Jedro

Za zavarovanje s predhodno odredbo zadošča, da upnik do standarda verjetnosti izkaže objektivno nevarnost, to je vsako objektivno stanje dolžnika, ki bi lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo. Sodišče izda predhodno odredbo, če upnik z verjetnostjo izkaže, da v času, ko bo sodba postala izvršljiva, dolžnik ne bo imel sredstev oziroma premoženja za poplačilo. Obstoječe finančno oziroma premoženjsko stanje dolžnika je zato treba projicirati v prihodnost, to je v čas oprave izvršbe, presojo, ali bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, pa mora sodišče opraviti na podlagi objektivnih in celovitih podatkov o dolžnikovem premoženjskem stanju.

Zgolj sklenitev podizvajalske pogodbe še ne pomeni premika v premoženjski sferi dolžnika in zato še ne izkazuje, da bo imel dolžnik v času, ko bo prišlo do izvršbe, dovolj sredstev oziroma premoženja za poplačilo upnika. Potrjene začasne situacije pa pravno gledano pomenijo priznanje terjatve in s tem predstavljajo skoraj gotov finančni priliv.

Kljub relativno visokim prihodkom, kontinuiteti poslovanja in stabilnemu denarnemu toku ima dolžnik že dve leti negativen čisti poslovni izid oziroma je bil ta v letu 2018 tako minimalno pozitiven, da dolžnik z njim ni uspel pokriti niti izgube preteklega leta. Čisti poslovni izid dolžnika torej kljub rahlemu izboljšanju in kljub trditvam, da je v letu 2018 uspel izterjati več terjatev kot leto poprej, še ne izkazuje pozitivnega poslovanja.

Presojo, ali bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, je treba opraviti na podlagi objektivnih in celovitih podatkov o dolžnikovem premoženjskem stanju, to pa pomeni, da je treba dolžnikove prihodke pretehtati tudi v sorazmerju z njegovimi odhodki in obveznostmi. Glede tega dolžnik ne v ugovoru ne v njegovi dopolnitvi, prav tako pa tudi ne v pritožbi ni podal popolnoma nobenih navedb, čeprav je na to dejstvo upnik izrecno opozoril v odgovoru na ugovor.

Na podlagi podatkov, s katerimi je sodišče razpolagalo, in na njihovi podlagi sprejetih ugotovitev (torej da obseg poslovanja v najboljšem primeru ne odstopa od prejšnjih let, dolžnik pa ima že dve leti izgubo in negativni kapital) ter ob dejstvu, da dolžnik tudi ni podal nobenih navedb o drugem premoženju, s katerim bi lahko poplačal terjatev (razen o zalogah, za katere pa ne pove, kaj predstavljajo, kakšna je njihova unovčljivost,...), tudi višje sodišče zaključuje, da je upnik uspel verjetno izkazati, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena, dolžnik pa tega ni uspel izpodbiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika z dne 9. 10. 2019 v zvezi z dopolnitvijo z dne 10. 10. 2019 (1 točka izreka sklepa) ter sklenilo, da mora dolžnik upniku v roku 8 dni povrniti njegove stroške ugovornega postopka v višini 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev predhodne odredbe s stroškovno posledico, zahteva pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Upnik je predlog za izdajo predhodne odredbe vložil na podlagi nepravnomočne in neizvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 2011/2016 z dne 24. 6. 2019. V predlogu je tudi pojasnil, da je premoženjsko stanje dolžnika zelo slabo in trenutno ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za poplačilo njegove terjatve. Kazalnik likvidnosti dolžnika po podatkih Bonitete.si je pod 1,5, in sicer 0,67, kar govori o njegovih likvidnostnih težavah, prav tako je dolžnik od leta 2016 zmanjšal svoja sredstva in kapital. Po podatkih AJPES je imel dolžnik konec leta 2018 115.164,23 EUR kratkoročnih obveznosti, konec leta 2017 in 2018 pa je imel negativen kapital v višini 20.005,11 EUR, prav tako je negativen njegov preneseni čisti poslovni izid, in sicer 27.505,11 EUR. Po prvi točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP je dolžnik prezadolžen, saj je zaradi negativnega kapitala vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti. Kratkoročne obveznosti dolžnika (115.164,23 EUR) že presegajo kratkoročna sredstva (77.605,13 EUR). Od tega 28.444,27 EUR predstavljajo poslovne terjatve, katerih priliv ni gotov. Večino dolgoročnih sredstev (48.500,00 EUR) predstavljajo zaloge, denarna sredstva dolžnika pa znašajo le 60,86 EUR. Dolžnik je tudi davčni neplačnik ali nepredlagatelj, iz seznama FURS pa izhaja še, da tudi ni predlagatelj obračuna REK-1. Dolžnik kljub slabemu finančnemu stanju posoja denarna sredstva svojemu edinemu družbeniku, skupaj v višini 7.807,24 EUR, ki so v bilanci stanje vidni kot dolgoročne finančne naložbe, kar pomeni, da jih dolžnik v kratkem ne bo prejel. Posojanje družbeniku v času, ko bi družbenik moral zagotoviti dodatni kapital za pokritje negativnega kapitala, kaže na izredno slabo prognozo za dolžnika in posledično na ogroženost zmožnosti plačila upnikove terjatve.

