Jedro

Poleg ugotavljanja, ali je pri izdaji začasne odredbe (12. člen ZLPP) verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga predloga, se upravnemu organu ni treba ukvarjati z ugotavljanjem dejanskega stanja in načinov vrnitve premoženja upravičenca na podlagi denacionalizacijskega zahtevka. Slednje ni stvar postopka izdaje začasne odredbe, pač pa samega denacionalizacijskega postopka po ZDen, ki se konča z izdajo denacionalizacijske odločbe (66. in 67. člen ZDen), s katero se o tem dokončno odloči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Oddelka za družbenoekonomski razvoj občine z dne 6.5.1993, s katero je navedeni prvostopni organ tožeči stranki na podlagi 11. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij začasno prepovedal vsakršno razpolaganje kot imetniku pravice razpolaganja z nepremičninami, pripisanimi pri vl. št. 473, ki zajemajo parc. št. 616 st. v izmeri 259 m2 in dvorišče 105 m2 in v naravi predstavljajo skladišče, ki ne obratuje, in sicer v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij ter v korist pokojnega upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov - otrok; morebitna pritožba zoper to odredbo ne zadrži njene izvršitve (I. in II. točka izreka). Tožena stranka ugotavlja, da je bilo v zadevi odločeno meritorno, čeprav bi bilo potrebno v konkretnem primeru odločiti s sklepom. To je po mnenju tožene stranke sicer napaka, ki pa ni take narave, da bi lahko vplivala na odločitev o stvari, saj tudi v primeru odločanja s sklepom odločitev za tožečo stranko ne bi bila ugodnejša. Prvostopni organ je v zadevi vsebinsko odločil na podlagi 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da so lahko predmet zavarovanja le podržavljane stvari, ki v naravi še obstajajo, ob pogojih, da zahtevo vloži upravičenec oziroma upravičeni vlagatelj (9. oziroma 15. člen zakona o denacionalizaciji - ZDEN), da je zavezanec za vračilo pravna oseba (51. člen), da je bilo premoženje podržavljeno po predpisih iz 3. ali na način iz 4. člena ZDEN in da po ZDEN ni ovir za vračanje stvari v naravi. Ovir za vračanje stvari v naravi pa ni, če je zavezanec pravna oseba s premoženjem v mešani lastnini, saj je dolžan premoženje vrniti do višine deleža družbenega premoženja (4. odstavek 16. člena ZDEN). Status sredstev v podjetju ne more vplivati na obliko vračanja premoženja, kot to zmotno trdi tožeča stranka. Vložena sredstva družbene lastnine v osnovni kapital podjetja v mešani lastnini ni ne prodaja in ne brezplačna odtujitev, pač pa vložena sredstva še naprej ohranijo družbeno-lastninski status v novi pravni osebi in se glede njih spremeni le način upravljanja. V podjetju je še vedno 23,5 % družbenih sredstev, ki še niso olastninjena, ki pa presegajo vrednost nepremičnin, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, v katerem kot upravičenec nastopa I.S. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je pravna podlaga za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka določba 10. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki določa, da se vloži predlog za začasno odredbo v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Torej se začasna odredba izdaja samo v primerih procesa lastninskega preoblikovanja podjetij, zaradi česar je potrebno časovno razmejiti ta proces. To omogoča 17. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki navaja, da lastninsko preoblikovanje podjetij pomeni spremembo podjetja z družbenim kapitalom, v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja. Z nasprotnim dokazom pa je mogoče sklepati, da k preoblikovanju niso zavezana podjetja, ki so že v celoti olastninjena in imajo znane lastnike, ne glede na naravo lastnine po klasifikaciji zakona o podjetjih. Tako tudi v primerih, ko so podjetja prenesla svoj kapital na Sklad Republike Slovenije za razvoj, so se že dokončno olastninila, čeprav še ne privatizirala. Proces lastninskega preoblikovanja podjetja pa je bil v njenem primeru zaključen s sklenitvijo pogodbe o neodplačanem prenosu družbenega kapitala in preoblikovanju, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in navedenim skladom dne 7.10.1991. Prav tako je bila z istim datumom sklenjena tudi pogodba o prodaji deleža tožeče stranke z navedenim skladom ter podjetjema iz Hamburga in iz Pariza, na podlagi ketere je bil status lastništva nad tožečo stranko naslednji: ... 58,8 %, ... 17,7 %, navedeni sklad 23,5 %. Kasneje pa je navedeni sklad svoj 23,5 % delež prenesel na novo ustanovljeno družbo ... Na podlagi navedenega je torej razvidno, da je bil proces lastninskega preoblikovanja tožeče stranke zaključen že pred uveljavitvijo ZDEN, zaradi česar ni pravne podlage za izdajo začasne odredbe v smislu 10. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ne glede na vse navedeno pa je prepoved razpolaganja s predmetno nepremičnino in delom lastninskega preoblikovanja podjetja nelogična, kajti lastninsko preoblikovanje tožeče stranke je bilo zaključeno z dnem 7.10.1991. Nikakor ne more pritrditi navedbam tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki navaja, da je v primeru Tobačne Ljubljana nesporno, da je v podjetju še vedno 23,5 % družbenih sredstev, ki še niso olastninjena. Iz definicije družbenega kapitala namreč izhaja, da se šteje za družbeni kapital anonimni kapital, ki ne pripada nobeni pravni ali fizični osebi. Za opredelitev družbenega kapitala in s tem za opredelitev podjetja z družbenim kapitalom je pomembno ugotoviti, ali se v bilanci stanja nahaja družbeni kapital, ki nima lastnika ter je anonimen. Zato je nujen vpogled v bilanco stanja, ki jo navaja 1. odstavek 3. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Na podlagi vpogleda v bilanco stanja tožeče stranke (s stanjem z dne 30.6.1993), postavka Aa), pa je nedvoumno razvidno, da ... med viri sredstev nima družbenega kapitala. Navedeno je tudi absolutno v skladu z 2. odstavkom navodil za izdajanje soglasij Agencije (Uradni list RS, št. 14/93), ki pojasnjuje 3. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Tožeča stranka predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Smiselno enako kot tožena stranka predlaga tudi prizadeta stranka v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je presojalo zakonitost izpodbijane odločbe le v okviru tožbenih ugovorov tožeče stranke, to je, da v konkretnem primeru ni bilo pravne podlage za izdajo začasne odredbe in da iz bilance stanja tožeče stranke izhaja, da med viri sredstev nima družbenega kapitala. Drugih tožbenih ugovorov, s katerimi bi izpodbijala zakonitost same začasne odredbe, pa tožeča stranka ni navedla.

