Jedro

Naročnikova obveznost plačila naročenih obrtniških del, katerih cena ni določena, zapade, ko ga izvajalec pozove, da plača določeni znesek ob pogoju, da je že pred opominom pregledal opravljeno delo in ga odobril. Če naročnik po pregledu izvršenega dela ugotovi, da izpolnitev druge stranke ni bila v redu, ni dolžan izplačati plačila, razen v kolikor je bilo dogovorjeno drugače.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 3.384,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 1991 dalje plačila. Tožeči stranki je še naložilo v povrnitev toženi stranki nastale pravdne stroške v 12.540,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev z vrnitvijo v ponovno sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je bila storitev opravljena v začetku septembra leta 1990. Kljub temu, da tožeča stranka posluje le tako, da račun napiše ob plačilu, je toženca tolerirala zaradi tega, ker je šele odprl obratovalnico. Zato je izstavila račun šele 7. 1. 1991, tožena stranka pa je reklamacijo izvršila šele po Novem letu, torej očitno šele po prejemu računa. Zahteva na popravilo ni bila iz naslova jamčevanja za napake, ampak iz naslova garancije za brezhibno delovanje. Tožeča stranka ne more opredeliti, kdaj je bilo zahtevano popravilo, vendar so vrata nesporno vsaj štiri mesece služila svojemu namenu, zato toženec ni upravičeno zadrževal plačila.

Tožena stranka je na pritožbo obrazloženo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je za toženca opravila storitev, toženec pa ji je za to plačal. Tožnica trdi, da toženec ni plačal pravočasno, zato naj bi bila upravičena tudi do obresti ter stroškov. Toženec pa trdi, da je plačilo zadrževal zato, da bi dosegel pravilno izpolnitev.

V predmetni zadevi je utemeljenost zahtevka torej odvisna od dejstva, ali je toženec utemeljeno zadrževal plačilo. Materialnopravno izhodišče zahtevka je v 1. odstavku 122. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po katerem ima stranka, ki je dolžna izpolniti pozneje, kakor druga stranka, ali vsaj obenem z njo, pravico ugovora, da nasprotna stranka še ni izpolnila oziroma, da je izpolnila nepravilno, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega, ali če kaj drugega izvira iz narave posla. ZOR v 3. odstavku 623. člena določa, da je naročnik dolžan plačati samo, če po pregledu izvršenega dela ugotovi, da je druga stranka dala svojo izpolnitev, ki je v redu.

Prvo sodišče je prepričljivo ocenilo,da je toženec pravočasno, že pred opominjanjem na plačilo, grajal ugotovljene napake pri tožeči stranki, saj sta pogodbeni stranki druga od druge po telefonu zahtevali izvršitev izpolnitve že pred izstavitvijo računa.

Toženčeva (naročnikova) obveznost plačila naročenih obrtniških del,katerih cena ni bila določena, tako ni zapadla, saj ko ga tožeča stranka (izvajalec) pozvala, da plača določeni znesek, pregledanega dela še ni odobril (314. in 623. člen ZOR).

Tožeča stranka nadalje sploh ne zanika, da njena izpolnitev ni imela napake, in da je toženec takoj po odpravi te napake račun v celoti plačal. Toženec je zato od tožeče stranke tudi utemeljeno zahteval, da napako odpravi.

Tožencu ni bilo treba izvršenega dela plačati in se šele nato poslužiti jamčevalnih zahtevkov, kot to trdi tožeča stranka.Zakon mu namreč ob pogoju, da so izpolnjene določene predpostavke, daje možnost, sprva zahtevati pravilno izpolnitev. Ker je toženec po pregledu, in še pred potrditvijo (plačilom), ugotovil, da izpolnitev ni v redu, je pravilno izpolnitev pogodbe upravičeno dosegel z zadržanjem plačila.

Enako kot za možnost uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, velja tudi za pritožbene navedbe, da bi se toženec moral poslužiti zahtevka iz naslova garancije. Poleg tega pa te navedbe nimajo niti pravnega temelja, saj pritožba ne trdi in ne dokazuje, da bi tožeča stranka tožencu izročila garancijski list (501. člen ZOR).

Terjatev tožeče stranke je torej zapadla šele, ko je napako odpravila, takrat pa je sočasno izpolnil svojo pogodbeno obveznost tudi toženec. Toženec bi bil dolžan delo, ki ni bilo v redu opravljeno, plačati v roku, določenem v računu, le v primeru, če bi se stranki dogovorili, da plačilo zapade tudi brez pregleda ali potrdila. Tako pa je bilo ravnanje tožeče stranke, ki je toženca pozivala na plačilo kljub temu, da je vedela, da napake še ni odpravila, in je bila zato v zamudi sama, zoper dobro vero in poštenje (2. odstavek 325. člena ZOR).

Pritožbo je bilo tako potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi stroške, ki so ji nastali z vložitvijo tega pravnega sredstva (1. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona). Tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njihovi morebitni povrnitvi niti ni odločalo (164. člen ZPP).