7. Sodišče prve stopnje je upnikovim navedbam sledilo in s sklepom z dne 30. 9. 2019 zoper dolžnika izdalo predhodni odredbi z rubežem denarnega zneska dolžnika pri organizacijah za plačilni promet in z rubežem denarne terjatve v višini 7.807,24 EUR, ki jo ima dolžnik do svojega družbenika A. A. Sklep o zavarovanju, s katerim je predlogu ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo zavarovanje in so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ.1

8. Dolžnik je zoper sklep o izdani začasni odredbi pravočasno ugovarjal in navedel, da upnik ni uspel dokazati nevarnosti za bodočo izvršbo, saj njegove navedbe neresnično prikazujejo dolžnikovo premoženjsko in finančno zmožnost in ne upoštevajo dejanskega obsega dolžnikovega aktivnega poslovanja, izdana predhodna odredba pa dolžniku povzroča škodo in mu nedopustno otežuje poslovanje. Dolžnik nikakor ni nelikviden, temveč se ravno nasprotno obseg njegovega poslovanja povečuje in gradbena dela opravlja na več aktivnih gradbiščih. Izpis iz spletne strani Bonitete.si ni relevanten, ker gre za plačljivo stran zasebnika in ne javno listino, poleg tega pa ni pojasnjeno, kaj naj bi pomenila določena vrednost kazalnika nelikvidnosti. Dolžnik tudi izpodbija nekritično oceno sodišča, da priliv njegovih terjatev ni gotov, saj je terjatve do konca leta 2018 zmanjšal za 30.426,09 EUR, kar pomeni, da je uspešen pri njihovi izterjavi, zmanjšale pa so se tudi dolžnikove kratkoročne obveznosti. Ker se dolžnik ukvarja z gradbeno dejavnostjo, mora imeti na voljo tudi dovolj zalog, katerih vrednost konstantno ohranja. Dolžnik je tudi navedel, da se obseg njegovega poslovanja v 2019 povečuje in je 31. 8. 2019 imel odprte terjatve do upnika, do B. d.o.o., do C. d.o.o., do D. D. s.p., do E. d.o.o., do F. d.o.o., do G. d.o.o. in do H. d.o.o. Sklenil je tudi več podizvajalskih pogodb z dobro stoječima družbama F. d.o.o. in E. d.o.o. v skupni vrednosti 103.000,00 EUR, kar je skoraj petkratnik upnikove terjatve. Dolžnik ima torej premoženje večje vrednosti, kar narekuje razveljavitev predhodne odredbe. Pogoj za izdajo predhodne odredbe tudi ni ugotovljena insolventnost po določbah ZFPPIPP, ravno tako pa predmet tega postopka tudi niso dolžnikove davčne obveznosti ter obveznosti predložitve REK-1 obrazcev. V pravočasni dopolnitvi ugovora z dne 10. 10. 2019 pa se je dolžnik skliceval še na dve dodatni podizvajalski pogodbi z naročnikoma I. d.o.o. (za investitorja J. d.o.o.) in E. d.o.o. ter uveljavljal, da bo po vseh podizvajalskih pogodbah prejel preko 170.000,00 EUR, zato nevarnost za neizpolnitev terjatve ni podana.

