Jedro

Med trajanjem upravnega spora je toženka sicer na podlagi 273. člena ZUP izdala odločbo, s katero je izpodbijano odločbo odpravila in zavrnila sofinanciranje predmetnega tožnikovega projekta. Po citirani zakonski določbi se nova odločba lahko izda le v primeru, če se z njo zahtevku ugodi. Toženka z (novo) odločbo, na katero je tožnik (tudi) razširil tožbo, ni ugodila zahtevku tožnika, ampak ga je ponovno zavrnila. Odločitve tudi ni spremenila, saj odločitev o tožnikovi vlogi oz. izrek odločbe ostaja tudi potem, ko je prvo izdano odločbo odpravila, vsebinsko enak. Tudi po odločbi se namreč prijavljeni kulturni projekt tožnika ne sprejme v sofinanciranje. Slednje pomeni, da je izrek v obeh primerih enak, dejansko pa se dopolnjujejo le njeni razlogi in s tem obrazložitev (prve) izpodbijane odločbe. To pa pomeni, da ni bistveno napačen in v nasprotju z določbami 273. člena ZUP le izrek izpodbijane odločbe, temveč za takšno odločbo v navedenih določbah 273. člena ZUP sploh ni podlage, zato jo je sodišče kot nezakonito odpravilo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločbi Ministrstva za kulturo 6110-216/2016/3 z dne 16. 6. 2016 in 6110-216/2016/10 z dne 2. 11. 2016 odpravita in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo 6110-216/2016/3 z dne 16. 6. 2016 je Ministrstvo za kulturo zavrnilo sofinanciranje projekta v zadevi Javnega razpisa za izbor kulturnih projektov, ki jih bo na področju umetnosti sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (oznaka JPR-UM-2016, Uradni list 98/2015, v nadaljevanju Javni razpis) tožniku z naslovom „A.“, s tem da v postopku niso nastali posebni stroški. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 120. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), 15. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik). Z izpodbijano odločbo 6110-216/2016/10 z dne 2. 11. 2016, ki jo je toženka izdala v zvezi z upravnim sporom na podlagi 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je toženka svojo odločbo 6110-216/2016/3 z dne 16. 6. 2016 odpravila (točka 1 izreka) in sofinanciranje predmetnega projekta zavrnila (točka 2 izreka). V postopku posebni stroški niso nastali (točka 3 izreka).

2. Tožnik v tožbi izpodbija odločitev toženke z dne 16. 6. 2016, ki jo potem, ko je toženka med trajanjem upravnega spora izdala odločbo z dne 2. 11. 2016, razširja tudi zoper navedeni akt. Tožnik navaja tožbene razloge napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka ter kršitev Ustave RS. Ne strinja se z dodeljenim številom točk v točki 8.3. predmetnega razpisnega besedila, za kar navaja razloge pri posameznih kriterijih, kot jih navaja, zaradi katerih se ne strinja s točkovanjem strokovne komisije. Očita kršitev Pravilnika, ker strokovna komisija tožniku ni podala vsebinske utemeljitve ocene. Tožnik je podal izjavo o predlogu ocene strokovne komisije, toženka pa tožnika ni obvestila o nadaljnjem postopku in razlogih, da ni upoštevala izjave tožnika ter ponovno preučila dejstva. Dokončni predlog je strokovna komisija oblikovala brez upoštevanja izjave tožnika o predlogu strokovne komisije. Z odločbo z dne 2. 11. 2016 toženka ni ugodila vsem tožbenim zahtevkom tožnika. Sodišču predlaga, da predmetni Javni razpis razveljavi, da odpravi obe odločbi toženke ter zadevo vrne toženki v ponoven postopek, toženki pa naloži stroške postopka.

3. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da je tožnik v predpisanem roku poslal izjavo, ki jo strokovna komisija pred izdajo izpodbijane odločbe z dne 16. 6. 2016 ni obravnavala, in da toženka želi napako sanirati z uporabo izrednega pravnega sredstva spremembe ali odprave odločbe v zvezi z upravnim sporom (273. člen ZUP). Toženka oporeka tožbenim navedbam glede razveljavitve predmetnega Javnega razpisa. Navaja, da je bil postopek razpisa voden skladno z določili ZUJIK ter Pravilnika.

