Jedro

Toženka je ugotovila, da tožnik ni splošno verodostojen in mu ni verjela, kar je natančno in obširno obrazložila. Glede na tožnikovo zavestno podajanje lažnih in zavajajočih izjav glede razloga preganjanja, večje število neskladnih potrdil o domnevnem simpatizerstvu s Kurdsko demokratsko stranko, zavlačevanje s predložitvijo izvirnikov dokumentov in tožnikovo zapustitev (varne) Slovenije po prvi vloženi prošnji, je tudi po presoji sodišča pravilno presodila, da tožnika ni mogoče opredeliti za splošno verodostojnega, zato se niti ni bila dolžna opredeliti do vsake posamične izjave in ni utemeljen tožbeni očitek, da ni zavzela stališča v zvezi z določeno tožnikovo izjavo.

Tudi po presoji sodišča, je na podlagi izvedenega dokaznega postopka odločitev toženke, da tožnik ni individualno in konkretno dokazal strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti političnemu prepričanju zaradi simpatizerstva s Kurdsko demokratsko stranko, s tem pa tudi ne dogodkov, ki bi jim bil v Iranu podvržen zaradi takega udejstvovanja, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je tožnik vložil 17. 8. 2018 (v nadaljevanju druga prošnja). Po vložitvi prve prošnje (1. 12. 2017; v nadaljevanju prva prošnja) je namreč zapustil azilni dom, zaradi česar je bil postopek ustavljen. Ker je v Nemčiji 20. 12. 2017 zaprosil za mednarodno zaščito, je bil v dublinskem postopku vrnjen v Slovenijo, kjer je 10. 8. 2018 izrazil namero, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi je toženka uvodoma povzela, da tožnik drugo prošnjo vlaga zaradi političnega in verskega razloga. Tožnik je navedel, da je kristjan; da je po prvi prošnji odšel s sinom v Nemčijo, ker je bil tam lahko aktiven član stranke; da si želi, da bi bilo v Sloveniji tako dobro poskrbljeno za begunce, kakor je v Nemčiji; da je v prvi prošnji opisal samo svoje verske razloge, ker je vedel, da ne bo ostal v Sloveniji, v drugi pa dodaja še politični razlog. Navedel je, da je bil član Kurdske demokratske stranke in zelo aktiven, zato se je moral pred 15 leti odseliti v Teheran. Ker je Kurd in aktiven član te stranke, bi bil v Iranu gotovo obsojen na smrt. Policija je izvedela za imena članov stranke in odkrila njihove prostore, zato je moral zbežati. Tožnik je še navedel, da je bil pred devetimi leti v zaporu, kjer so ga psihično in fizično mučili, da ga je ves čas kontrolirala policija pod krinko. Tožnik je pojasnil, da se je leta 2009 udeležil demonstracij zaradi ponarejanja izidov predsedniških volitev. Takrat so ga pretepli, niso pa ga zaprli. Pred 20 leti se je udeležil protestov v podporo voditelju Kurdov Abdullahu Ujalanu. Dva dni je bil v priporu in ima pri tajni službi dosje.

3. S tožnikom je toženka opravila tri osebne razgovore, katerih vsebino je povzela v nadaljnji obrazložitvi. Po presoji toženke je tožnik s predloženimi dokumenti uspel izkazati svojo istovetnost. 4. Toženka je menila, da zdravniške dokumentacije (zdravniška mnenja z 28. 9. 2918, 31. 8. 2018, 19. 9. 2018 in 5. 10. 2018) ni mogoče neizpodbitno povezati z razlogi, kot jih uveljavlja tožnik, zaradi česar nima dokazne vrednosti v povezavi z razlogi, kot jih uveljavlja. Iz dokumentacije namreč po oceni toženke izhaja nekaj ugotovitev o tožnikovem takratnem zdravstvenem stanju (nespečnost, depresivno razpoloženje, povečana anksioznost, bolečine v hrbtu, utrujenost...).

5. Toženka je ocenila, da pomota pri navajanju mesta (v izjavi na osebnem razgovoru na dan 26. 10. 201 (... namesto ...)), ni imela bistvenega vpliva na odločitev o tožnikovi prošnji.

6. Po presoji toženke so za odločanje o prošnji za priznanje mednarodne zaščite bistvena potrdila Kurdske demokratske stranke.

7. Tožnik je 3. 9. 2018 najprej predložil potrdilo Kurdske demokratske stranke z dne 9. 3. 2018, iz katerega je razvidno, da je aktivni simpatizer stranke. Toženka je ugotovila, da je v glavi potrdila navedena druga organizacija (Demokratische Partei Kurdistan, Sektion der Bundesrepublik Deutschland) kot na dnu dopisa v žigu (Demokratischen partei Kurdistan, Deutschland Komitee). Menila je, da je nenavadno, da bi potrdilo izdala druga organizacija, kot ga je žigosala, oz. da žig in glava dokumenta nista popolnoma skladna. Tožnik je bil z navedenim neskladjem soočen, vendar je odvrnil, da on ni odločil kako je napisano, da so za to odgovorni drugi, sam pa tega prej ni opazil. 8. Drugo neskladje po presoji toženke izhaja iz emblema žiga in emblema v glavi potrdila. Emblem žiga je povsem drugačen (prikazuje krog, znotraj kroga en trikotnik, žitni klasi so na desni strani kroga, v emblemu ni sonca in letnice nastanka) kot emblem grba na vrhu potrdila (krog, žitni klas na levi, znak sonca v ozadju, letnica nastanka stranke spodaj, v krogu znak štirih vrhov, od katerih sta dva zasnežena). Toženka je presodila, da je neprepričljivo, da bi resna stranka, kar naj bi bila nemška veja Kurdske demokratske stranke, uporabljala različne embleme v glavi in žigu, saj so tovrstni emblemi na dokumentih vedno usklajeni, v tem primeru pa so odstopanja ogromna. Tožnik je na predstavljena neskladja odvrnil, da je mogoče tak znak v veljavi v Nemčiji, na dodatnem predočenju, da bi bilo to razumljivo, če bi bila slika v emblemu in žigu vsaj enaka, pa tožnik ni imel pojasnila.

9. Toženka je tretje neskladje ugotovila v besedilu v žigu. Ime stranke je namreč napisano v nepravilni nemščini (DEMOKRATISCHEN PARTEI KURDISTAN, DEUTSCHLAND KOMITEE). Beseda „Partei“ je namreč ženskega spola, zaradi česar ni pravilna končnica „-en“ v besedi demokratischen. Navedena besedna zveza ni pravilna tudi če bi bile besede v drugem vrstnem redu (pravilno bi bilo: Deutchlandkomitee der demokratischen Partei Kurdistans). Napake so tako odločilne, da po preorji toženke ni mogoče verjeti, da bi se pojavljale v žigu resne organizacije. Po presoji toženke ni verjetno, da bi bil žig uradno izdan s toliko napakami, saj ne gre za zatipkano ime v tekstu. Tožnik v zvezi z navedenim ni imel pojasnil. 10. Toženka je ugotovila, da je v potrdilu napačno napisan tudi rojstni datum tožnika ... 1970, namesto ... 1970. Tožnik je navedel, da naj bi bilo omenjeno potrdilo izdano na podlagi uradnih evidenc stranke o njihovih članih in simpatizerjih, a omenjena napaka po presoji toženke te njegove trditve demantira, saj je izjemno malo verjetno, da bi se v uradnih evidencah stranke vodili napačni rojstni podatki tožnika.