9. Upnik je v odgovoru na ugovor dolžnikovim ugovornim navedbam nasprotoval ter navedel, da so same s seboj v nasprotju, saj kolikor bi navedbe o dobrem poslovanju dolžnika držale, rubež denarnega zneska zanj ne bi bil problem. Podatki na Bonitete.si povzemajo javne evidence, upnik pa je predložil tudi izpise iz AJPES, ki je javno dostopna in uradna evidenca in tam objavljene bilance dolžnika potrjujejo navedbe upnika. Dokaza v zvezi z izterljivostjo terjatev in zalogami dolžnik ni predložil oziroma predlagal. Ponovil je, da je imel dolžnik zadnji dve leti negativen kapital in negativen poslovni izid, dolžnik pa ni podal ne trditev ne dokazov, da temu ni več tako oziroma slednjega niti ni izpodbijal. Zgolj zatrjevanje, da je pridobil nove posle, po mnenju upnika ne zadošča oziroma zatrjevani dohodki ne dosegajo obsega prihodkov iz preteklih let. V zvezi s konkretnimi posli upnik navaja, da začasne situacije niso potrjene, da dolžnik ni predložil dokaza o naročilu dodatnih del in da sta zadnji dve izmed pogodb že bili realizirani v preteklih letih in sta zato neupoštevni. Tudi v kolikor pa bi izhajali iz obsega poslov v vrednosti, kot jih navaja dolžnik, to še ne pomeni, da je slednji sposoben poravnati upnikovo terjatev, saj podaja navedbe le o prometu, ne pa tudi o dobičku, pri čemer bo moral dolžnik najprej pokriti stroške poslovanja, nato negativni kapital in šele nato bo na vrsti upnikova terjatev. Upnik še poudarja, da dolžnik ni zanikal, da je svojemu družbeniku posodil denarna sredstva.

10. V odgovoru na upnikov odgovor na ugovor je dolžnik navedel, da uveljavljane situacije niso sporne ne po temelju ne po višini in zato prihodki niso negotovi. Izpostavlja začasne situacije, ki so bile s strani naročnika potrjene, in začasne situacije, ki še niso bile potrjene, vendar pa naj ne bi bile sporne. Skupna vrednost nespornih del presega višino upnikove terjatve. V zvezi s pogodbo na objektu J. pojasnjuje, da datum podpisa pogodbe ni relevanten, saj stanje objekta še ni takšno, da bi dolžnik lahko pričel z izvajanjem naročenih del. Obširno pojasnjuje, da izdana predhodna odredba za dolžnika predstavlja problem zaradi stanja v gradbeništvu, kjer so daljši plačilni roki, dolžnik pa mora skrbeti za svoje dobro ime. Ponovno poudarja, da spletna stran Bonitete.si ni javna listina in se zato sodišče ne sme zanesti na resničnost vsebine njenih objav. Meni, da bilance stanja za pretekla leta niso relevantne, ker ne prikazujejo trenutnega poslovanja dolžnika, temveč preteklo poslovanje, trditvam o negativnem kapitalu pa ponovno nasprotuje z navedbo, da se obseg njegovega poslovanja vztrajno povečuje in utemeljeno pričakuje dohodke po izdanih fakturah. Navaja, da je za presojo likvidnosti potrebna celovita analiza, kaj negativni kapital sploh pomeni, kakšni so trendi v dejavnosti, kakšen je obseg poslovanja dolžnika, kakšni so dolžnikovi dolžniki in kaj se je v preteklosti dogajalo s primerljivim podjetji, ki so se soočala z negativnim kapitalom.