4. Tožba je utemeljena.

5. V zadevi ni spora o tem, da je bila v postopku predmetnega Javnega razpisa na podlagi določb ZUJIK in Pravilnika o vlogi tožeče stranke izdana odločba 6110-216/2016/3 z dne 16. 6. 2016, s katero je bilo dokončno odločeno, da se sofinanciranje projekta tožnika z naslovom A. zavrne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe z dne 16. 6. 2016 izhaja, da je tožnik na projektni razpis oznaka JPR-UM-2016 podal vlogo za sofinanciranje projekta na področju vizualnih umetnosti ter da je vlogo tožnika v skladu z zakonom in Pravilnikom obravnavala in ocenila pristojna strokovna komisija za področje vizualnih umetnosti, ki je ugotovila, da je dogodek ambiciozno zasnovan, a je pomemben v prvi vrsti za lokalno okolje, in da ne predlaga sofinanciranje. Toženka je o predlogu strokovne komisije obvestila prijavitelja, da v predpisanem roku poda izjavo. Iz obrazložitve izpodbijane določbe izhaja, da se tožnik na obvestilo ni odzval, zato je strokovna komisija podala končni predlog, da se projekt ne uvrsti v sofinanciranje. To pa ne drži, kot zatrjuje tožnik, kar izhaja tudi iz odgovora na tožbo toženke, ki navaja, da je bila v postopku storjena napaka in da pred izdajo izpodbijane odločbe strokovna komisija za vizualne umetnosti, tožnikove izjave sploh ni obravnavala. Glede na navedeno je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), kot tudi ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Učinkovito pravno sredstvo je možno le v primeru, da je stranka seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki vplivajo na odločitev, kar v obravnavani zadevi ni bilo izpolnjeno in se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti. Iz navedenega sledi, da so bile v postopku storjene absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče izpodbijano odločbo (z dne 16. 6. 2016) na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. Ker je sodišče izpodbijano odločbo z dne 16. 6. 2016 moralo odpraviti že iz navedenih razlogov, se v presojo ostalih navedb tožeče in tožene stranke v tožbi oziroma odgovoru na tožbo ni spuščalo.

6. Med trajanjem upravnega spora je toženka sicer na podlagi 273. člena ZUP izdala odločbo 6110-216/2016/10 z dne 2. 11. 2016, s katero je izpodbijano odločbo z dne 16. 6. 2016 odpravila in zavrnila sofinanciranje predmetnega tožnikovega projekta. Po določbi 273. člena ZUP je sprememba ali odprava odločbe, zoper katero teče upravni spor, dopustna le pod pogoji, ki jih določa 273. člen ZUP, med katerimi je tudi pogoj, da organ, zoper katerega odločbo je pravočasno sprožen upravni spor, ugodi vsem tožbenim zahtevkom. Po citirani zakonski določbi se torej nova odločba lahko izda le v primeru, če se z njo zahtevku ugodi. Toženka po povedanem z (novo) odločbo z dne 2. 11. 2016, na katero je tožnik (tudi) razširil tožbo, ni ugodila zahtevku tožnika, ampak ga je ponovno zavrnila. Odločitve tudi ni spremenila, saj odločitev o tožnikovi vlogi oz. izrek odločbe ostaja tudi potem, ko je prvo izdano odločbo odpravila, vsebinsko enak. Tudi po odločbi z dne 2. 11. 2016 se namreč prijavljeni kulturni projekt tožnika ne sprejme v sofinanciranje. Slednje pomeni, da je izrek v obeh primerih enak, dejansko pa se dopolnjujejo le njeni razlogi in s tem obrazložitev (prve) izpodbijane odločbe. To pa pomeni, da ni bistveno napačen in v nasprotju z določbami 273. člena ZUP le izrek izpodbijane odločbe, temveč za takšno odločbo v navedenih določbah 273. člena ZUP sploh ni podlage, zato jo je sodišče kot nezakonito odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče izpodbijano odločbo z dne 2. 11. 2016 moralo odpraviti že iz navedenih razlogov, se v presojo ostalih navedb tožeče in tožene stranke v tožbi oziroma odgovoru na tožbo ni spuščalo.

7. Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi nepravilni in nezakoniti, je sodišče tožbi ugodilo in odločbi na podlagi 3. točke in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo Ministrstvu za kulturo v ponoven postopek.

8. O stroških postopka je sodišče odločalo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

9. Sodišče je na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.