11. Čeprav Nacionalni forenzični laboratorij (NFL) pri preiskavi dokumenta ni našel znakov ponarejanja, mu po presoji toženke ni mogoče pripisati nobene dokazne vrednosti. Po oceni toženke ima potrdilo preveč nedoslednosti, neskladij in napak, da bi bilo njegovo vsebino mogoče sprejeti za verodostojno, kot tudi točnost podatkov, zapisanih v njem. Zaradi navedenega je toženka ugotovila, da tožnik z njim ni uspel dokazati svojega delovanja za Kurdsko demokratsko stranko.

12. Toženka je zavrnila potrdilo Kurdske demokratske stranke iz Nemčije s 15. 3. 2018, saj se le-to nanaša na tožnikovega sina in ne na tožnika.

13. Toženka je po temeljiti primerjavi potrdil Kurdske demokratske stranke z 9. 3. 2018 s potrdilom, ki ga je prosilec predložil v spis eno leto pred tem, neposredno po vložitvi druge prošnje (3. 9. 2018) ugotovila, da sta potrdili v samem tekstu povsem identični - ista je vsebina zapisanega v celoti, uporabljen je isti font črk, enaki odstavki in tudi podpis izdajatelja A. A. je povsem identičen in na istem mestu potrdila. Ujemata se tudi datuma izdaje na obeh dokumentih - 9. 3. 2018 Potrdili je primerjal tudi NFL, ki je v svojem poročilu o preiskavi z 2. 4. 2020 ugotovil, da so s prekrivanjem obeh besedil ugotovili, da se celotno besedilo na obeh potrdilih v celoti prostorsko ujema, da sta potrdili natisnjeni na dveh različnih vrstah papirja, razlika pa je vidna pri izzivanju IR luminiscence, saj črnilo na potrdilih drugače fluorescira. Toženka je ocenila, da so ugotovitve NFL močno omajale verodostojnost obeh potrdil. Poleg tega ni sprejela za verjetno, da bi ista oseba (A. A.) iz iste organizacije (Kurdska demokratska stranka v Nemčiji) na isti dan (9. 3. 2018) izdala dve potrdili, vsakega na svoji vrsti papirja in vsakega s svojim žigom, ki se medsebojno razlikujeta, tekst pa bi bil popolnoma enak tako po vsebini kot po obliki. Toženka je obrazložila, da bi to pomenilo, da naj bi A. A. na isti dan izdal dve, po vsebini popolnoma identični potrdili, a vsako žigosal s svojim, drugačnim žigom. Toženka temu ni sledila upoštevajoč tudi, da je tudi podpis A. A. na obeh potrdilih identičen. Toženka je upoštevala, da je prvo od obeh potrdil (predloženo 3. 9. 2018) v celoti natisnjeno (tudi žig in podpis), medtem ko ima potrdilo, predloženo 9. 9. 2019, pravi štampiljčni odtis in s kemičnim svinčnikom izpisan podpis, kar nakazuje po mnenju toženke na veliko možnost prednatisnjenosti bianco potrdil, ki se jih lahko potem ustrezno vsebinsko prilagaja. Toženka je pri tem upoštevala tudi to, da je tožnik drugo potrdilo predložil šele po tretjem osebnem razgovoru, ko mu je bilo že jasno stališče toženke glede prvega potrdila (razlike v emblemih, žigu, nepravilna nemščina). Če sta bili obe potrdili resnično izdani v marcu 2018, po mnenju toženke ni prepričljivo, da ju je tožnik predložil z enoletnim časovnim razmakom. Toženka je na podlagi obrazloženega ocenila, da tožnik tudi z drugim potrdilom, datiranin na dan 9. 3. 2018 in predloženim 9. 9 2019, ni uspel dokazati, da je kot simpatizer deloval za Kurdsko demokratsko stranko.

14. Navedenih neskladij po oceni toženke ne more sanirati niti predloženo potrdilo Kurdske demokratske stranke iz Nemčije (brez datuma), iz katerega sicer izhaja, da ta stranka (v njenem imenu A. A.) potrjuje izdajo potrdil za tožnika z dne 9. 3. 2018 in njegovega sina B. B. Tudi iz tega potrdila je razvidno, da je režim iranskega predsednika Ruhanija brutalen do opozicije in da družina B. v Iranu ne more več svobodno živeti. Prva nejasnost je po oceni toženke že ta, da je potrdilo brez datuma in ga ni mogoče z gotovostjo umestiti v čas. Glede na to, da je bilo predloženo 9. 9. 2019, je toženka sklepala, da ga je tožnik predložil, ker je bil na tretjem osebnem razgovoru seznanjen s spornostjo prvega potrdila. V to potrdilo so po mnenju toženke lahko zapisali natanko tisto, kar jim je tožnik sugeriral - na kar je impliciral tudi tožnik, ki je na tretjem osebnem razgovoru izjavil, da »lahko piše stranki in reče, da ima v Sloveniji problem zaradi štampiljke«. To potrdilo brez datuma izdaje po oceni toženke ne izkazuje nesporno tožnikove strankarske dejavnosti. Še posebej pa je sporno ob primerjavi s potrdilom z dne 8. 1. 2020. Gre namreč za potrdili, ki sta vsebinsko skoraj identični. Razlika je opazna le v nekaj besedah, ki pa nimajo vpliva na vsebino zapisanega. Toženka je kot sporno ocenila, da je tožnik potrdilo brez datuma toženki predložil 9. 9. 2019 v kopiji. Ko je bil pozvan k predložitvi originalov, je predložil omenjeni dokument, ki pa je bil za razliko od dokumenta v kopiji datiran in torej že iz tega razloga ni mogoče upoštevati, da gre za original prejšnjega dokumenta. Tudi, če se oba dokumenta obravnavana kot samostojna dokumenta, pa ni sporno, da tudi dokument z 8. 1. 2020 ne more potrditi tožnikove politične aktivnosti, ker je vsebina obeh dokumentov identična tako po vsebini kakor tudi po prostorski razporeditvi teksta (enaki odstavki), tako da je mogoče predvidevati, da je tekst z minimalnimi odstopanji skopiran in ne napisan samostojno. Tako tudi za dokument z 8. 1. 2020 veljajo iste ugotovitve kakor za dokument brez datuma (tudi v to potrdilo so tako lahko zapisali natanko tisto, kar jim je tožnik sugeriral, na kar je sam nakazal z besedami da »lahko piše stranki in reče, da ima v Sloveniji problem zaradi štampiljke«.