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njegov ugovor zavrnilo kot neutemeljen, višje sodišče pa odločitev in razloge zanjo sprejema kot materialnopravno pravilne.

12. Med strankama je nesporno, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 2011/2016 z dne 24. 6. 2019, po kateri je dolžnik dolžan upniku plačati 18.468,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2016 dalje, 133,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2016 dalje ter pravdne stroške v višini 2.458,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka do plačila, predstavlja odločbo domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva. Upnik je na ta način zadostil prvemu pogoju za izdajo predhodne odredbe.

13. Sporno pa je, ali je upnik izkazal obstoj tudi drugega pogoja za izdajo predhodne odredbe. Za zavarovanje s predhodno odredbo zadošča, da upnik do standarda verjetnosti izkaže objektivno nevarnost, to je vsako objektivno stanje dolžnika, ki bi lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo.2 Vir objektivne nevarnosti je lahko poleg namernih dejanj dolžnika tudi slabo upravljanje, prezadolženost ali resna insolventnost dolžnika in podobno.3 Sodišče izda predhodno odredbo, če upnik z verjetnostjo izkaže, da v času, ko bo sodba postala izvršljiva, dolžnik ne bo imel sredstev oziroma premoženja za poplačilo. Obstoječe finančno oziroma premoženjsko stanje dolžnika je zato treba projicirati v prihodnost, to je v čas oprave izvršbe4, presojo, ali bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, pa mora sodišče opraviti na podlagi objektivnih in celovitih podatkov o dolžnikovem premoženjskem stanju.5

14. Dolžnik se v ugovoru v zvezi z zatrjevanim povečanim obsegom svojega poslovanja sklicuje na odprte terjatve na dan 31. 8. 2019 do upnika iz te zadeve v znesku 4.501,42 EUR, do B. d.o.o. v znesku 298,50 EUR, do C. d.o.o. v znesku 83,16 EUR, do D. D. s.p. v višini 483,32 EUR, do E. d.o.o. v znesku 9.470,24 EUR, do F. d.o.o. v višini 9.169,72 EUR, do G. d.o.o. v znesku 751,74 EUR in do H. d.o.o. v višini 4.351,05 EUR. V dokaz tem navedbam dolžnik v ugovoru sicer navaja izpiske odprtih postavk za posamezno podjetje, vendar pa teh izpiskov k ugovoru ne priloži in tudi ne pojasni, zakaj navedenih listinskih dokazov ne bi mogel predložiti (prim. 226. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da so ostale dolžnikove trditve o terjatvah v skupni višini 29.109,15 EUR nedokazane, dolžnik pa v pritožbi takemu zaključku niti ne nasprotuje.

15. Nadalje se dolžnik glede obsega svojega poslovanja sklicuje tudi na sklenjene podizvajalske pogodbe za izvajanje izolacijskih oziroma hidroizolacijskih del ter na njihovi podlagi izstavljene začasne situacije. Višje sodišče v zvezi s tem pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da zgolj sklenitev podizvajalske pogodbe še ne pomeni premika v premoženjski sferi dolžnika in zato še ne izkazuje, da bo imel dolžnik v času, ko bo prišlo do izvršbe, dovolj sredstev oziroma premoženja za poplačilo upnika. Kljub izvajanju del po teh podizvajalskih pogodbah in kljub izstavljanju začasnih situacij na njihovi podlagi namreč dolžnik sam priznava, da nobene od začasnih situacij še ni dobil plačane in denarnega toka torej še ni bilo. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče dejstvo, da so situacije še nepoplačane, štelo dolžniku v škodo, čeprav sta pritožnikova naročnika F. d.o.o. in E. d.o.o. začasne situacije že potrdila. Sodišče je namreč izrecno obrazložilo, da potrjene začasne situacije pravno gledano pomenijo priznanje terjatve in s tem predstavljajo skoraj gotov finančni priliv6, zato jih je tudi upoštevalo pri oceni dolžnikovega stanja v prihodnosti.

