Jedro

Toženka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot je določen v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in sicer iz razloga ukinitve delovnega mesta namestnik strokovnega vodje galvanike, ki je bila posledica zmanjšanega obsega dela in večjega upada naročil v tem oddelku. Da je bil to razlog za podajo odpovedi, da je bil utemeljen in da je onemogočal delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo na podlagi ugotovitve, da je pri toženki dejansko zaradi racionalizacije prišlo do reorganizacije, v okviru katere je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno, delo, ki ga je bilo vedno manj, pa preneseno na druge delavce.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je dolžna toženka tožnico pozvati nazaj na delo ali ji izplačati denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, da je dolžna odvesti davke in prispevke, za čas od 5. 8. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in izplačilom plače, regresa za letni dopust ter drugih denarnih prejemkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, ter plačati pravdne stroške (točka I izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o pravdnih stroških toženke v točki II izreka, se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica. Navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokaza z dobavnicami. Z dobavnicami tožnica ne razpolaga, zaradi česar je predlagala, da jih predloži toženka oziroma da ji sodišče prve stopnje naloži predložitev. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ravnalo na podlagi 227. člena ZPP. Tožnica je jasno opredelila, na katere listine se dokazni predlog nanaša. Dokazovala je dejstvo, da sta tako ona kot A.A. opravljali enakovrstna dela. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnico v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti na nepopolnost dokaznega predloga. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnico bi moralo tudi pozvati, da v dokaz svojih navedb predlaga zaslišanje priče A.A. Dokazni predlog je tožnica podala na zadnjem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje se do dokaznega predloga ni opredelilo. Upoštevaje pomanjkljivo materialno procesno vodstvo je šteti, da je tožničin dokazni predlog pravočasen. Tožnica je zmotno štela, da stranka z izpovedjo dopolnjuje navedbe, zato dokaznega predloga za zaslišanje strank kljub opozorilu sodišča prve stopnje ni podala. Sodišče prve stopnje je ni poučilo, da je zaslišanje strank dokaz, namenjen ugotavljanju dejstev. To bi moralo storiti v okviru pomoči prava neuki stranki in materialnega procesnega vodstva. Dokazni predlog za zaslišanje tožnice, podan na naroku v ponovljenem postopku, je pravočasen. Sodišče prve stopnje o njem sploh ni odločilo. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Neutemeljeno ni upoštevalo tožničinih navedb in dokaznih predlogov v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2020. Tožnica je pretežno odgovarjala na pripravljalno vlogo toženke z dne 12. 12. 2019, ki ji je bila vročena šele 3. 12. 2019. Opredelila se je do navedb toženke, da je delo opravljala le v proizvodnji. Dopolnila je svoje navedbe glede trpinčenja. Na nezadostno trditveno podlago glede trpinčenja je toženka opozorila v pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2019. Sodišče prve stopnje izpostavlja, da tožnice ni opozorilo na pomanjkljivo trditveno podlago, ker je to storila nasprotna stranka, hkrati pa tožničinih navedb kot prepoznih ne upošteva. Očitno je, da bi sodišče prve stopnje tožnico moralo opozoriti v okviru materialno procesnega vodstva. Sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu za zaslišanje priče B.B. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Kršilo jih je tudi, ker ni izvedlo dokazov (vpogled v dobavnice, zaslišanje prič A.A. in B.B., zaslišanje tožnice kot stranke) po uradni dolžnosti. Ker ni izvedlo predlaganih dokazov, je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo. Pravilno bi bilo, da bi ugotovilo, da je A.A. opravljala enako delo kot tožnica in da je bila tožnica trpinčena na delovnem mestu. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, kot tudi ne v pritožbi očitanih kršitev. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo. Sprejelo je materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 227. členom ZPP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi v izpodbijani sodbi, da tožnica svojega predloga ni opredelila na način, določen v prvem odstavku 227. člena ZPP, saj ni konkretizirala listine, ki bi jo toženka predložila (navedla je le, naj predloži dobavnice na njeno ime), v vsakem primeru pa dokazni predlog ni niti primeren niti namenjen dokazovanju za odločitev bistvenih dejstev. Dobavnica na ime tožnice še ne bi dokazovala, da je tožnica opravljala enako delo, kot ga je kasneje A.A., zaposlena na drugem delovnem mestu. Poleg tega na presojo, da je toženka tožnici podala zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne bi vplivala morebitna ugotovitev, da je A.A. prevzela del nalog, ki jih je prej opravljala tožnica, saj sicer zaseda delovno mesto, ki v pretežni meri zajema povsem drugačne naloge.