15. Tožnik je predložil tudi potrdilo Kurdske demokratske stranke iz Nemčije z dne 15. 4. 2018, ki pojasnjuje razliko med žigi te stranke. Iz potrdila je razvidno, da je ta stranka do 15. 4. 2018 uporabljala staro štampiljko (tako, kot izhaja iz potrdila s 9. 3. 2018, ki ga je tožnik predložil 3. 9. 2018), od takrat dalje pa novo štampiljko (ki je na vseh ostalih predloženih potrdilih). Toženka dvomi v pojasnila, ki izhajajo iz tega potrdila. Iz ugotovitev NFL z dne 2. 4. 2020 je namreč razvidno, da je to potrdilo natisnjeno na nezaščiten bel papir formata A4, v celoti natisnjen z brizgalnim tiskalnikom. Štampiljčna odtisa sta imitirana in natisnjena z brizgalnim tiskalnikom, podpis pa rokopisno izpisan z modrim kemičnim svinčnikom, dokument pa tudi nima nobenih zaščitnih elementov. Glede na navedeno je bil podpis na natisnjen dokument dodan naknadno, zaradi česar ne gre za pristno listino. Poleg tega ni verodostojna vsebina napisanega: če je res, da stranka v Nemčiji od 15. 4. 2018 uporablja novi žig, po oceni toženke ni mogoče, da bi novi žig nosili dokumenti, izdani pred tem datumom (dokument z dne 9 3. 2018, dokument z dne 15. 3. 2018 v zvezi s tožnikovim sinom, oba predložena 9. 9. 2019). Dodaten sum v verodostojnost dokumenta pa se toženki poraja tudi zaradi dejstva, da naj bi bil napisan 15. 4. 2018, vendar skuša vsebina zapisanega tudi z naslovom potrdila (potrdilo za predložitev pred zveznimi organi, v zvezi s priznanjem statusa političnega begunca) povsem sanirati neusklajenost potrdila z dne 9. 3. 2018, ki ga je tožnik predložil 3. 9. 2018 in s katerim je bil seznanjen na drugem osebnem razgovoru. Po presoji toženke to potrdilo ni bilo izdano na datum, ki je na njem zapisan, ampak mnogo kasneje, po tožnikovem zaprosilu, da s prvim potrdilom nekaj ni v redu.

16. Tožnik je predložil tudi potrdilo Kurdske demokratske stranke, sedež v Iraku, s 13. 3. 2018 (v angleškem jeziku), iz katerega izhaja, da je podpornik stranke in bi bil aretiran in preganjan, če bi se kadarkoli vrnil v Iran. Iz poročila NFL z 2. 4. 2020 izhaja, da je to potrdilo v celoti natisnjeno z brizgalnim tiskalnikom na nezaščiten bel papir (tudi štampiljka in podpis), dokument pa nima nobenih zaščitnih elementov. Toženka je v glavi dokumenta ugotovila, da je zgornji del črk v glav besedila (Kurdistan Democratic party) odrezan, kar nakazuje na možnost, da je bil grb v sliko vstavljen naknadno oz. je dokument na nek način sestavljen skupaj. Toženka ni ocenila za verjetno, da bi resna politična stranka (v tem primeru celo organizacijski odbor sedeža Kurdske demokratske stranke v Iraku, ki ga je tožnik navedel kot glavni sedež te stranke nasploh) izdala tako nepopoln dokument, z odrezano glavo dokumenta in v celoti natisnjen. Toženka je zato ocenila, da s tem potrdilom ni uspel dokazati svoje strankarske aktivnosti.

17. Tožnik po presoji toženke s predloženimi potrdili ni uspel izkazati, da je simpatizer Kurdske demokratske stranke, razlogov za zapustitev izvorne države in spremembe vere. Zato je preverjala pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 18. Toženka je ugotovila, da je tožnik podajal zavestno lažne in zavajajoče izjave glede razloga, zaradi katerega je zapustil izvorno državo in sicer: v prvi prošnji je navedel zaradi spremembe vere, ki je njegov edini razlog; v drugi prošnji je poleg spremembe vere dodal še politični razlog, kar pa je kasneje v osebnih razgovorih spet spremenil in na drugem osebnem razgovoru 22. 10. 2018 priznal, da nikoli ni spremenil vere v krščansko in da ta razlog sploh ne drži, ter da se je zaradi tihotapca zlagal, saj je hotel čim prej priti naprej v Nemčijo. Tožnik je po oceni toženke na vprašanja uradne osebe odgovarjal tekoče, a se izmikal odgovorom na vprašanja glede predloženih dokumentov, ko ni pojasnil neskladij in nekonsistentnosti. Zato po presoji toženke ni mogoče zaključiti, da se je potrudil za utemeljevanje svoje prošnje.

19. V zvezi s predloženo dokumentacijo toženka pripominja, da je tožnik kljub pozivu nerazumno dolgo zavlačeval s predložitvijo izvirnikov, ki bi jih bilo mogoče forenzično pregledati. S tem je po mnenju toženke za dva meseca podaljšal postopek. Tožnikova pojasnila, zakaj je pridobivanje izvirnikov trajalo tako dolgo, so po presoji toženke neprepričljiva, kot je tožniku pojasnila že v dopisih, s katerimi je podaljšala roke. Ni namreč mogoče verjeti, da bi imela otežena komunikacija z Iranom, kakršenkoli vpliv na v Nemčiji izdana dokazila. Po presoji toženke je prav tako nesprejemljivo, da naj bi pošiljka iz Nemčije v Slovenijo potrebovala 30 dni, kot je predvideval tožnik, ali 14 dni (v tem roku je po zadnjem obvestilu tožnik dostavil dokazila). Po presoji toženke so neprepričljivi tožnikovi razlogi, zakaj izvirnikov ni dostavil prej.

20. Toženka je dalje ugotovila, da tožnik ni predložil dokazov o svoji udeležbi na protestih (fotografij, posnetkov), ravno tako ni predložil dokazil o svojem bivanju v zaporu Evin pred leti, kar je sicer sprejela (saj ni nikoli navajal, da bi dobil kakšno obtožnico ali kaj podobnega). Po oceni toženke ni prepričljivo, da ni predložil niti ene fotografije ali posnetka v zvezi s svojo udeležbo, še posebej glede na možnost uporabe sodobne tehnologije (fotografiranje ali snemanje s telefonom). Po njenem mnenju tožnik ni zadovoljivo pojasnil, zakaj v postopku ni mogel predložiti dokazov.