16. Ob presoji bodočega premoženjskega stanja dolžnika sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo dolžnikovega sklicevanja na podizvajalsko pogodbo 55 V/1-485/3-2018, sklenjeno z naročnikom I. za opravo del na objektu J. Dolžnik sam pove, da del po tej pogodbi sploh še ni pričel opravljati, zato je logična posledica, da iz tega naslova še ni imel nobenih prihodkov. Ob tem pa dolžnik ne v ugovoru ne sedaj v pritožbi ne poda nobene trditvene podlage glede predvidenega ali pričakovanega pričetka del, zato vpliva del in iz njih pričakovanih prihodkov po tej pogodbi na dolžnikovo premoženjsko stanje niti ni mogoče presoditi oziroma ni mogoče sklepati, da bodo dela izvedena in sredstva pridobljena v času, ko bodo izpolnjeni pogoji za izvršljivost upnikove terjatve ter bo s tem zmanjšana nevarnost za nerealizacijo te terjatve. Pritožbeni očitki, da je zaključek sodišča prve stopnje glede vpliva teh del na dolžnikovo aktivo pomanjkljiv, se zaradi neobstoja trditev o časovnem okviru realizacije pogodbe izkažejo za neutemeljene. Razlogi, zakaj se dela po pogodbi še niso pričela opravljati, oziroma pojasnila, da z deli še ni pričel iz razlogov, ki niso na njegovi strani, ob tem niso pravno pomembni, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Slednje je zato pravilno zavrnilo tudi izvedbo v zvezi z razlogi za neopravljanje del predlaganih dokazov (z zaslišanjem dolžnika in prič Z. Z., S. S., R. R. in Ž. Ž.). Višje sodišče na tem mestu pojasnjuje, da sodišče ni dolžno izvesti dokaza, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, med drugim tudi, če naj bi se z njimi ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna ali če dokaz ni ustrezno substanciran, ter tudi ne dokazov, glede katerih je stranka prekludirana7. Dokazni predlog z zaslišanjem dolžnika in prič je bil torej podan v zvezi s pravno nepomembnimi dejstvi, zato sodišče prve stopnje z neizvedbo teh dokazov ni storilo pritožbeno očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno kot prepozne štelo potrjene začasne situacije, ki jih je dolžnik predložil v vlogi z dne 12. 11. 2019. Gre za začasne situacije številka 29/19, 30/19, 31/19, 32/19, ki se vse nanašajo na mesec avgust 2019, in številka 34/19, 35/19 in 39/19, ki se vse nanašajo na september 2019. Glede na njihov datum so bile te situacije izdane že pred vložitvijo dolžnikovega ugovora, kljub temu pa se dolžnik ne v ugovoru ne v njegovi dopolnitvi nanje ni skliceval in jih tudi ni predložil. Prvič jih je sodišču predložil šele v vlogi z dne 12. 11. 2019, ob tem pa ni pojasnil, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v ugovoru oziroma njegovi dopolnitvi. Sodišče prve stopnje je dolžnika zato glede teh začasnih situacij na podlagi prvega in tretjega odstavka 286. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pravilno prekludiralo in jih kot prepoznih ni upoštevalo. Šele v pritožbi podana pojasnila, da situacij k ugovoru ni mogel priložiti, ker jih naročnika do 10. 10. 2019 še nista potrdila, so po povedanem podana prepozno in so zato neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ne glede na to pa višje sodišče pojasnjuje, da dolžnik pravilnosti takega zaključka z njimi tudi sicer ni uspel izpodbiti. Zgolj dejstvo, da so bile situacije takrat še nepotrjene, namreč ob neprerekani ugotovitvi, da so bile izdane že pred vložitvijo ugovora in je dolžnik takrat z njimi že razpolagal, ne more biti razlog, da se že v ugovoru ne bi mogel sklicevati nanje oziroma jih predložiti sodišču. 18. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnik tudi ni zadostil dokaznemu bremenu za vse zatrjevane prihodke oziroma da ni predložil dokazov za celoten zatrjevani obseg del. V tem delu sodišče prve stopnje natančno in jasno obrazlaga, za katera zatrjevana dela dolžnik dokazov ni predlagal in za katera dela dokazov kljub sklicevanju nanje ni predložil, prav tako pa obrazloži, da je dolžnik predložil tudi začasne situacije, ki se sploh ne nanašajo na dela, katerih opravo je zatrjeval v ugovoru, in so zato neupoštevne. Ugotovilo je, da je dolžnik s pravočasno predloženimi potrjenimi začasnimi situacijami, ki predstavljajo skoraj gotov bodoči prihodek, uspel izkazati obseg poslovanja le v višini 26.283,03 EUR. Višje sodišče take ugotovitve sprejema kot pravilne in se glede na to, da jih dolžnik v pritožbi izpodbija le pavšalno z navedbami o višjih prihodkih, v tem obsegu sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