7. Tako v zvezi s predlogom za predložitev listin kot sicer tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Na nekonkretiziranost predloga za predložitev listin je tožnico opozorila toženka. Kot sama navaja v pritožbi, jo je na dokaz z zaslišanjem strank opozoril predsednik senata na prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer je sama navedla, da tega dokaza ne predlaga. Prav tako sama ni pravočasno podala dokaznega predloga za zaslišanje priče A.A. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na strani stranke dolžnost, da za svoje navedbe ponudi ustrezne dokaze. Sodišče ji lahko v okviru materialnega procesnega vodstva pri tem pomaga le do določene meje – ne na način, da jo konkretno opozori, katere dokazne predloge naj poda. S tem bi prevzelo vlogo odvetnika privilegirane stranke (prim. sklep VS RS II Ips 119/2015). Meje materialnega procesnega vodstva so določene z načelom enakega varstva pravic strank v postopku, ki jih ni mogoče ločeno obravnavati od pravic nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva, do nepristranskega sojenja in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prim. odločba US RS Up‑688/05).

8. Določbo 12. člena ZPP, da stranko, ki nima pooblaščenca in iz nevednosti ne uporablja pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi, je sodišče prve stopnje dosledno spoštovalo. Tako je med drugim tožnico na prvem naroku za glavno obravnavo opozorilo na omejitve glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov (286. člena ZPP). Njene navedbe in dokazne predloge v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2020 je sodišče prve stopnje pravilno štelo za prepozne, podane po prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer niti pogoj nekrivde niti pogoj, da njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora, nista izpolnjena (tretji odstavek 286. člena ZPP). S to pripravljalno vlogo tožnica očitno ni odgovarjala na navedbe toženke v pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2019, čeprav v pritožbi navaja drugače, saj je na naroku za glavno obravnavo dne 14. 1. 2020 na začetku navedla, da "navaja kot dosedaj", šele po zaslišanju prič C.C. in D.D. in po tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo ostale dokazne predloge ter sklenilo, da je dokazni postopek končan, vložila pripravljalno vlogo z dne 14. 1. 2020. Sama tožnica je v ponovljenem postopku na naroku dne 27. 5. 2021 navedla, da je pripravljalno vlogo vložila šele ob koncu glavne obravnave.

9. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje tožnice in priče B.B., podanega na naroku v ponovljenem postopku dne 27. 5. 2021. Na tem naroku je sprejelo sklep o zavrnitvi dokaznih predlogov, pri čemer je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno utemeljilo, da so bili ti prepozni (četrti odstavek 362. člena ZPP). Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka (določbe drugega odstavka 287. člena ZPP), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ni podana.

10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka (določbe 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, tudi v zvezi z izvedbo dokazov po uradni dolžnosti. Pogoji za izvedbo dokazov po prvem odstavku 34. člena ZPP, ki v individualnih delovnih sporih uzakonja preiskovalno načelo, niso bili izpolnjeni. Sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Le v tem primeru sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba VS RS VIII Ips 124/2015). Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov.

11. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 3. 12. 2019 (pravočasno) za zaslišanje predlagala priči C.C. in D.D. Sodišče prve stopnje je njunima skladnima izpovedbama utemeljeno verjelo in tako pravilno ugotovilo, da je pri toženki dejansko prišlo do reorganizacije. Prav tako je tudi ob upoštevanju vsebine predloženih listin pravilno ugotovilo, da A.A. ni opravljala enakega dela, kot ga je pred odpovedjo tožnica. Delovno mesto A.A. – tehnični komercialist za galvanizirane izdelke je v procesu prodaje, tožnica pa je kot namestnica strokovnega vodje galvanike delo opravljala v proizvodnji (galvaniki, kot je tudi sama navedla v pripravljalni vlogi z dne 1. 12. 2019), in sicer operativno delo. Na delovnem mestu tehnični komercialist za galvanizirane izdelke je pred A.A. delo opravljal E.E. in ne tožnica. Delo, ki ga je opravljala tožnica, sedaj opravljajo strokovna vodja galvanike D.D., poleg nje in v njeni odsotnosti pa F.F. ter G.G. 12. Toženka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot je določen v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), in sicer iz razloga ukinitve delovnega mesta namestnik strokovnega vodje galvanike, ki je bila posledica zmanjšanega obsega dela in večjega upada naročil v tem oddelku. Da je bil to razlog za podajo odpovedi, da je bil utemeljen in da je onemogočal delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo na podlagi ugotovitve, da je pri toženki dejansko zaradi racionalizacije prišlo do reorganizacije, v okviru katere je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno, delo, ki ga je bilo vedno manj, pa preneseno na druge delavce.

13. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela (154. člen ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).