21. V nadaljevanju je toženka opravila presojo skladnosti, verodostojnosti, verjetnosti in prepričljivosti tožnikovih izjav glede dogodkov, ki so bili vzrok za zapustitev izvorne države. Pri tem je upoštevala, da je tožnik zavestno podajal lažne in zavajajoče izjave glede razloga za zapustitev izvorne države, kljub temu da je bil opozorjen na dolžnost govoriti resnico in navesti vsa dejstva. Toženka je upoštevala, da je bilo tožniku pojasnjeno, da so podatki zaupne narave in da ne bodo posredovani v izvorno državo, da je imel ob sebi ves čas pravno pomoč (pooblaščenca), zaradi česar se ne more sklicevati na dejstvo, da kot prava neuka stranka ne bi vedel, kaj mora v postopku govoriti in kakšne so njegove pravice in dolžnosti. Toženka je upoštevala, da tožnik ni zamolčal del svoje zgodbe, ampak je zavestno in odkrito podajal lažne izjave glede razloga za zapustitev izvorne države. Skladnost izjav je po stališču toženke najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti posameznega prosilca. Glede na navedeno je toženka ocenila, da tožnikovim izjavam ni mogoče verjeti zaradi notranje neskladnosti.

22. V nadaljevanju je toženka ugotovila, da je tožnik za zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče – ob prvem vstopu v Slovenijo, vendar v zanj prvi varni državi ni počakal na odločitev o prošnji.

23. Glede na navedene ugotovitve (ugotovljeno zavestno podajanje lažnih in zavajajočih izjav glede razloga preganjanja, večje število neskladnih potrdil o domnevnem simpatizerstvu s Kurdsko demokratsko stranko, ki jih tožnik ni uspel pojasniti, zavlačevanje s predložitvijo izvirnikov dokumentov, zapustitev varne Slovenije po prvi vloženi prošnji) je toženka presodila, da tožnika ni mogoče opredeliti za splošno verodostojnega, torej kot osebo, ki ji je mogoče verjeti.

24. V nadaljevanju je toženka presojala upravičenost do statusa begunca. Uvodoma je ponovila svoje ugotovitve v zvezi z oceno verodostojnosti tožnikovih izjav. Izpostavila je, da je drugo prošnjo utemeljeval s težavami zaradi spremembe vere in političnim razlogom (delovanjem za Kurdsko demokratsko stranko). Na drugem in tretjem osebnem razgovoru je verski razlog v celoti zanikal in navedel, da je glede tega podajal lažne izjave, ter da je res samo to, kar je na drugi prošnji in drugem ter tretjem osebnem razgovoru navedel v zvezi s političnim razlogom. Toženka je opozorila, da je tožnik pri prvi in drugi prošnji zavestno podal en razlog (verski), ki mu je pri drugi prošnji dodal še drugega (političnega), nato pa ob koncu drugega osebnega razgovora prvi razlog (verski) popolnoma zanikal in brezbrižno dodal, da je zaradi nasveta tihotapca in v želji, da čim prej pride v Nemčijo, »povedal kar nekaj«, in to kljub temu, da je bil v jeziku, ki ga razume, in ob prisotnosti pooblaščencev, večkrat opozorjen, da mora v postopku govoriti po resnici. Toženka je zato ocenila, da tožniku, ker je zavestno navajal lažne razloge preganjanja in zapustitve izvorne države, ni mogoče verjeti in njegove zgodbe v nobenem delu ni mogoče sprejeti za verjetno.

25. Toženka je ocenila, da tožnik političnega udejstvovanja v Kurdski demokratski stranki s predloženimi potrdili ni izkazal. S tem pa tudi ni izkazal dogodkov, ki naj bi jim bil podvržen v Iranu zaradi političnega udejstvovanja. Tožniku ni verjela, da je bil simpatizer navedene stranke, zaradi česar ni mogoče verjeti, da je iz tega razloga imel v Iranu tako hude težave, da ga je moral zapustiti.

26. Toženka je pri vseh predloženih potrdilih ugotovila številne pomanjkljivosti, nedoslednosti in nasprotujoče si podatke, ki so ne samo omajali verodostojnost teh potrdil, ampak jih celo v celoti ovrgli, zaradi česar potrdilom ni pripisala nobene dokazne vrednosti. Toženka je izpostavila, da je eno od potrdil z 9. 3. 2018 imelo žig, napisan v nepravilni nemščini, poleg tega se emblem v žigu ni ujemal z emblemom v glavi dokumenta, iz dokumenta pa je izhajal tudi napačen rojstni datum prosilca. Tožnik je po tretjem osebnem razgovoru (ko je bil seznanjen s pomisleki o verodostojnosti omenjenega dokumenta) predložil številna druga potrdila, med drugim še eno dodatno potrdilo z 9. 3. 2018, ki se je tako po vsebini, kot tudi po obliki povsem ujemalo s prejšnjim potrdilom enakega datuma, različna je bila le vrsta papirja ter žig. Po mnenju toženke je to ovrglo verodostojnost obeh potrdil, saj ni bilo mogoče sprejeti za verjetno, da je podpisnik obeh potrdil, A. A., izdal na isti dan dve potrdili s popolnoma identično vsebino, a vsakega na svojo vrsto papirja ter s svojim žigom. Poleg tega je bilo zaradi tehnike izdelave obeh potrdil (prvo v celoti natisnjeno z brizgalnim tiskalnikom, tudi žig in podpis, drugo s pravim štampiljčnim odtisom in podpisom) ugotovila veliko možnost prednatisa bianco potrdil in kasnejšega vsebinskega prilagajanja. Čeprav je tožnik predložil še eno potrdilo (brez datuma), ki naj bi potrjevalo resničnost prvih dveh potrdil, je toženka ugotovila, da sum v zvezi s tem potrdilom vzbuja ravno to, da ne nosi nobenega datuma in ga tako ni mogoče časovno natančno opredeliti, poleg tega je bil ob upoštevanju tega potrdila in tožnikovih navedb iz tretjega osebnega razgovora (»da lahko piše stranki in pove, da ima v Sloveniji problem zaradi štampiljke«) logičen sklep, da so v omenjeno potrdilo zapisali, kar jim je narekoval prosilec, ko je bil seznanjen s spornostjo prvega potrdila. Toženka je obrazložila, da je tožnik poskušal zagato z različnimi štampiljkami na prvem potrdilu pojasniti z dodatnim potrdilom s 15. 4. 2018, iz katerega izhaja, da je Kurdska demokratska stranka 15. 4. 2018 menjala žige in od tega datuma dalje uporablja novega (na potrdilu sta predstavljena oba žiga). Tudi to potrdilo pa po presoji toženke nima nikakršne dokazne vrednosti v postopku, saj je poleg tega, da je bilo v celoti natisnjeno z brizgalnim tiskalnikom (tudi žiga), podpis pa rokopisno izpisan, iz česar je bil narejen logičen sklep, da je bil podpis na dokument dodan naknadno in potrdilo ni avtentično, mogoče ugotoviti še to, da ne drži niti njegova vsebina. Če bi Kurdska demokratska stranka nov žig res uporabljala od 15. 4. 2018 dalje, po oceni toženke ni verjetno niti prepričljivo, zakaj in kako se je ta novi žig pojavljal na dokumentih, ki so bili izdani pred tem datumom (9 3. 2018, 15. 3. 2018). Po oceni toženke je sporno tudi potrdilo, napisano v angleškem jeziku, ki ga je izdal organizacijski odbor Kurdske demokratske stranke v Iraku (kjer je po tožnikovih navedbah sedež stranke, saj stranka predstavništva v Iranu nima). Potrdilo je v celoti natisnjeno z brizgalnim tiskalnikom (tudi štampiljka in podpis), na bel nezaščiten papir, poleg tega so črke v glavi dokumenta v besedilu »Kurdistan Democratic Party« na zgornjem delu odrezane, kar izkazuje na možnost, da je bil grb v dokument vstavljen oz. je potrdilo na nek način sestavljeno iz več delov. Toženka je ocenila, da ima dokument preveč napak, da bi ga lahko sprejeli za verodostojnega.