19. Sodišče prve stopnje je nato ob tako izkazanih bodočih prihodkih, ki tudi po stališču sodišča prve stopnje ne zadoščajo za sprejem sklepa, da izpolnitev obveznosti do upnika ob njeni izvršljivosti ne bo ogrožena, presodilo še maksimalen možen obseg poslovanja dolžnika. Ob tem je v obzir vzelo vse pravočasno predložene pogodbe in začasne situacije, tudi tiste, ki še niso bile potrjene, pa tudi situacije, ki sicer po višini presegajo pogodbeno dogovorjene vrednosti del (in še niso dokazane s stopnjo prepričanja, saj izhajajo le iz dolžnikovih internih listin, ki niso potrjene s strani naročnika). Ob upoštevanju tega je ugotovilo, da bi dolžnik lahko dosegel maksimalni obseg poslovanja 134.459,13 EUR in ne 170.000 EUR, kot uveljavlja dolžnik. Ugotovilo je, da tak obseg poslovanja po višini približno enak obsegu poslovanja dolžnika, kot izhaja iz njegovih bilanc za leta 2016 (124.317,00 EUR), 2017 (115.885,00 EUR) in 2018 (142.106,00 EUR). Višje sodišče zato tu dodaja, da dolžnik svojih trditev o povečevanju obsega poslovanja ni uspel izkazati. Kljub relativno visokim prihodkom, kontinuiteti poslovanja in stabilnemu denarnemu toku pa ima dolžnik že dve leti negativen čisti poslovni izid oziroma je bil ta v letu 2018 tako minimalno pozitiven, da dolžnik z njim ni uspel pokriti niti izgube preteklega leta. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je čisti poslovni izid tekočega leta povezava med bilanco stanja, ki prikazuje položaj podjetja v določenem trenutku, in izkazom poslovnega izida, ki izkazuje poslovanje družbe v nekem časovnem obdobju. Čisti poslovni izid dolžnika torej kljub rahlemu izboljšanju in kljub trditvam, da je v letu 2018 uspel izterjati več terjatev kot leto poprej, še ne izkazuje pozitivnega poslovanja. Kot izhaja iz bilanc pri AJPES, pa ima poleg tega dolžnik zadnji dve leti tudi negativen kapital (za leto 2017 v višini -21.839,25 EUR, leta 2018 pa -20.005,11 EUR), kar pomeni, da je njegova izguba večja tudi od lastniškega kapitala.