Po 12. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in 7/93 - ZLPP) lahko pristojni organ z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ter prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja.

Glede na citirano določbo zakona o lastinskem preoblikovanju podjetij je v tem upravnem sporu bistveno le vprašanje, ali je navedeni prvostopni organ, na podlagi citirane zakonske določbe utemeljeno sprejel navedeno začasno odredbo ob zakonskem pogoju, da je dejanska in pravna podlaga predloga za začasno odredbo po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Po presoji sodišča je v zvezi s tem pravilno sklepanje tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je ta verjetnost v konkretnem primeru podana. Kapital, ki ga je vložil navedeni sklad v tožečo stranko, namreč ni spremenil svoje lastninske narave in je po svoji lastnosti še vedno družben, dokler ne bo olastninjen v skladu z zakonom, ne glede na to, da v bilanci stanja tožeče stranke na dan 30.6.1993 med viri sredstev ni naveden kot družbeni kapital. Seveda pa se prvostopnemu organu in tožeči stranki, poleg ugotavljanja, ali je ta verjetnost za sprejem začasne odredbe podana ali ne, ni treba ukvarjati z ugotavljanjem dejanskega stanja in načinov vrnitve premoženja upravičencu na podlagi denacionalizacijskega zahtevka, ker to ni stvar postopka izdaje začasne odredbe, pač pa samega denacionalizacijskega postopka po ZDEN, ki se konča z izdajo denacionalizacijske odločbe (66. in 67. člen ), s katero se o tem dokončno odloči. Začasna odredba pa sama po sebi te odločbe ne more prejudicirati, saj po zakonu temelji le na verjetnosti in ni dokončna, ampak le poprejšnja faza v denacionalizacijskem postopku, ki ne more nadomestiti dokončne denacionalizacijske odločbe, čeprav je prvostopni akt nepravilno označen kot odločba, na kar je pravilno opozorila že tožena stranka. Glede na navedeno niso utemeljene tožbene navedbe tožeče stranke in je tožena stranka upravičeno zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopni začasni odredbi.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). To določbo ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).