27. Toženka je tožnikove izjave glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ocenila kot neprepričljive in namerno zavajajoče. Tožnik je del svojih navedb sicer skušal podkrepiti z listinskimi dokazili, ki pa so se izkazala za polna nedoslednosti, protislovnosti, kontradiktornih podatkov, tako da jim v postopku ni bilo mogoče pripisati nobene dokazne vrednosti in po oceni toženke tudi z njimi ni uspel izkazati svoje strankarske aktivnosti ali dogodkov, ki naj bi jim bil zaradi tega podvržen.

28. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da toženka tožniku ni verjela, da je bil simpatizer Kurdske demokratske stranke in posledično, da je imel zaradi tega v Iranu tako hude težave, da je moral izvorno državo zapustiti. Toženka je zavrnila vsa predložena poročila, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci, saj ne dajo nobene dokazne vrednosti, ker so bile tožnikove navedbe o strankarskem delovanju in težavah, povezanih z njim, spoznane za neresnične. Presoja informacij o izvorni državi v zvezi z dejstvom, glede katerega Ministrstvo za notranje zadeve prosilcu ne verjame (in svojo odločitev tudi obrazloži), namreč ne bi imela nobenega smisla in ne bi mogla privesti do drugačne odločitve pristojnega organa, pri čemer se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbah I Up 304/2013 z dne 29. 8 2013 in v sodbi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017. 29. Tožnik po presoji toženke ni izkazal splošne verodostojnosti ter njegovim navedbam glede zatrjevanega preganjanja v Iranu ni verjela, posledično ni izpolnil svojih obveznosti iz 21. člena ZMZ-1, ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v drugi točki 20. člena ZMZ-1. 30. Toženka je presojala tožnikovo upravičenost do subsidiarne zaščite. Pojasnila je, da je tožnikove navedbe v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Toženka je ugotovila, da tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Iranu in s sklicevanjem na sodbe Vrhovnega sodišča RS (št I Up 41/2016 z 2. 3. 2016, sodba št I Up 322/2016 z 22. 2. 2017) opozorila, da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami. Toženka je ugotovila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1. _Povzetek tožnikovih navedb_

31. Tožnik izpodbija odločbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

32. Tožnik navaja, da na vse neskladnosti potrdil ni nikoli bil pozoren. Poudari, da je tožnik že v prvi prošnji navedel, da govori zelo malo nemško. Glede na podatke spisa, koliko časa je tožnik bival v Nemčiji ter upoštevaje njegovo siceršnjo izobrazbo in kvalifikacijo za kuharja, je njegovo znanje nemškega jezika skromno, nezadostno. Od tožnika zato ni mogoče pričakovati, da bo poznal pravilno in slovnično skladno zapisovanje v nemškem jeziku. Takšne nedoslednosti tožnik ni mogel spoznati in posledično mu zato ni mogoče naložiti bremena dokazovanja pravilnosti potrdil. Nenazadnje tožnik ni nikoli izjavil in trdil, da je kakorkoli sodeloval in bil prisoten pri sestavi potrdil. Tožnik je predložil potrdila, kot jih je prejel in mu zato ni mogoče očitati neverodostojnosti in krivde za napake v potrdilih. NFL po navedbah toženke ni našel znakov ponarejanja. Navaja, da je napaka pri zapisu rojstnega datuma z zamenjavo istih številk, očitna pomota.

33. Tožnik navaja, da je priznal, da je razlog spremembe vere neresničen in se pokesal ter tudi pojasnil, da je le sledil navodilom strica, ki je plačal veliko denarja za njegovo pot in ki je od njega zahteval da posluša tihotapca. Je pa tožnik obširno in natančno pojasnil svoj politični razlog. O navedbah tožnika v zvezi z njegovim političnim udejstvovanjem, odločba nima pravih razlogov in zaradi domnevnih nepravilnosti v potrdilih iz Nemčije sklepa na neresničnost navedb tožnika o njegovih dejanjih in položaju v Iranu, ne da bi skladnost izpovedbe v delu tožnikovega političnega udejstvovanja presodila tudi samo zase in ne v povezavi s slovničnimi napakami potrdil. Tako toženka nima razlogov o zavrnitvi tožnikovih navedb, da je sodeloval v protestih ob volitvah za predsednika leta 2009. Tožnik je izpostavil svojo udeležbo na shodu v septembru 2017, ki ga je tudi krajevno umestil v ulico oziroma cesto Amir Abad Shomali v Teheranu. Ob preverjanju bi toženka ugotovila, da področje Amir Abad Shomali dejansko obstoji. Opis shoda septembra 2017 je tožnik opisal natančno in notranje skladno. Toženka v zvezi s slednjimi izpovedbami ni zavzela stališča. Nerealna in prevelika ter neutemeljena je po mnenju tožnika zahteva, da mora udeležbo na protestih dokazovati s slikami. Nenavadno in neodgovorno bi bilo, da bi se tožnik slikal na protestih v državi, ki ne spoštuje temeljnih človekovih pravic in ki sodi brez zagotavljanja osnovne pravice do poštenega postopka, obrambe, ki pridobiva priznanja z mučenjem in obsoja na nesorazmerno dolge zaporne kazni ali na smrtne kazni, kar vse je sicer splošno znano izhaja pa tudi iz objav različnih organizacij. Tožnik bi s takimi slikami samega sebe obtožil in se izpostavil obsodbi v Iranu.

34. Tožnik ni zavlačeval s predložitvijo dokumentov, saj je za vsa podaljšanja pridobil odobritev toženke in zato ni mogoče zaključiti tožniku v škodo, če je predložil dokumente v podaljšanih rokih, ki jih je odobrila toženka.

