Jedro

Ni potrebno, da bi sklep o napotitvi delavca k drugemu delodajalcu izrecno določal pravico, da delavec obdrži pravico do odpravnine v primeru prenehanja delovnega razmerja pri novem delodajalcu tudi za čas, ko je delal pri drugem delodajalcu. Bistveno je, da je tožnik prešel k novem delodajalcu na podlagi določbe o prevzemu in se v takem primeru pri uveljavljanju pravic pri novem delodajalcu šteje, kot da ni spremenil zaposlitve. Če mu pri novem delodajalcu preneha delovno razmerje iz razlogov, zaradi katerih mu pripada odpravnina po 36f. členu ZDR, mu je novi delodajalec dolžan izplačati odpravnino, upoštevajoč tudi trajanje zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino za 15 let delovne dobe in sicer v višini 458.791,50 SIT neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja delovnega razmerja, to je do 16.8.2000 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno priznalo odpravnino za obdobje 15 let, pri čemer je upoštevalo pravno kontinuiteto. Sodba nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih in sicer o tem, na temelju katere določbe šteje sklep o napotitvi na delo takratnega delodajalca Tovarne kos in srpov delavca k toženi stranki B., d.o.o. kot sklep, s katerim so bile tožniku ohranjene vse pravice iz delovnega razmerja pridobljene pri prejšnjem delodajalcu. Iz sklepov o napotitvi delavca k drugemu delodajalcu nikjer ne izhaja, da bi delavec, to je tožnik, pridobil oz. obdržal pravico do odpravnine v primeru prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki tudi za čas, ko je delal pri drugem delodajalcu, to je v družbi Tovarna kos in srpov. Glede na vse navedeno tožena stranka meni, da je sodba sodišča prve stopnje takšna, da se niti ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. V sodbi tudi ni prikazan izračun odpravnine po višini. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici česar je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, kot to določa 2. odst. 350. člena ZPP/99 in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP/99, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, obrazložitev sodbe pa vsebuje tudi razloge o odločilnih dejstvih. Pritožbena navedba, da izrek sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih pa je neupoštevna, saj izrek sodbe sploh ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Po 3. odst. 324. člena ZPP obsega izrek sodbe odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo in odločilo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (3. odst. 319. čl. ZPP). Razloge pa sodišče povzame v obrazložitev sodbe (4. odst. 324. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje tako glede priznanja kontinuitete zaposlitve kot tudi pravice do odpravnine po 36f. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi insolventnosti delodajalca.

Tožnik je v konkretnem individualnem delovnem sporu zahteval izplačilo odpravnine v skladu z določbami Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS - Ur.l. RS št. 25/97 - 53/99). Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93, 39/97 in 52/99), torej zaradi prisilne poravnave. Pri toženi stranki je sklenil delovno razmerje s pogodbo o zaposlitvi dne 30.4.1996 in sicer na podlagi odločbe o prevzemu delavcev prejšnjega delodajalca Tovarne kos in srpov, d.o.o. (priloga A 2). Tožnik je bil k toženi stranki prevzet na podlagi 15. in 19. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) in 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93).

Bistveno pravno vprašanje za razsojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je vprašanje, ali delavcem, ki jim preneha delovno razmerje v primeru insolventnosti delodajalca oz. na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave z načrtom finančne reorganizacije, pripada odpravnina kot presežnim delavcem in vprašanje, ali je pri tožniku podana kontinuiteta delovnega razmerja. Novela Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu je v 19. členu določila, da imajo do uveljavitve novega ZDR delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje v primeru insolventnosti delodajalca oz. na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave, pravico do odpravnine v višini in pod pogoji kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po ZDR. Glede na to, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po določbah ZPPSL, torej zaradi insolventnosti njegovega delodajalca, pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede tožnikove pravice do izplačila odpravnine po določilu 36f. člena ZDR.

