožnikovemu zahtevku ugodilo. Slednji te odločitve ni izpodbijal, zato je navedena odločitev sodišča prve stopnje, v zavrnilnem delu, že postala pravnomočna. Tožena stranka pa se ne strinja s prisojenim nadomestilom. Predmet predmetnega pritožbenega preizkusa je tako odločitev sodišče prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, v višini povprečne bruto plače za posamezno leto dela, za obdobje od leta 2003 do 2006. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spremenilo tožnikov tožbeni zahtevek oziroma, da je odločalo o zahtevku, ki ga slednji ni postavil, niso utemeljene. Sodišče na pravno podlago, ki jo navedejo pravdne stranke ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP), vezano pa je na trditveno podlago (7. in 212. člen ZPP). Tožnik je res svoj zahtevek gradil na odškodninski podlagi, vendar pa je podal zadostno trditveno podlago za presojo tega vtoževanega zneska tudi na pravni podlagi, ki je skladna z evropsko zakonodajo, zato sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka.

ZDR v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, neveljavna. Neveljaven pa je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je v skladu z evropskim pravom (Direktivo 2003/88/ES) in novejšo prakso Sodišča evropskih skupnosti (v nadaljevanju SES) na tem področju prišlo do spremembe sodne prakse, po kateri je treba določbo 166. člena ZDR razlagati tako, da gre za denarno nadomestilo in ne kot klasično odškodnino v smislu določil OZ

, vendar pa je zanemarilo pomen določbe drugega odstavka 163. člena ZDR, ki delavcu nalaga, da je do konca tekočega koledarskega leta dolžan izrabiti najmanj dva tedna letnega dopusta, preostanek letnega dopusta pa, v dogovoru z delodajalcem, do 30. junija naslednjega leta.

Pravilno tolmačenje 166. člena ZDR, zato terja zaključek, da vsakemu delavcu, ki ne izrabi letnega dopusta v referenčnem obdobju (in tudi obdobju za prenos), pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, pripada denarno nadomestilo, torej da je pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust vezana na nezmožnost izrabe letnega dopusta v referenčnem obdobju (in tudi obdobju za prenos), ne pa za vsa leta zaposlitve nazaj. Ko ugasne pravica do letnega dopusta, ugasne tudi pravica do denarnega nadomestila.

Iz sodbe SES v združeni zadevi Gerhard Schultz-Hoff (C-350/06) proti Deutsche Rentenversicherung Bund in Stringer in drugi (C-520/06) proti Herr Majesty's Revenue and Customs pa tudi izhaja, da pravo skupnosti ne nasprotuje ureditvi, ki določa obdobje za prenos, v katerem mora delavec izrabiti pravico do letnega dopusta, sicer ta ugasne.

V obravnavani zadevi je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo 13. 7. 2007 (razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 21. 9. 2007, ki je bila izdana v predmetnem postopku). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikova pravica do letnega dopusta za vtoževana leta 2003 do 2006, ob prenehanju delovnega razmerja, za vsa vtoževana leta že ugasnila, zato tožnik ni upravičen do denarnega nadomestila, kar pomeni, da njegov zahtevek na pravni podlagi, skladni z evropsko zakonodajo, ne more biti utemeljen, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Utemeljenost te tožnikove terjatve bi morebiti lahko izhajala le na kakšni drugi pravni podlagi (npr. odškodnini), do česar pa se sodišče prve stopnje, zaradi navedenega zmotnega materialnopravnega izhodišča, ni opredelilo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe (drugi odstavek izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, bo sodišče prve stopnje v končni odločitvi moralo odločiti tudi o stroških postopka, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja, da mora biti stroškovna odločitev zaobsežena v izreku končne odločitve, saj v nasprotnem primeru, ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je imelo pred očmi tudi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavno pravico do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je o cenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da tožbeni zahtevek na drugi pravni podlagi sploh še ni bil predmet obravnave. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva navedeno materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča, ugotovi vse okoliščine in nato o tožbenem zahtevku, v razveljavljenem obsegu, ponovno odločiti, pri čemer pa pritožbeno sodišče še navaja, da se strinja s pritožnikom, da tožnikov zahtevek, ki glasi na povprečno bruto plačo za vsako leto dela za to obdobje, ni dovolj določno postavljen, kar pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje, v tej smeri, v skladu z ZPP, sprejeti ustrezne ukrepe.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve zaradi zmotne uporabe materialnega prava se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.