35. Tožnik v zvezi z obrazložitvijo glede presoje upravičenosti do subsidiarne oblike zaščite navaja, da res ni določno izpostavil ogroženosti zaradi vojnega stanja v Iranu, vendar pa ob tem toženka ne upošteva, da je bil tretji osebni razgovor opravljen v avgustu 2019. Odločba, ki jo sedaj izpodbija tožnik pa je datirana 10. 4. 2020, tožniku pa je bila vročena šele v mesecu maju. V tem času pa so se okrepile vojaške napetosti med Iranom in ZDA. Tako so šele 3. 1. 2020 ZDA z brezpilotnim letalom ubile poveljnika iranske revolucionarne garde in se je šele 8. 1. 2020 Iran odzval s povračilnim z raketnim napadom na ameriško oporišče v Iraku. Tako je dejansko bilo tožniku tudi onemogočeno izpostaviti ogroženost zaradi vojnega stanja v Iranu oziroma slednje izpostavlja sedaj, ko ima to možnost in predlaga, da se slednje upošteva pri presoji. Toženka bi morala, upoštevaje časovno oddaljenost zadnjega razgovora do samega sprejema končne odločitve, sama upoštevati splošno znana in za presojo subsidiarne zaščite relevantna dejstva. Tožnik je prepričan, da izpostavljene okoliščine utemeljujejo upravičenost do mednarodne zaščite.

36. Tožnik je v vlogi predložil poziv sodišča, da se mora zglasiti na sodišču v Iranu zaradi obtožb, da deluje v propagandi proti Islamski republiki Iran, da ga obtožujejo delovanja v politični stranki, ki deluje proti državi. V skladu s pozivom se mora zglasiti na sodišču dne 3. 4. 1399 po šamsi koledarju ob 9.30, kar je približno dne 23. 6. 2020. V pozivu je pouk, da v kolikor se ne zglasi na sodišču na zahtevani datum bodo izdali sodbo v odsotnosti. Navaja, da je za izdani poziv, izdan po šamsi koledarju dne 21. 3. 1399, kar je približno 10. 6. 2020, izvedel po prejemu negativne odločitve. Poziv je prišel na njegov naslov 1. 4. 1399 po šamsi koledarju, kar je približno 21. 6. 2020, o njem pa ga je obvestila žena. Prevzela ga je tožnikova tašča, ki sedaj biva na njegovem naslovu s tožnikovo ženo, hčerko in tastom. Navaja, da mu je bila pošta, v kateri je bil poziv, vročena dne 7. 7. 2020 na Kotnikovi ulici 8a, da predhodno pisma v postopek ni mogel predložiti, saj je posredovanje dokumentov iz Irana nevarno, saj iranske oblasti pregledujejo pošto. Zato je bilo treba pošto posredovati iz Iraka. Znanec je poziv osebno prinesel v Irak, nato pa je nečakinja iz Erbila poziv posredovala tožniku, kar je razvidno iz priložene ovojnice. Tožnik je še navedel, da je bil obveščen, da mu je v petek 9. 4. 2021 vlada Irana zavzela hišo v Iranu, da mu ni bil vročen noben uraden dokument v zvezi z rubežem niti pojasnjeni razlogi, ki bi le tega utemeljevali.

37. Tožnik pojasni, da so mu naknadno predložene listine pomagali sestaviti v PIC, ki prosilcem nudi pomoč. Tožnik še pojasnjuje, da ima vsak dokument izdan s strani sodišča črtno kodo, zato žig ni potreben. Tožnik predlaga, da toženka vpogleda v original vabila, ki se nahaja na v spisu.

38. Tožnik je na naroku vložil kot dodatni dokaz krstni list št. 3/2020 za tožnika ter poročilo o njegovi vključenosti v program Zavoda EMMA za pomoč žrtvam nasilja. Tožnik navaja, da iz poročila izhaja, da je tožnik že zelo dobro asimiliran v slovensko družbo, da ima visoko motivacijo po integraciji, da se uspešno uči slovenski jezik ter da je zaposlen kot kuhar v C. _Povzetek navedb toženke_

39. Toženka ne sprejema tožbenih argumentov in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, vztraja, da je pravilna in zakonita.

40. Toženka pojasnjuje, da tožniku ni pripisovala krivde za sestavo predloženih potrdil. Vendar je neizpodbitno, da je tožnik številna potrdila predložil v podporo svojim navedbam glede udejstvovanja v Kurdski demokratski stranki, torej jih je v spis predložil sam (po pooblaščencih) in jih toženka ni pridobila iz drugega vira. Tožnik po mnenju toženke torej vendarle nosi svoj del odgovornosti, ker je določena dejstva iz svojih navedb dokazoval z listinami, ki niso bile spoznane za verodostojne. Če pa tožnik v postopku predloži listine, ki nosijo preveč napak oz. po vsebini niso skladne, pa je podana ugotovitev, da tožnikovi zgodbi v delu, ki naj bi jo tako pomanjkljive listine izkazovale, ni mogoče verjeti. Toženka je naredila skrbno in temeljito analizo predloženih potrdil (str. 11-13 odločbe) ter se obširno opredelila do vseh ugotovljenih napak in neverodostojnih podatkov, kakor izhajajo iz njih. Izpostavlja, da so bile take ali drugačne napake odkrite pri čisto vseh predloženih listinah in se do vseh obširno opredelila že v izpodbijani odločbi. Toženka še pripominja, da niso samo zgoraj navedena potrdila tista, na podlagi katerih zaradi številnih napak, pomanjkljivosti in kontradiktornosti ni bilo mogoče sprejeti za verjetno, da je tožnik sploh kadarkoli deloval za Kurdsko demokratsko stranko. Ponavlja, da je tožnik v prvi prošnji navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi spremembe vere in poudaril, da je to njegov edini razlog. V drugi prošnji je poleg razloga spremembe vere dodal še politični razlog (delovanje za Kurdsko demokratsko stranko), kar pa je kasneje v osebnih razgovorih spet spremenil in na koncu drugega osebnega razgovora navedel, da nikoli ni spremenil vere v krščansko in da ta razlog sploh ne drži, ter da se je zaradi tihotapca zlagal, saj je hotel čim prej priti naprej v Nemčijo in je samo nekaj povedal. Tožnik skuša v tožbi svoje ravnanje opravičiti in navaja, da je to »napako« priznal in se zanjo pokesal, češ da je napačen razlog odhoda iz države navajal zgolj zaradi navodil strica. Toženka meni, da je treba take tožbene navedbe v celoti zavrniti. Ponavlja, da je bil tožnik tako pred prvo, kakor tudi pred drugo prošnjo in vsemi tremi osebnimi razgovori izrecno opozorjen na dolžnost, da je v postopku dolžan govoriti resnico in izpovedati vsa dejstva, ravno tako pa mu je bilo predočeno, da so podatki zaupne narave in ne bodo posredovani nikamor v njegovo izvorno državo. Tožnik se je kljub temu odločil povedati napačen razlog, pri čemer izpostavi in ponovi, da je po njenem mnenju izjemnega pomena, da zatrjevano napačnega razloga (spremembe vere) ni navajal zgolj na prvi prošnji, ampak tudi na drugi, ter da je šele čisto na koncu drugega osebnega razgovora oktobra 2018, ko je že izpovedal vse, kar je imel za povedati, šele na eksplicitno vprašanje uradne osebe prostodušno izjavil, da verski razlog ne drži in da se je glede spremembe vere zlagal. Tožnik si torej ni prizadeval govoriti po resnici, kakor je bil ves čas naprošen, ampak je ob prvih treh stikih z uradnimi osebami tožene stranke (prva in druga prošnja ter prvi osebni razgovor) zavestno prikrival resnico. Tudi dejstvo, da je domnevno pravi razlog podal šele čisto na koncu drugega osebnega razgovora, po več urah razgovora, po oceni toženke kaže na to, da ni imel nobenega namena, da samoiniciativno pove, da verski razlog ne drži in je bil torej njegov namen, da prave razloge še naprej prikriva. Zgolj dejstvo, da mu je tako svetoval tihotapec in da mu je žal, pa njegovega ravnanja ne opraviči. Če se je tožnik zavestno zlagal glede najpomembnejšega dejstva v postopku (razloga preganjanja) in to kar na dveh prošnjah, mu namreč ni mogoče verjeti ničesar več. Tožnik je imel po oceni toženke več kot dovolj priložnosti, da pove glede resničnih razlogov zapustitve svoje izvorne države, ravno tako mu je bilo v jeziku, ki ga razume, razloženo o pomembnosti, da pove vse po resnici, pa se je sam zavestno odločil za laž. Toženka ponovi, da ni zanemarljivo niti dejstvo, da je imel tožnik ves čas ob sebi pravno pomoč (pooblaščence). Izpostavi, da tožnik ni le zamolčal del svoje zgodbe, ampak je zavestno in povsem odkrito podajal lažne izjave glede razloga, zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo.