V pritožbenem postopku pa ostaja še vedno sporno vprašanje kontinuitete delovnega razmerja. Tožnik je uveljavljal izplačilo odpravnine za 15 let delovne dobe, saj je bil zaposlen v Tovarni kos in srpov od 14.5.1984 do 30.3.1996, ko je bil s sklepom tega delodajalca prevzet na delo k toženi stranki. S sklepom o prevzemu, ki je postal dokončen in pravnomočen, je določeno, da delavec ohrani vse pravice, ki si jih je pridobil pri prejšnjem delodajalcu. Dejstvo je, da se je prevzem navedenih delavcev realiziral na podlagi 15. člena ZTPDR in 11. člena SKPG, zato sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je potrebno tožniku priznati kontinuiteto zaposlitve v skladu z 11. členom SKPG. Citirana določba SKPG operacionalizira določbo 15. člena ZTPDR, saj določa pogoje za prevzem delavcev. Delavci so lahko prevzeti na delo v drugo organizacijo oz. k delodajalcu pod točno določenimi pogoji. V 4. alinei 1. odst. 11. člena SKPG pa je določena tudi kontinuiteta delovnega razmerja, kar je pomembno zlasti pri uveljavljanju odpravnine po 3. odst. 36f. člena ZDR, če mora novi delodajalec, prevzetim delavcem odpovedati delovno razmerje zaradi trajnih presežkov delavcev ali pa tudi zaradi svoje insolventnosti. Če pride do prevzema delavcev, se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo v drugo organizacijo oz. k drugemu delodajalcu kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. To pomeni, da je podana kontinuiteta zaposlitve. Novi delodajalec v primeru spremembe delodajalca vstopi v pravice in obveznosti prejšnjega delodajalca. Pomembna je torej sprememba v zakonitem delodajalcu, pri čemer je vprašanje, kdo je ekonomski lastnik z vidika zaposlitve povsem nepomembno. Priznavanje kontinuitete zaposlitve pri spremembi delodajalca izhaja tudi iz mednarodnih dokumentov - Direktiva EU o približevanju zakonodaj držav članic glede zaščite delavskih pravic v primeru transfera podjetja ali dela podjetja. Upoštevajoč pravno ureditev v 15. členu ZTPDR in 11. členu SKPG/93 in usmeritve mednarodnih dokumentov tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je povsem nepomembna pritožbena navedba, da bi moral sklep o napotitvi delavca k drugemu delodajalcu izrecno določiti pravico, da delavec, to je tožnik, obdrži pravico do odpravnine v primeru prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki tudi za čas, ko je delal pri drugem delodajalcu. Bistveno je, da je tožnik prešel k novem delodajalcu na podlagi določbe o prevzemu in v takem primeru se pri uveljavljanju pravic pri novem delodajalcu šteje, kot da ni spremenil zaposlitve. Če pri novem delodajalcu delavcu preneha delovno razmerje iz razlogov, zaradi katerih mu pripada odpravnina po 36f. členu ZDR, to je zaradi trajnega presežka ali pa zaradi prenehanja delovnega razmerja v primeru insolventnosti delodajalca, kot to določa novela ZJSRS, mu je novi delodajalec dolžan izplačati pripadajočo odpravnino, upoštevajoč tudi trajanje zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu.

Sodišče prve stopnje pa je tožniku tudi pravilno priznalo odpravnino izračunano v neto zneskih, saj se od odpravnine ne plačujejo davki in prispevki. Po svojem namenu je namreč odpravnina po eni strani priznanje za dotedanje delo presežnega delavca, po drugi strani pa nadomestilo za izgubo dela brez njegove krivde. Tudi sodna praksa je v preteklih letih izoblikovala stališče, ki se še ni spremenilo, da se pri določanju višine odpravnine trajno presežnim delavcem po 36. f členu ZDR upošteva kot osnova neto plača. Prav tako pa je odpravnina priznana v ustrezni višini. Iz priloge A 7 izhaja izračun pripadajoče odpravnine, kjer je upoštevana bruto plača, sodišče pa je pri izračunu upoštevalo tožnikovo neto plačo. Ker je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik bo moral sam nositi stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bil uspešen. Odločitev o tem ima podlago v 165. členu ZPP, vsebovana pa je že v odločbi o zavrnitvi pritožbe.