20. Kot je bilo že obrazloženo, je treba presojo, ali bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, opraviti na podlagi objektivnih in celovitih podatkov o dolžnikovem premoženjskem stanju, to pa pomeni, da je treba dolžnikove prihodke pretehtati tudi v sorazmerju z njegovimi odhodki in obveznostmi. Glede tega dolžnik ne v ugovoru ne v njegovi dopolnitvi, prav tako pa tudi ne v pritožbi ni podal popolnoma nobenih navedb, čeprav je na to dejstvo upnik izrecno opozoril v odgovoru na ugovor. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, dolžnik ni podal nobenih trditev o svojih obveznostih za leto 2019 (stroški materiala, dela, morebitnih posojilih, dolgovi iz drugih virov,...) niti ni predlagal dokazov v tej zvezi (npr. bilanca stanja za prvih šest mesecev leta 2019, ali dokaza z izvedencem, ki bi pregledal poslovne knjige). Posledično celovitega položaja dolžnika in projekcije njegovega poslovanja v bodoče niti ni mogoče oceniti. Tudi če bi bilo mogoče slediti dolžnikovemu uveljavljanju, da se njegov obseg poslovanja bistveno povečuje (česar sicer ni izkazal, kot je bilo že pojasnjeno), namreč brez navedb o odhodkovni strani bilance ni mogoče zaključiti, da bo dolžnik v naprej posloval z dobičkom, ki bo tolikšen, da bo pokril izgubo prejšnjih let in zadoščal še za plačilo upnikove terjatve.

21. Na podlagi podatkov, s katerimi je sodišče razpolagalo, in na njihovi podlagi sprejetih ugotovitev (torej da obseg poslovanja v najboljšem primeru ne odstopa od prejšnjih let, dolžnik pa ima že dve leti izgubo in negativni kapital) ter ob dejstvu, da dolžnik tudi ni podal nobenih navedb o drugem premoženju, s katerim bi lahko poplačal terjatev (razen o zalogah, za katere pa ne pove, kaj predstavljajo, kakšna je njihova unovčljivost,...), tudi višje sodišče zaključuje, da je upnik uspel verjetno izkazati, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena, dolžnik pa tega ni uspel izpodbiti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da s strani upnika zatrjevana domneva insolventnosti ne pomeni avtomatično tudi nevarnosti za uveljavitev terjatve, pa je pojasniti, da odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper izdano predhodno odredbo ne temelji na ugotovitvi dolžnikove insolventnosti. Sodišče je navedbe v zvezi s tem ocenilo za pravno nepomembne, saj je zadoščala že ugotovitev, da predložene listine ne kažejo pozitivnega poslovanja dolžnika, dolžnik pa za bodoče stanje ni dokazal nasprotnega.

22. Dolžnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških ugovornega postopka iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, vendar v tem delu ne podaja nobenih konkretnih pritožbenih navedb. Višje je sodišče je zato napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je odločitev skladna s petim odstavkom 38. člena ZIZ in prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po višini pa so stroški odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo.

23. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSL sklep II Ip 2514/2016 z dne 24. 8. 2016. 2 Prim. VSL sklep IV Ip 784/2016 z dne 22. 3. 2017, VSK sklep I Ip 290/2016 z dne 23. 8. 2016, VSL sklep III Ip 397/2015 z dne 4.2.2015, VSL sklep I Cpg 1231/2014 z dne 16. 7. 2014 in drugi. 3 Več dr. Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 255 in 256. 4 Prim. npr. VSL sklep I Cpg 924/2012 z dne 22. 8. 2012, VSL sklep I Cpg 1160/2013 z dne 5. 11. 2013, VSL sklep I Cpg 1231/2014 z dne 16. 7. 2014, VSK sklep I Ip 290/2016 z dne 23. 8. 2016, VSC sklep II Ip 91/2019 z dne 24. 4. 2019 in drugi. 5 Prim. VSL sklep I Cpg 806/2014 z dne 21. 5. 2014, VSK sklep Cpg 202/2014 z dne 3. 5. 2014. 6 Prim. VSL sodba I Cpg 74/2016 z dne 22. 3. 2016 in VSL sodba I Cpg 137/2010 z dne 22. 6. 2010. 7 Tako Betetto N., v Ude. L., in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2006, str. 611.