41. Toženka poudarja, da tožnik svoje udeležbe na protestih nikoli ni izpostavil kot razlog, zaradi katerega je leta 2017 zapustil izvorno državo - nenazadnje je po teh protestih v izvorni državi ostal še osem let in protesti niti po smislu besed niso bili razlog za njegov odhod iz izvorne države in jih zato toženka v tem smislu niti ni presojala. Toženka pripominja, da je treba vse predložene spletne povezave v zvezi s protesti leta 2009 zavrniti kot nedopustno tožbeno novoto, saj jih tožnik predhodno v postopku ni predložil. 42. Toženka pojasnjuje, da tožniku ni očitala, da je prekoračil postavljeni rok za predložitev določenih listin. Vztraja pa, da je tožniku glede na razloge, ki jih je podal v zvezi s podaljšanji rokov, mogoče očitati zavlačevanje, kar je eksplicitno navedla tudi v vsakem posameznem dopisu in s svojimi stališči seznanila tožnika. Toženka pripominja, da navedenega dejstva ravno zaradi tega, ker so bila potrdila dostavljena v roku (podaljšanem), tožniku sploh ni v nobenem pogledu štela v slabo v okviru razlogov za zavrnitev njegove prošnje, ampak se je do njega le opredelila v sklopu druge alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 43. Toženka v zvezi z vojnim stanjem v Iranu ponavlja, da je pri presoji posamezne prošnje vezana na trditveno podlago. Tožnik sam priznava, da kakršnihkoli vojaških napadov na Iran oziroma oboroženega spopada vse do tožbe nikoli ni uveljavljal. Toženka se do teh navedb torej niti ni mogla opredeliti, saj za to ni imela nobene podlage. Kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je bilo tožniku kakršnokoli dejanje v postopku onemogočeno, ker je tožnik ves čas aktivno komuniciral s toženko, prilagal dodatna dokazila, vlagal vloge za podaljšanje roka ipd. Tožnik je imel ves čas tudi pravno pomoč pooblaščencev iz Pravno - informacijskega centra nevladnih organizacij, ki bi tožniku vsekakor lahko primerno svetovali in ga usmerili, če bi jim zaupal kakšne dodatne razloge ali spremenjeno stanje v izvorni državi.

44. Toženka še meni, da zgolj en napad z brezpilotnim letalom še ne pomeni, da je v Iranu situacija notranjega oboroženega spopada ali vojna, kakor v tožbi namiguje tožnik. Kriterij za to, kdaj je izpolnjen omenjen pogoj, zahteva izjemno strogo presojo. Določene opredelitve do pomena resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja je mogoče najti v sodni praksi Sodišča Evropske unije in se sklicuje na zadevi C-465/07, C-285/12 iz katerih izhaja, da je obstoj takšne škode mogoče priznati le v izjemnih situacijah, obstajati morajo resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno. Uporaba takšnih besednih zvez kaže, da gre za visok prag, ki ga Evropsko sodišče res ni konkretiziralo, je pa dovolj jasno izrazilo, da gre za izjemne in hude situacije, česar pa v primeru enega napada z brezpilotnim letalom nikakor ne moremo ugotoviti. Toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

45. V vlogah toženka navaja, da so elektronsko sporočilo z 21. 6. 2020 in pismi napisani v slovenskem jeziku in da se glede na to, da tožnik ne govori slovensko poraja vprašanje, kdo je listine sestavil. V zvezi s predloženim pozivom je toženka izpostavila, da ni predloženo v originalu, da ni razvidno, kje se nahaja podpis, žig, da je žig bistvena sestavina vabila na sodišče, kar je treba upoštevati v primeru predloženega poziva.

46. Toženka je še navedla, da so na naroku prejete listine novote. Poudari, da je tožnik tekom postopka navajal spremembo vere, kar pa je kasneje zanikal in povedal, da je vse to laž, ker mu je tako svetoval tihotapec. Tudi zatrjevana sprememba vere je tožbena novota in meni, da je to in nameščene slike na facebook profil v zvezi s protesti, tožnik naredil zato, da si sam naknadno ustvari pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Tožnik je vedno zatrjeval v postopku, da je ateist, ko je priznal svojo laž in da ga sama vera ne zanima.

_Presoja sodišča_

47. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo dokaze, ki so v spisu označeni kot priloga od A1 do A11, B1 do B3, na naroku 4. 10. 2021 vložene listine tožnika, vpogledalo v članek The NY Times: Protest Flare in Teheran opposition disputes vote 13. 6. 2009, avtorja: Robert F. Worth in Nazila Fathi; objave Amnesty International in poročilo ECOI, vpogledalo in prebralo referenčno pismo C z dne 17. 2. 2022 št. 232/2022 in v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine, ki se nanašajo na upravno zadevo št. 2142-1449/2017 ter tožnika zaslišalo.

48. Sodišče je zavrnilo tožnikov dokazni predlog s poizvedbami pri Kurdski demokratski stranki v Nemčiji o izdanih potrdilih, ker gre za dokaz, ki je obstajal že v času izdaje izpodbijane odločbe in ga sodišče zato na podlagi določbe 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne sme upoštevati. V tožbi lahko namreč tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Zato sodišče ne sme upoštevati niti trditev in dokazov, ki jih je v upravnem sporu predložil tožnik in naj bi dokazovali, da je v Iranu ogrožen (vabilo na sodišče, rubež hiše), saj ne izpolnjujejo pogojev 52. člena ZUS-1, ker niso obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in je ugovor toženke, da gre za nedovoljene novote, v tem delu utemeljen.

