Jedro

Zakonski pogoj za nastanitev prosilca na podlagi 3. alinee 59. člena ZMZ (Dublinski postopek) je pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC. Ukrep omejitve gibanja na navedeni pravni podlagi je utemeljen iz razloga, ker bo le tako mogoče zagotoviti izvršitev morebitne predaje prosilca državi članici EU, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje, glede na njegovo dosedanjo večkratno nelegalno prehajanje državnih meja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011) v povezavi s 4. odstavkom 51. člena in 3. alineo 3. člena ZMZ odločila, da se tožniku, rojenemu ... 7. 1959, državljanu Ukrajine, omeji gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 27. 9. 2011 do 27. 12. 2011, ker je ocenila, da je izrečeni ukrep potreben zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC. V postopku je ugotovila, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo predhodno posredovani že 14. 4. 2008 s strani Avstrije in dvakrat s strani Slovaške, in sicer dne 19. 8. 2005 ter nato še dne 5. 4. 2011, kakor tudi, da je tožnik v obeh navedenih državah že zaprosil za mednarodno zaščito. Ker iz dokumentacije v zadevi ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik sedaj nahaja in je dne 27. 9. 2011 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ali pa je to Avstrija ali Slovaška, kjer je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito, je tožena stranka po pridobitvi rezultatov iz baze EURODAC dne 27. 9. 2011 odločila, da mu omeji gibanje upoštevajoč 3. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ, ta ukrepa pa je nujen iz razloga, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država Avstrija ali Slovaška mogoča realizacija predaje tožnika tej državi, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje v skladu z Uredbo 2003/343/ES (v nadaljevanju: Dublinska uredba). Tožnik se je v postopku s policisti izkazal tudi z izkaznico prosilca za azil Slovaške, veljavno do 5. 10. 2011. Na podlagi navedenega je tožena stranka presodila, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja tožniku na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ. Tožena stranka je odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce ob upoštevanju 2. odstavka 51. člena ZMZ, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo prosilca pristojni državi, pri čemer je upoštevala, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo po lastnih izjavah zadrževal oziroma bival tudi v Italiji, Franciji in Španiji ter vseskozi prehajal ozemlja teh držav.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava in sodišču predlaga, da po zaslišanju tožnika izpodbijani sklep odpravi tako, da bo tožnik premeščen na odprti oddelek Azilnega centra mesta Ljubljane. Dodatno navaja, da ko je v letu 2008 enako prošnjo naslovil na avstrijske organe, ki so jo ignorirali, zato je bil prisiljen, da jim razglasi „dokumentirano vojno“. Sedaj pa je tožnik v Sloveniji, kjer živijo Slovani, zato se sprašuje, zakaj bi bil pisatelj, ki so ga zasledovali agenti sovjetske KGB, brez kakršnekoli krivde zaprt v Postojni, v prostorih, ki jih primerja s kletko oziroma policijskim zabojnikom za smeti, kjer mora skupaj z ostalimi nauka z v jedilnico, potem pa nazaj, vse to pa pod policijskim nadzorom, kar primerja s celico v zaporih Lubjanka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila v danem roku skupaj s predmetnim upravnim spisom, v celoti prereka tožbene navedbe kot neutemeljene ob sklicevanju na dokumentacijo upravne zadeve ter uveljavljeno sodno prakso v primerljivih zadevah. Glede tožbenih navedb se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, za katerega meni, da je pravilen in zakonit, zato pri njem vztraja, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo listine upravnega spisa, ki ga je sodišču skupaj z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka ter na podlagi 4. odstavka 51. člena ZMZ ustno zaslišalo tožnika. Na glavni obravnavi dne 7. 10. 2011 je tožnik med drugim izpovedal, da je matično državo, Ukrajino zapustil 24. 3. 2010 in odšel s schengenskim vizumom Republike Češke najprej na Češko, od tam pa v Španijo, kjer je preživel približno leto dni, tudi po izteku veljavnosti vizuma, potem pa je odšel v Republiko Slovaško, kjer je dne 4. 4. 2011 uradno zaprosil za azil, vendar ni počakal na zaključek postopka, temveč je odšel v Italijo, zaradi pomanjkanja denarnih sredstev pa je prišel samo do Milana, čeprav si je želel priti v Švico, vendar pa je prav zaradi pomanjkanja denarja nato odpotoval preko Padove in Mester v Slovenijo, kamor je prispel 27. 9. 2011 in istega dne zaprosil za azil. Glede na navedeno se je po presoji sodišča tožena stranka pravilno pri odločitvi, da tožniku omeji gibanje, oprla na 3. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ. Sodišče po navedenem sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, ki ga je tožena stranka oprla na 3. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ, zato razlogov, ki jih je pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla tožena stranka sodišče ne ponavlja, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev izpodbijanega sklepa (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), po katerem sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

Na podlagi 3. alinee 59. člena ZMZ (Dublinski postopek) lahko tožena stranka kot pristojni organ prosilca za mednarodno zaščito do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Zakonski pogoj za nastanitev prosilca na tej pravni podlagi je torej le pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC. Tožena stranka je zato svojo odločitev za omejitev gibanja tožniku na podlagi določila 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ pravilno oprla na ugotovitev, da je iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC z dne 27. 9. 2011 razvidno, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo posredovani že trikrat, in sicer s strani Republike Slovaške dne 19. 8. 2005 in 5. 4. 2011 ter s strani Republike Avstrije dne 14. 4. 2008. S tem so tudi po presoji sodišča že izpolnjeni pogoji za začasno omejitev gibanja tožniku zaradi postopka ugotavljanja odgovorne države za obravnavo tožnikove prošnje in zagotovitev tožnikove prisotnosti. Tudi po presoji sodišča je ukrep omejitve gibanja na navedeni pravni podlagi utemeljen, saj bo le tako mogoče zagotoviti izvršitev morebitne predaje prosilca državi članici EU, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje, glede na njegovo dosedanjo večkratno nelegalno prehajanje državnih meja. Uredba o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uredba št. 343/2003/ES) ureja razmerja med državami članicami za primere, ko je ista oseba uveljavljala mednarodno zaščito v različnih državah članicah oziroma v eni, na območju Evropske unije pa vstopila v drugi državi. Postopek določanja države članice, odgovorne za obravnavanje tožnikove prošnje glede na podatke v listinah predloženega upravnega spisa in vsebine obrazložitve izpodbijanega sklepa v teku. Kot odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje namreč poleg Republike Slovenije prihaja v poštev tudi Republika Avstrija in Republika Slovaška.

Iz opisanih razlogov je sodišče, ker je presodilo, da je podan razlog za izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku po določilu 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da je tožena stranka svojo odločitev o omejitvi gibanja tožniku na prostore Centra za tujce zadostno in argumentirano obrazložila z razlogi, s katerimi se sodišče strinja in imajo podlago v listinah predloženega upravnega spisa, saj je tožnik po lastnih navedbah večkrat nelegalno prečkal državne meje (med njegovo izvorno državo Ukrajino ter državami Evropske unije) in je že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito (v drugih državah), zato je tudi po presoji sodišča treba zagotoviti njegovo prisotnost, dokler ne bo odločeno o državi, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.