Jedro

Določba prvega odstavka 138. člena ZIZ o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, ne loči med izvršbo na kritje in na dobroimetje. Če je izvršba s sklepom o izvršbi na upnikov predlog dovoljena samo na dobroimetje, ki je del kritja, se ne more opraviti na dolžnikovo odobreno negativno stanje, ki ni dobroimetje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi, vložen po izteku roka. Obrazložilo je, da dolžnik ne nasprotuje samemu sklepu o izvršbi, in da s tem, ko je banka blokirala odobreni negativni limit na dolžnikovem transakcijskem računu, niso podane nepravilnosti pri opravljanju izvršbe. Po opravljenem rubežu je dolžniku na transakcijskem računu ostalo višje razpoložljivo stanje od minimalne plače. Dolžnik je v pritožbi predlagal razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve prvemu sodišču, da odpravi nepravilnosti pri ravnanju dolžnikovega dolžnika, ki je blokiral sredstva odobrene prekoračitve na transakcijskem računu, ki niso dobroimetje, na katerega je bila izvršba dovoljena.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi pritožbeno sodišče poudarja, da dolžnik ne nasprotuje samemu sklepu o izvršbi, zato ni razlogov za njegovo razveljavitev. Morebitne nepravilnosti pri opravljanju izvršbe se odpravijo z drugimi ukrepi, ne z razveljavitvijo sklepa o izvršbi. Po določbi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB4, Url. l. RS, št. 3/2007, ZIZ-F, Ur. l. RS, št. 93/2007) je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Kljub neutemeljenemu izpodbijanju sklepa o izvršbi dolžnik utemeljeno opozarja na nepravilnosti pri opravljanju izvršbe.

S sklepom o izvršbi je bila v okviru upnikovega predloga dopuščena izvršba z rubežem razpoložljivega dobroimetja dolžnika, ki ga ima na kateremkoli računu, skladu, akreditivu ali podobnem naslovu, zlasti pa na svojem transakcijskem računu št. ... pri ... banki d.d. Ljubljana in s prenosom zarubljenega dobroimetja dolžnika po pravnomočnosti sklepa v korist računa upnika.

Pojem dobroimetja fizične oziroma pravne osebe v smislu Zakona o plačilnem prometu (ZPlaP, Ur. l. RS, št. 30/2002) je pozitivno stanje na njenem transakcijskem računu pri posameznem izvajalcu plačilnega prometa (1. alinea 5. točke 3. člena) in dobroimetje na računu izvajalca plačilnega prometa, ki je bilo zagotovljeno v njeno korist (2. alinea 5. točke v zvezi z 2. alineo 18. točke 3. člena). Odobrena prekoračitev pozitivnega stanja na transakcijskem računu predstavlja del kritja fizične oziroma pravne osebe pri posameznem izvajalcu plačilnega prometa (1. alinea 4. točke 3. člena ZPlaP), ni pa njeno dobroimetje, ki je le pozitivno stanje kritja in sredstva iz 2. alinee 5. točke 3. člena ZPlaP. Po določbi 47. člena ZIZ se izvršba opravi v mejah, določenih v sklepu o izvršbi. Če je s sklepom o izvršbi dovoljena izvršba samo na dolžnikovo dobroimetje pri izvajalcih plačilnega prometa, se izvršba ne sme opraviti v breme odobrenega negativnega stanja na dolžnikovem transakcijskem računu. Za določitev meja izvršbe je pomembna določba 47. člena ZIZ, ne pa določba prvega odstavka 12. člena ZPlaP, ki govori o tem, v breme katerih sredstev mora izvajalec plačilnega prometa izvršiti plačilo na podlagi izvršljivega sklepa o izvršbi. Določba prvega odstavka 138. člena ZIZ o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, ne loči med izvršbo na kritje in na dobroimetje. Vendar, če je izvršba s sklepom o izvršbi na upnikov predlog dovoljena samo na dobroimetje, ki je del kritja, se ne more opraviti na dolžnikovo odobreno negativno stanje, ki ni dobroimetje.

Dolžnik ima prav, da je banka z blokiranjem odobrenega negativnega stanja prekoračila meje izvršbe, določene s sklepom o izvršbi, vendar te nepravilnosti ne vplivajo na njegovo veljavnost in jih bo sodišče prve stopnje odpravilo po določbi prvega odstavka 52. člena ZIZ.

Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbe.