Jedro

Ne glede ali gre za posamezni del tožnikov ali za skupni del v etažni lastnini, bi toženec v vsakem primeru potreboval soglasje za poseg, saj je s svojim posegom spremenil dotedanji način rabe podstrešja.

Sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj ni ugotovilo nekaj več, niti nekaj drugega. Skupni del stavbe v etažni lastnini je kvečjemu nekaj manj, kot izključna lastnina istega prostora v etažni lastnini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec v roku 15 dni od prejema sodbe na podstrehi hiše, stoječe na parceli ID znak: parcela 000, dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstrani novo postavljeno steno, ki razmejuje mansardno stanovanje od podstrešja in se mu v bodoče prepoveduje, da s takšnimi ali podobnimi ravnanji posega v solastninsko pravico tožnikov (I. točka izreka). Prav tako je toženec dolžan tožnikoma povrniti 2.389,17 EUR njunih pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh predvidenih razlogov pritožil toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico za tožnika. Navaja, da je sodba nesklepčna oz. je ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve namreč smiselno izhaja, da naj bi toženec posegel v solastninsko pravico, medtem ko je sodišče za pravno podlago uporabilo 122. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ)1, ker je štelo, da gre za dejansko etažno lastnino. Sodišče prav tako ni ugotavljalo, ali je sporno podstrešje skupni prostor in je zato ni mogoče preizkusiti.

Sodišče je spregledalo, da tožnika zahtevata odstranitev stene, ki razmejuje dela hiše, ki sta v izključni lasti tožnikov in toženca. S tem zatrjujeta, da gre že za razdeljeno nepremičnino in je utemeljevanje sodišča, da gre za skupni prostor vseh solastnikov v nasprotju s tožbenim zahtevkom. Tega dela zahtevka tožnika nista popravila. Sodišče je s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Ker v dajatvenem delu zahtevka tožnika vztrajata, da gre za poseg v njuno lastninsko pravico, je tožba prav tako nesklepčna. Če pa stena razmejuje dva dela, ki sta v etažni lastnini, ne gre za večji poseg v skupne dele podstrešja in je toženec skladno s 122. čl. SPZ brez soglasja smel izvajati spremembe v svojem posameznem delu v etažni lastnini.

Sodba tudi nima razlogov o neverodostojnosti prič A. A. in B. B. Utemeljitev sodišča prve stopnje, da toženec ni izkazal soglasja C. C., pa je v nasprotju z zaključkom, da gre za dejansko etažno lastnino, da je podstrešje skupni prostor ter s stališčem sodišča, da o lastninskih upravičenjih ni odločalo. Tožnika nista zatrjevala, da je C. C. solastnica podstrešja, navajala pa sta, da sta skupaj s tožencem lastnika podstrešja. C. C. je podpisala izjavo, da sta tožnika izključna lastnika podstrešja. Torej sebe ni štela za solastnico. Tožbene navedbe ne vsebujejo ničesar v zvezi s soglasjem C. C., zato v zvezi s tem ni trditvene podlage.

Toženec je dne 30. 4. 2022 podal laično dopolnitev pritožbe. Ker gre v glavnem za (obsežne) pritožbene navedbe, ki niso relevantne za odločitev v zadevi, jih pritožbeno sodišče ne povzema posebej. Se pa je do relevantnih navedb opredelilo v nadaljevanju (ožjem delu) obrazložitve.

3. Na pritožbo sta odgovorila toženca in predlagata njeno zavrnitev. Pojasnjujeta, da gre v delu, ko toženec navaja, da podstrešja pripada njemu, za nedovoljene pritožbene novote. V prvostopenjskem postopku je namreč zatrjeval, da je nepremičnina v solasti in da je podstreha skupni del. Vztrajata, da je toženec postavil sporno steno v delu, katerega (so)lastnika sta izključno tožnika. Ker toženec v prvostopenjskem postopku niti ni zatrjeval, da bi on bil izključni lastnik dela podstrešja, ni nobenega dvoma, da bi za postavitev stene potreboval soglasje tožnikov. Slednje je namreč potrebno ne glede na to, ali sta tožnika izključna solastnina tega dela podstrešja (99. čl. SPZ) ali če bi bila zgolj dva od več solastnikov skupnega dela stavbe (5. odst. 67. čl. SPZ in 2. odst. 29. čl. SZ-1).

Dokazno breme, da je pridobil soglasje vseh solastnikov, je bilo na tožencu. Če bi toženec pridobival soglasje tožečih strank, potem bi zagotovo prosil za pisno soglasje. Tako pa je toženec postavil steno brez soglasja in v času, ko sta bila tožnika odsotna. Niti sam toženec na zaslišanju ni izjavil, da bi za postavitev stene pridobil soglasje obeh tožnikov. Toženec je na zaslišanju povedal, da se ne spomni, ali je tožniku sploh povedal, da namerava postaviti steno. Da naj bi bila tožnika seznanjena z nameravano postavitvijo stene, sta izjavili samo priči A. A. (hči toženca) in B. B. (partner A. A.). To sta osebi, ki koristita mansardno stanovanje, ki je bilo s postavitvijo stene povečano. Nobena druga priča tega ni potrdila. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o prekoračitvi tožbenega zahtevka. Bistveno tožbenega zahtevka je v tem, da se odstrani sporna stena in se tožencu v bodoče prepovedujejo podobni posegi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in pravilno uporabilo pravo, pri tem pa ni zagrešilo relevantnih napak pri vodenju postopka.

6. Drži, da sta tožnika v tožbi zatrjevala, da je podstrešje, kjer je toženec postavil steno, v njuni izključni lastnini. Sta pa v tožbi obenem tudi zatrjevala, da obravnavana stavba sestoji iz treh stanovanjskih enot, ki so samostojna funkcionalna enota in jih ima v izključni uporabi določen solastnik. Prav tako sta na prvem naroku za glavno obravnavo navedeno dejansko stanje (pravno) opredelila kot dejansko etažno lastnino.2 Ob dejstvu, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da obravnavana stavba sestoji iz treh stanovanjskih enot, ki so samostojna funkcionalna enota in jih ima v izključni uporabi določen solastnik, in da so določeni deli stavbe skupni deli (npr. streha), je pravilen in skladen s sodno prakso nosilni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je v sporni stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina (9. točka obrazložitve).3

7. Nadalje je sodišče prve stopnje ustrezno navedlo (5. opomba), da toženec nikoli ni trdil, da bi katerikoli del podstrešja spadal v njegov posamezni del. Nasprotno, jasno je zatrjeval, da je podstreha v solasti vseh solastnikov.4 Pritožbene navedbe, da je sporni del podstrešja posamezni (izključni) del toženca in da zato ni potreboval soglasja za poseg, zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (337. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Glede na trditveno podlago tožnikov in ugovorne navedbe toženca je sodišče prve stopnje prav tako pravilno zaključilo, da je bila sporna stena postavljena bodisi na posameznem delu tožnikov bodisi na skupnem delu stavbe (11. točka obrazložitve). Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je sodišče razsodilo o skupnih delih podstrešja. Prvostopenjsko sodišče je namreč ustrezno izpostavilo, da je osrednja vsebina tožbenega zahtevka, da toženec odstrani zid, ki mansardno stanovanje ločuje od preostanka podstrešja in da se mu v bodoče prepovedujejo takšna in podobna ravnanja. Obenem je pravilno zaključilo, da vprašanje vrste stvarnopravnega režima v sporni stanovanjski hiši (ali gre za skupni ali posamezni del hiše) ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka, zato o lastninskih upravičenjih (navideznih) solastnikov oz. dejanskih etažnih lastnikov na podstrešju (pravilno) sploh ni odločalo.5 Ne glede, ali gre za posamezni del tožnikov ali za skupni del v etažni lastnini, bi toženec v vsakem primeru potreboval soglasje za poseg (bodisi s strani tožnikov bodisi od vseh solastnikov), saj je s svojim posegom spremenil dotedanji način rabe podstrešja (10. točka obrazložitve). Ker za odločitev o zahtevku odločanje o vrsti lastninskih upravičenj na spornem delu stavbe ni bilo potrebno, se izkaže za neutemeljenega tudi pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je brez razlogov o tem, ali je sporno podstrešje skupni prostor.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Kot že povedano zgoraj, sta tožnika zatrjevala, da je v sporni stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina, pri čemer je iz dajatvenega dela zahtevka izhajalo, da je sporni del podstrešja v njuni izključni lasti. Sodišče s tem, ko je zaključilo, da je toženec posegel ali v posamezni del tožnikov ali v skupni del vseh dejanskih etažnih lastnikov, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj ni ugotovilo nekaj več (maior), niti nekaj drugega (aliud). Skupni del (solastnina) stavbe v etažni lastnini je kvečjemu nekaj manj (minus) kot izključna lastnina istega prostora v etažni lastnini. Ob ugotovitvi, da gre za dejansko etažno lastnino in dejstvu, da se sodišče do lastninskih upravičenj na podstrešju stavbe ni opredelilo, je toženec zagotovo posegel vsaj v solastninski del tožnikov (v etažni lastnini), kot izhaja iz izreka sodbe. Razlogi in izrek sodbe si zato ne nasprotujejo. Medtem ko je pri presoji procesnih vprašanj prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo, da glede na to, da sta tožnika (formalno) solastnika stavbe, ne more iti za poseg v lastninsko pravico, ampak kvečjemu v njuno solastninsko pravico.

9. Prav tako ne drži, da je sodišče spregledalo del zahtevka, v katerem sta tožnika navedla, da stena razmejuje dela, ki sta v izključni lasti tožnikov in toženca. Sodišče je utemeljilo, da je kot “odvečen” izpustilo (ugotovitveni) del zahtevka, ki predpostavlja, da sta tožnika lastnika podstrešja, saj o lastninskih upravičenjih ni odločalo (6. točka obrazložitve). Niti ne drži, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Tožnika sta zatrjevala, da je sporna stanovanjska hiša v dejanski etažni lastnini in da je toženec s postavitvijo stene posegel v njun (izključni) del hiše, zato sta (sklepčno) zahtevala, da toženec odstrani steno in se mu v bodoče prepove, da s takšnimi in podobnimi ravnanji posega bodisi v njuno lastnino bodisi v njuno solastnino. Ker vprašanje vrste stvarnopravnega režima za odločitev o zadevi ni pravno relevantno, je neutemeljeno tudi prepričanje, da bi odvečen del zahtevka pomenil njegovo nesklepčnost. 10. Pravilna in prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da je pridobil soglasje za postavitev stene. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da toženec nikoli ni izrecno in jasno rekel, da je drugi tožnik dal soglasje za postavitev stene (14. točka obrazložitve). Na drugi strani sta tožnika konsistentno zatrjevala in izpovedala, da soglasja nista podala. Zaključek, da je izpovedba drugega tožnika zato bolj suverena, je ustrezen in jasno obrazložen. Dodaten indic, da tožnika nista podala soglasja, je tudi nesporno dejstvo, da je toženec z gradnjo sporne stene začel, ko sta se tožnika nahajala v ZDA (3. točka obrazložitve).

11. Prvostopenjsko sodišče je nadalje v 16. točki obrazložitve utemeljilo, da zaradi nekonsistentnosti ni sledilo izpovedbama A. A. in B. B., pri čemer je (očitana) posamezna neskladja posebej navedlo. V izogib ponavljanja se pritožbene sodišče v tem pogledu sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov glede verodostojnosti A. A. in B. B., pa se izkaže za neutemeljenega. Drži sicer, da so se (tudi) v izpovedbah tožnikov in C.-jevih pojavila posamezna neskladja (zlasti glede tega, ali je bilo govora o obnovi mansarde), ki jih toženec obširno izpostavlja v laičnem delu pritožbe. Omenjena neskladja je prvostopenjsko sodišče korektno izpostavilo (12. in 15. točka obrazložitve) in v tem pogledu tožencu tudi verjelo tj., da so govorili o obnovi mansarde. Kot poglavitno pa je izpostavilo, da so si bili C.-jevi enotni, da konkretno o steni ni bilo govora. Drži tudi, da je C. C. izpovedala, da so njeni odnosi s tožencem skrhali, ker meni, da si toženec lasti njeno predsobo. Je pa takoj v naslednji povedi C. C. izpovedala, kar pritožba toženca izpusti (oz. ne omeni), da so se skrhali tudi njeni odnosi s tožnikoma, ker ji prva tožnica ne dovoli parkirati na dvorišču. Prav tako je izpovedala, da jo stena ne moti. Še več, izpovedala je, da je s to steno mansardno stanovanje postalo neka zaključena celota in da tožencu pride prav ta prostor. Ocena prvostopenjskega sodišča, da so C.-jevi najbolj nevtralne priče, je zato ustrezna. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna, sistematična in notranje skladna, skratka, v vseh pogledih ustreza zahtevam 8. čl. ZPP.

12. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec s postavitvijo stene spremenil dotedanji način rabe podstrešja (10. točka obrazložitve), je neutemeljeno pritožbeno problematiziranje glede soglasja C. C., saj bi toženec, ne glede na to, ali je posegel v posamezni del tožnikov ali skupni del etažne lastnine, v vsakem primeru za poseg potreboval (tudi) soglasje tožnikov. Za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, je namreč potrebno soglasje vseh solastnikov (5. odst. 67. čl. SPZ v zvezi 2. odst. 117. čl. SPZ). Pritožbene navedbe, ki problematizirajo trditveno podlago in sklepčnost zahtevka glede soglasja C. C., so zato neutemeljene.

13. Pritožbene navedbe iz laičnega dopolnitve pritožbe, iz katerih smiselno izhaja, da ima toženec (izključno) pravico uporabe sporne prostora,6 predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj je toženec v prvostopenjskem postopku zatrjeval, da sporno podstrešje predstavlja skupni del stavbe. Iz istega razloga so nerelevantni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče jasneje opredeliti pojma vzhodno in zahodno podstrešje, kot tudi glede tega, kdo in kje je odlagal stvari na podstrešju. Ker toženec ni zanikal, da je postavil sporno steno na podstrešju, hkrati pa je navajal, da je podstrešje skupno, že iz njegove ugovorne trditvene podlage izhaja, da je spremenil dotedanji način rabe podstrešja. Glede vrednosti spornega predmeta je bilo v predmetni zadevi že pravnomočno odločeno, zato so pritožbene navedbe v tem pogledu neupoštevne. Izvedbo ogleda je prvostopenjsko sodišče zavrnilo kot nepotrebno, pritožba pa ne pojasni, ugotovitev katerega pravno relevantnega dejstva je s tem izostala oziroma katero odločilno dejstvo naj bi bilo zaradi neizvedbe ogleda napačno ugotovljeno. Ostale pritožbene navedbe v dopolnitvi pritožbe7 niso odločilnega pomena za odločitev o zahtevku, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

14. Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

15. Ker je bil toženec s pritožbo v celoti neuspešen, je tožnikoma dolžan povrniti potrebne pravdne stroške pritožbenega postopka (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je priglašene stroške odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo8. Priznalo je strošek sestave pritožbe 375 točk in materialne stroške 7,5 točk (2%). Upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV pritožbeni stroški tožnikov znašajo 279,99 EUR. Priznane pritožbene stroške mora toženec tožnikoma plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika9).

1 Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20). 2 “_V tej zadevi gre za navidezno solastnino, kar pomeni, da gre za tako imenovano dejansko etažno lastnino, pri čemer je opis stanovanj v pogodbah jasen in natančen in se točno ve, katero stanovanje in v kakšnem obsegu pripada posamezni stranki”_, Zapisnik o poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 6. 1. 2022, str. 2. 3 VSRS sodba in sklep II Ips 151/2014 in VSRS Sklep II Ips 20/2018. 4 “_Podstreha je v solasti vseh solastnikov_”, odgovor na tožbo z dne 27. 10. 2017, str. 2. “_To je tudi logično, saj je podstrešje skupni del stavbe_”, prva pripravljalna vloga z dne 24. 12. 2021. 5 Prim. VSRS sodba II Ips 119/2018. 6 Gre zlasti za pritožbene navedbe na str. 2-5 dopolnitve pritožbe z dne 30. 4. 2022. 7 Gre zlasti za pritožbene navedbe glede spornih fotografij in nepravilnosti v sodnih zapisih in ostalih dokumentih. 8 Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18 in 70/22). 9 Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631).