Tožba ni utemeljena.

49. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

50. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 51. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).

52. Tožnik je v drugi prošnji sicer zatrjeval strah pred preganjanjem iz dveh razlogov in sicer (i) pripadnosti določeni veroizpovedi in (ii) pripadnosti političnemu prepričanju. Med postopkom se je ugotovilo in to niti ni sporno, da je tožnik lažno zatrjeval razlog pripadnosti določeni veroizpovedi, kar v upravnem postopku izrecno prizna ter obžaluje, zato ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Sporno ostaja ali je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ne izkazuje razloga preganjanja političnega prepričanja in posledično ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

53. Neutemeljena je tožbena navedba, da bi morala toženka svoje ugotovitve o nepopolnosti potrdil v zvezi s političnim udejstvovanjem tožnika, presojati tudi v luči odgovornosti tožnika za sestavo le-teh. Po presoji sodišča ni pomembno, da za sestavo listin tožnik ni odgovoren. Pravilno namreč toženka opozori, da tožniku niti ni pripisovala krivde za sestavo predloženih potrdil. Toženka je po presoji sodišča naredila skrbno in temeljito analizo predloženih potrdil (str. 11-13 odločbe) ter se obširno opredelila do vseh ugotovljenih napak in neverodostojnih podatkov, kakor izhajajo iz njih in jih obrazloženo ocenila za neverodostojne in take, ki političnega udejstvovanja tožnika ne dokazujejo. Tožnik verjetno spregleda, da toženka ni odločila le na podlagi predloženih listin ampak tudi na podlagi tožnikove izpovedi, ki je ni ocenila za verodostojne. Dokazna ocena toženke, da tožnik ni dokazal strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti političnemu prepričanju zaradi simpatizerstva s Kurdsko demokratsko stranko, s tem pa tudi ne dogodkov, ki bi jim bil v Iranu podvržen zaradi takega udejstvovanja, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene1 (razvidna je iz povzetka izpodbijane odločbe v obrazložitve te sodbe).

54. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da izpodbijana odločba nima razlogov o zavrnitvi tožnikovih navedb, da je sodeloval na protestih ob volitvah predsednika leta 2009, kar dokazuje s člankom The NYTimes. Utemeljeno namreč toženka opozori, da tožnik nikoli ni niti zatrjeval, da naj bi bil preganjan zaradi udeležbe na protestih. Poleg tega, iz predloženega članka The NYTimes izhaja (le) to, da so protesti leta 2009 bili in ne dokazujejo, da je bil na protestih udeležen tožnik. Tožnik je zaslišan povedal, da je iz Irana odšel 25. 9. 2017 zaradi sodelovanja s Kurdsko demokratično stranko, v kateri je aktiven od leta 2011, kar je dodaten razlog, da članek NYTimes, ni relevanten za določitev v tej zadevi.

55. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek v zvezi s tožnikovo udeležbo na shodu septembra 2017. Tožnik je zaslišan na naroku povzeto in v bistvenem izpovedal, da je sodeloval na shodu septembra 2017 zato, ker je Kurdska demokratska stranka od njega zahtevala, da razdeli letake, s čimer je nasprotoval iraški vladi, kar sam sicer ni hotel in je zato, ker se je bal, da bo zaprt, pobegnil. Tudi v tem delu utemeljeno toženka opozori, da tožnik nikoli ni niti zatrjeval, da naj bi bil preganjan zaradi udeležbe na protestih. Sodišče še poudarja, da mora zatrjevano preganjanje v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije so predvsem: dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona; dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke (drugi odstavek 26. člena ZMZ-1). Tožnik po oceni sodišča niti ni zatrjeval preganjanja z v 26. členu ZMZ-1 zahtevano intenziteto, saj po oceni sodišča tožnikovo razdeljevanje letakov na shodu in posledični pobeg iz države, ob odsotnosti drugih trditev, na katere je sodišče vezano in bi utemeljevalo preganjanje, ne izpolnjuje zahtevanih lastnosti preganjanja v smislu določbe 26. člena ZMZ-1. 56. Toženka je ugotovila, da tožnik ni splošno verodostojen in mu ni verjela, kar je natančno in obširno obrazložila. Glede na tožnikovo zavestno podajanje lažnih in zavajajočih izjav glede razloga preganjanja, večje število neskladnih potrdil o domnevnem simpatizerstvu s Kurdsko demokratsko stranko, zavlačevanje s predložitvijo izvirnikov dokumentov in tožnikovo zapustitev (varne) Slovenije po prvi vloženi prošnji, je tudi po presoji sodišča pravilno presodila, da tožnika ni mogoče opredeliti za splošno verodostojnega, zato se niti ni bila dolžna opredeliti do vsake posamične izjave in ni utemeljen tožbeni očitek, da ni zavzela stališča v zvezi z določeno tožnikovo izjavo.

57. Tudi po presoji sodišča, je na podlagi izvedenega dokaznega postopka odločitev toženke, da tožnik ni individualno in konkretno dokazal strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti političnemu prepričanju zaradi simpatizerstva s Kurdsko demokratsko stranko, s tem pa tudi ne dogodkov, ki bi jim bil v Iranu podvržen zaradi takega udejstvovanja, pravilna. Ker ni podan subjektivni element2, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.3

58. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek v zvezi s presojo upravičenosti do subsidiarne zaščite, ki jo v tožbi utemeljuje z ogroženostjo zaradi vojnega stanja v Iranu, ki ga dokazuje z napadom dne 3. 1. 2020, ko so ZDA z brezpilotnim letalom ubile poveljnika iranske revolucionarne garde in odzivom Irana 8. 1. 2020 s povračilnim z raketnim napadom na ameriško oporišče v Iraku.

59. Po presoji sodišča navedbe o napadih 3. 1. 2020 in 8. 1. 2020 tudi ne predstavljajo resne škode v smislu določb ZMZ-1, ki določa, da resna škoda zajema tudi resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja prvega dostavka 28. člena ZMZ-1. Utemeljeno je sklicevanje toženke na sodno prakso Sodišča Evropske unije v zadevah C-465/07, C-285/12, iz katerih izhaja, da je obstoj takšne škode mogoče priznati le v izjemnih situacijah, obstajati morajo resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno. Ugotovitev toženke, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1, je tudi po presoji sodišča tako pravilna.

60. Sodišče še dodaja, da sicer sprejema, da se je tožnik zelo dobro vključil v slovensko družbo, da ima visoko motivacijo po integraciji, da se uspešno uči slovenski jezik ter da je zaposlen kot kuhar v C., vendar gre za dejstva, ki na samo odločanje o prošnji za mednarodno zaščito ne vplivajo.

61. Sodišče je na podlagi obrazloženega ugotovilo, da je bil postopek izdaje izpodbijane odločbe pravilen, izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 2 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 3 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve).